Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nnnika (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Nnnika (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 132:
Pričel sem iskati službo, a kdo naj me vzame? Imel sem madež, ki se ga nisem mogel kar mimogrede iznebiti. No, meni ni bilo za delo pač pa za jelo! Ker ni kazalo drugega, sem se enkrat vtaknil še celo med komedijante. Pri njih sem se naučil pravega vagabundstva in potepanja po svetu. Nekaj časa mi je kar ugajalo, a včasih sem moral preveč trdo delati. Kamor smo se presodili, sem moral zabijati za šolorišča kole, postavljati šotore ter delati druge stvari. Da bi kdaj napredoval, o tem ni bilo govora, kajti vsi smo morali delati, tudi tisti, ki so se ponosno imenovali umetniki.«
 
---
 
Mencej je bil bled kakor stena. Otožno pogleda svojega znanca in mu odgovori strmeč skozi okno: »Danes sem pokopal svojo ženo, brez katere mi je življenje tako strašno prazno. In prav danes si ti prišel k meni. Res si prišel s slabo mislijo, a spremenila se je in zdaj ti je žal. Pa naj te zavržem? Ne, dobro delo hočem storiti! Povej mi, kaj naj napravim zate! Reci mi, kaj naj ukrenem! Morda je vendarle kje rešitve? Saj ni, da bi se moral spet pogrezniti v blato, čeprav pojde spočetka težko. Posvetujva se! Kaj hočem storiti?«
 
»Odpusti mi!«
 
»O tem molčiva, kajti odpuščeno ti je bilo že tedaj, ko si vse povedal. Tudi resnična izpoved je del pokore za storjene grehe! Povej mi samo, kako naj ti pomagam!«
 
»Denarja ne maram, ker vem, da bi se ne mogel premagati, če bi imel tako hitro denar v žepu, kajti zapil bi ga v prvi krčmi, čeprav bi mi bilo potem hudo. Če je bolnik težko bolan, ga je treba le počasi zdraviti, sicer lahko umre.«
 
»Ali naj te vzamem k sebi v trgovino?«
 
»Ne! Ne maram se postavljati na tehtnico in imeti opravka z denarjem, čeprav sem prepričan, da bi bil pošten! Morda imaš kako drugo delo za me?«
 
»Dobro, v sadjarsko zadrugo pojdeš, tam ne boš imel opravka z denarjem. Svoj zaslužek boš imel hranjen pri meni, seveda ga dobiš kadar ga boš zahteval. Ali ni zadovoljen?«
 
Pručka je veselo pritrdil: »Zlepa si sploh ne bom verjel, da je vse to res. Ni mogoče, da si tako dober na vse, kar sem ti hotel storiti zlega, Bog naj mi pomaga in da moč, da me spet ne požene po svetu moja postopaška kri in vse bo šlo. Hudo je za človeka, ki je bil enkrat vagabund, v srcu nosi neozdravljivo rano, saj večno hrepeni dalje in dalje, kakor pečat prokletstva mu je ta rana, če je močan se bori in vztraja, a če je šibek, ga premaga in spet se napoti čez drn in strn, ko zabije njegova ura.«
 
»Če boš mnogo delal, boš polagoma na vse pozabil. Le delo ti bo dalo moč, da postaneš človek,« je omenil Janez.
 
Tisto noč je spal Pručka pri Mencejevih. Pozno v noč sta z gospodarjem kramljala. Ko je odšel počivat, je Janez še obsedel za mizo. Ko je ostal sam, je odgrnil zastor pri
oknu in se zagledal v daljavo proti cerkvici svetega Primoža, kjer je spala njegova Milena. V mesečini je sijala zlata konica zvonika in njemu je bilo kakor da je obstala
med nebom in zemljo njena svetla duša se še in še poslavljala od njega.
 
Ko je proti jutru za trenutek zadremal, je bil nekam bolj miren. Zjutraj je Pručka že nastopil svojo novo službo.
 
