Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 12:
}}
:1
»0če, najrajši bi ostal doma. Še imate košček kruha, da bi tudi meni ne bilo treba stradati! In doma je najlepše, to slutim in tudi čital sem o tem. Rad bi vam pomagal in delal, morda bi se dobilo za mene pri sosedi kako delo, če ga doma ni, saj rad primem za vse. Ne vem, zakaj me silite, naj grem v mesto?«
Vrstica 55:
Valovi šume, čoln brzi čez reko, Janez premišljuje, a oče se pogovarja s čolnarjem.
:2
»Irhovina gorenjska! Cepec zabiti! Le glej, da boš delal kakor te bomo učili, sicer ti bo slaba predla!«
Vrstica 72 ⟶ 74:
okoli sebe. Povsod so strmeli vanj visoki zaboji in nakopičene bale blaga, ki so kakor ogromni skladi kock silili do nizkih zamreženih oken, nad katerimi se je s ceste čulo valovanje življenja.
In mladi Janez Mencej je strmel v vse to kakor v nekaj nejasnega, česar ni mogel dojeti, njegova duša pa je plašno vprašala: »Ali tod vlada pravica in poštenje?«
3:
Janez se je v svoji novi službi kmalu udomačil. Spočetka je zelo čutil v sebi neko protivnost proti vsemu, kar je moral delati, kajti to delo je bilo popolnoma drugačno kakor ono na polju, in zdelo se mu je, da vse, kar dela, nima v sebi nikakega življenjskega smisla. Vendar se je lotil dela z vnemo. Mržnjo, ki jo je čutil, je kmalu obvladal in šlo je. Opazoval je rad življenje in vrvenje v mestu ter kmalu spoznal, da je tod še mnogo hujša revščina kakor na deželi, kjer se vsi ljudje med seboj poznajo
in vsakemu vsaj nekoliko pomagajo, če je v stiski, zlasti še, če vedo, da ni svoje bede zakrivil sam. Siromaštvo, ki ga je tu videl, je bilo drugačno, zagrnjeno s plaščem navideznega ugodja. Kmalu je spoznal vse žulje, ki so tiščali oba pomočnika, imela sta veliko družino, pa še sorodnike, ki so bili stari in od katerih sta oba pričakovala, da jim enkrat zapuste svoje premoženje, a dotlej sta jih sama podpirala. Bila sta si namreč v rodu in kadar sta se sprla in ni bilo nikogar v trgovini, je lahko Mencej poslušal venec litanij, ki sta jih pela ter se obkladala z raznimi priimki, ki niso bili preveč častni.
Nedeljske popoldneve je bil prost. Sam je hodil po mestu in okolici, se isprehajal po polju in gozdu ter mislil na dom. Tak čas ga je navadno zgrabilo težko domotožje. Rad je pohitel na kak grič, ki je bil bližji njegovi rodni vasici in je od daleč strmel proti strani, kjer je ležalo med hribi njegovo domače selo, a ga niti videti ni mogel.
Sicer bi lahko tedaj skočil za kakšno uro domov, toda dejal si je, da še ni njegov čas, ker je bil še vedno tak siromak. Rad bi obiskal svoje drage, če bi imel vsaj toliko, da bi razveselil vsakega s skromnim darilom. Čemu naj zdaj hodi siromak med siromake in jih samo bega s svojo revščino?
Sicer sam ne potrebuje ničesar, ker ima vse pri gospodarju. Ko je bil že kake tri mesece pri hiši, je opazil, da se mu Pručka približuje, da postaja napram njemu nekam domač in ga prične vabiti, naj gre včasih z njim.
Janez se ni zmenil za vse to. Prijazen je ostal in ustrežljiv, rad je tovarišu storil uslugo, a z njim ni hotel nikoli. Nagonsko je še vedno čutil do Pručke nekaj neprijetnega, kar ga je odbijalo. Kesneje si je priznal, da je ravnal prav, kajti počasi je spoznal, da je lazil Pručka po slabih potih in se je že zgodaj ugonabljal, dočim je bil včasih v trgovini zamišljen in zaspan, ker je večkrat prečul vse noči.
Nekega dne je nenadoma završalo. Gospodar je presenetil Pručko, ko je ravno kradel denar. Strogi gospod Zarnik se je razsrdil: »Dovolj dolgo sem potrpel s teboj. Zdaj je vsega konec. Do prvega se mi poberi! Pri blagajni nimaš nobenega opravka več! Dokler ne odideš iz hiše, ostani v skladišču!«
Pručka se hinavsko zasmeje, prikloni se šefu kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Odslej je čepel vedno v skladišču, kjer je koval maščevalne naklepe in je res tudi izvedel
svoj načrt.
Neko noč je nastal v Zarnikovem skladišču ogenj ki so ga ljudje opazili šele tedaj, ko je bila že vsa trgovina v plamenih. Naslednji dan je prišla komisija. Gospodar je bil zavarovan za visoko vsoto. Zaslišani so bili vsi uslužbenci, nihče ni vedel kaj posebnega.
Janez je prav tiste dni ležal na stanovanju bolan, a Pručka je pri zaslišanju zavijal oči, čvekal o visoki zavarovalnini in trdil, da je gospodar zadnje dni ravnal zelo sumljivo, da je vedno hodil okoli skladišča, se plašno oziral, če ga kdo opazuje in se sploh obnašal zelo čudno. Gospod Zarnik se je razhudil in razburjen skočil proti Pručki, kajti take predrznosti in laži ni pričakoval od njega. Pručka je pa spet hinavsko zavijal oči in lagal: »Gospod se jezi nad menoj, a ne morem mu pomagati, resnica se mora govoriti, sicer me še lahko zaprete zavoljo krivega pričevanja!«
In tako je bil gospodar osumljen požiga. Ko je prišel Mencej nazaj v trgovino in zvedel, kako je lagal Pručka, se je začudil, a molčal je. Pručka je bil prepričan, da jo je gospodarju pošteno zagodel, kajti le on je bil skoro vedno v skladišču in lahko se je na to tudi skliceval, vsi so pač morali potrditi, da je bil vse zadnje dni le tam. Potem se je vršila glavna razprava. Gospod Zarnik se je vdal v božjo voljo. Mirno je povedal, da je nedolžen, da ga je Pručka pričel sovražiti, ker mu je odpovedal službo in da nezanesljivih uslužbencev, ki kradejo, ne more imeti v svojem podjetju.
Sodnik je zaslišal oba pomočnika, ki nista nič vedela, in potem je poklical Janeza. Mladenič je imel silno dober spomin. Ko je zvedel, kaj so obdolžili njegovega gospodarja, je takoj premislil vse, kar se je važnejšega godilo v trgovini tedaj, ko je bil on navzoč. Vedel je, da je gospod Zarnik nedolžen, a vedel je tudi, da tako zagotovilo nič ne pomaga, pa če Janez desetkrat reče, da ni kriv. In ko je tako premišljeval, se je mahoma spomnil na zanimiv slučaj, ki bi morda gospodarja rešil.
--
3.
| |||