Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama

Nazadnje je ostal Janez sam v slabo razsvetljenem kletnem skladišču. Ozrl se je

okoli sebe. Povsod so strmeli vanj visoki zaboji in nakopičene bale blaga, ki so kakor ogromni skladi kock silili do nizkih zamreženih oken, nad katerimi se je s ceste čulo valovanje življenja.

 

Mladenič ni vedel, da bije tam za belimi zastori v prvem nadstropju nežno dekliško srce zanj, da marsikatero uro Milena prekleči pred nizkim razpelom v zadnji sobi in moli za svojo in njegovo srečo.

 

Ona je povesila oči in močno zardela ter mu odvrnila: »Pogum velja! Vprašajte jo, saj vas to ne velja življenja!« Mencej ji je stisnil roko: »Vi ste tista, ki jo ljubim in želim za ženo! Odgovorite mi, gospodična! Osrečite me, ali pa pustite, da grem daleč od tod, da ne bom dan na dan gledal vaše mile podobe in trpel v svojem srcu!«

 

Zvonovi so peli, glasovi so valovili med zlatim žitom. Mencej je zakolebal za krsto. V solncu je sijal na nji zlati križ, tenčica okoli njega je vihrala, se vzpenjala in drhtela. Ali ni plul nad krstom angel smrti in nesel dušo, ki se je že poslovila od telesa?

pa počasi pripovedoval: »Odkar sem šel od vas, nisi ničesar več slišal o meni. Veruj mi, da je bilo bolje tako, kajti nič dobrega bi ne mogel čuti, ker sem bil pravi nepridiprav. Potem, ko sem odsedel svojo ječo, sem pričel še bolj propadati. Vedno globlje sem zataval v blato življenja. Oče mi je nekaj časa dajal še potuho, a ne dolgo. Neki dan sem mu izmaknil nekaj denarja in konec je bilo najinega prijateljstva, kajti spoznal je, da mu bom kmalu zrasel čez glavo. Zažugal mi je s policijo in me napodil.

Pričel sem iskati službo, a kdo naj me vzame? Imel sem madež, ki se ga nisem mogel kar mimogrede iznebiti. No, meni ni bilo za delo pač pa za jelo! Ker ni kazalo drugega, sem se enkrat vtaknil še celo med komedijante. Pri njih sem se naučil pravega vagabundstva in potepanja po svetu. Nekaj časa mi je kar ugajalo, a včasih sem moral preveč trdo delati. Kamor smo se presodili, sem moral zabijati za šolorišča kole, postavljati šotore ter delati druge stvari. Da bi kdaj napredoval, o tem ni bilo govora, kajti vsi smo morali delati, tudi tisti, ki so se ponosno imenovali umetniki.«

---