Mencej se po smrti svoje žene ni in ni mogel potolažiti. Težka otožnost se ga je neprestano lotevala, neznosna osamljenost mu je dražila živce, kajti njegova žena mu je
bila ne samo dobra žena temveč tudi zvest tovariš na poti življenja. Zdaj je taval dolge popoldneve po polju, si ogledoval žito, zahajal v gozd in skušal zaživeti še tesneje s prirodo. Navadno se je pozno vračal domov ves zamišljen in svečano resen. Ko je prestopil prag svojega stanovanja, ga je spet zbodel spomin na Mileno in kakor tiha senca je šel poleg njega in ga ni zapustil včasih vso noč. Nekega dne je vzel y trgovino mladega zanesljivega človeka, ki mu ga je priporočil prijatelj v mestu, a sam je nepričakovano začel kar čez noč kmetovati.
 
»V težkem delu se utrudim, polje me bo omagalo, ostra sapa mi obrije obraz. In moral bom počivati in spati ponoči, saj še nisem star, niti štirih križev nimam na ramah!« si je dejal in se lotil trdega dela.
 
Njegova hčerka se je krepko razvijala. Vse mu je šlo po sreči. Še Pručka je postal dostojen in miren človek. Včasih ga je res zaneslo v krčmo, toda ni se preveč zamudil, kajti Janeza se je bal in če ga je Mencej le pogledal in mu smehljaje se zapretil, je bil že ves zadregnjen: »Veš, saj ni tako hudo. No, ti me že razumeš!«
 
In Janez ga je razumel, kajti Pručka je dobival vedno boljšo plačo za svoje vestno delo. Tisto nesrečno poletje po Milenini smrti ni in ni hotelo miniti. Janez je delal na polju kakor živina, vstajal s prvo zoro in se potil in trudil kakor kak hlapec. Zvečer je kesno legal počivat. Spočetka se je še in še moral boriti, kajti žalost je hotela premagati tudi njegovo utrujenost. Toda to ni dolgo trpelo. Kmalu je spet dobro spal utrujen in zgaran kakor vsak pravi kmet, ki zaspi ko komaj zapre bet. Hvaležen je bil grudi, da ga je rešila neprespanih noči. Res mu je misel na Mileno ostala, a te misli ni hotel izbegati. Spomin na ranjko mu je ostal zdaj v duši kakor nekaj vzvišenega in lepega, a ni ga več mučila tista, strašna žalost in zapuščenost. Hodil je med zorečim žitom in se veselil svojega truda, saj je sam delal, saj je pomagal žitu, da je vzklilo, z lastnim znojem in teškim delom je dosegel, da je bilo njegovo polje najlepše in najbolj plodno.
 
Na zadnje prišla jesen vsa pestra in pisana. Želi so in pospravljali žito ter ličkali koruto in meli proso.
 
Janez je pridelal tudi mnogo prosa. Spomnil se je na svoja otroška leta in povabil fante in dekleta iz soseščine, da so prišli proso mendrat.
Prijazen je bil tisti večer, ko so se zbrali fantje in dekleta. Mencej jih je opazoval in se smehljal. Zazdelo se mu je, da je njegova fantovska mladost zadihala okoli njega. Menci so se postavili na skednju v vrsto, se oprijeli drogov pri steni in pričeli mleti. In gledal je fante, ki so stali poleg zalih deklet in meli ter se smehljali. Kadilo se je, a nihče se ni dosti menil. Oglasila se je domača pesem, se razlegla v noč in odmevala v daljavi vsa razmahnjena, vesela, sproščena, kakor mlada kmetska duša polna sile in življenja.
 
Mencej jih je bil vesel. To ni bilo mehkužje, ne sitnost, temveč samo zdravo delo in življenje. Čutil je utrip tistega življenja. Vedel je, da se med prirodnimi ljudmi v delu in veselju, v molitvi in trpljenju počasi izkristalizira tisto pravo čuvstvo, ki ga imenujemo ljubezen.
 
Zazdelo se mu je, da so vsi ti menci kakor udarci usode. Kdor razume kaj delajo, ima od njih dobiček in dobi samo kleno žito. In z udarci usode je isto! Kdor se v tej borbi uči, dobi mnogo klenega zrna, a kdor kolne usodo in kolne, je izgubljen.
 
Nazadnje je Mencej sam skočil med delavce. Ritem tega življenja in sile, ga je vsega zajel in že je bil sam v živahnem vrtincu.
 
Smejal se je v prahu in znoju kakor bi ga bilo objelo novo prerojenje. Že se je z rokama oprl ob drog. Noge so pričele teptati prosen snop, drsale
 
[[Kategorija: Gustav Strniša]]