Institutka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: Vi niste poznali Gradnikove Ide? — Ali res ne?! — Oči je imela kot spomenčice kraj gozdnega potoka, ličeca okrogla, rožnata in trda kot najboljša jabolka, po hrbtu... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 47:
V N... 5. VII. 1894 l.
Zavriskala je Ida prebravša to pismo; ko pa so ga prebrale se vse tovaršice in je dejala Weissova Tilka, Idina najdražja prijateljica: „Oh, potem se pa na bomo videle nikdar več!" — tedaj so zaplakale vse hkratu, objemale in poljubljale se brez konca in kraja...
Ko pa so šle istega večera gojenke spat v tisto obširno spalno dvorano, ko je večina zadremala in se tudi nadzorujoča učiteljica ni več oglašala iz svoje postelje tam poleg vrat, tedaj se je prikrala k Idi v sami ponočnici Tilka ter smuknila pod njeno odejo. Ida jo je pričakovala.
„Blagor Ti, Ida, — sedaj bos prosta! Me se bomo morale pa še jedno leto pokoriti tem bedastim zavodnim postavam in naredbam, pa prenašati predstojničine sitnobe; — mi boš li često pisala?"
„Gotovo, Tilka! — In Ti meni tudi, kaj ne? — Nepopisno rada — grem domov, — a vender mi je hudo!"
„Oh, kako dolgčas mi bo po Tebi, duša moja!" — pritisnila se je k družici ter jo poljubljala ihteča. Tudi Tilka je tiho plakala.
„Ne joči ve, Ida! — Saj imaš drage stariše in brata! — A veš, ljubica moja, meni se nekaj zdi... Ti pisma nisi brala dovolj pazno...!"
„Moj Bog, kaj pa misliš reči, Tilka?!"
„Gospod papa pišejo, da Ti hočejo zagotoviti trdno socijalno stališče in lepo bodočnost... mari na razumeš?"
„Ne vem prav... tako temno je to izraženo, — pa kako razumeš Ti?"
Tilka je približala svoja usta tesno k Idinem ušesu ter ji pošepetala:
„Omožiti Te hočejo!" —
„Omožiti, — — mene! — Tudi meni se je zdelo nekaj takega," — priznala je potem sama.
„Morda so Ti ga že izbrali."
„Ob, ne, ne... ne bom se možila... tako se bojim, Tilka!"
„Morda je lep, velik, močan, črnih očij in las, krasnih brk, pa bogat... Ida, ali bi se takega tudi bala?"
Ida ji ni odgovorila; le nemo jo je pritiskala k sebi ter ji burno poljubljala usta, lici in oči; v hipni strastnosti objela jo je s obema rokama ter skrila svoj goreči obrazek na Tilkinih prsih.
Potem pa je zopet začela šepetati Tilka, a tako tiho, da jo je prijateljica komaj slišala:
„Ljubila ga boš, — srečna boš ž njim, nepopisno srečna. Ko Ti pa donesó Rojenice zlatolaso, rdečelično detece, ki Ti bo brcalo v naročji, katero boš negovala, tešila... oh, tedaj bo tvoja sreča nepresežna..."
Institutki sta šepetali še dolgo časa, plakali, smejali se ter se burno objemali in poljubovali...
****
Baš je skočilo solnce izza gostoporaščenega hriba, da se je razlilo celo morje zlatih žarkov preko gričev in dolin, ko je stopila iz jednonadstropne hiše deklica, stekla skozi vrt, ki je obkroževal hišo in hleve na treh straneh, odprla s ključem vrtno duri in obstala kraj obzirnega ribnjaka. Ondu sta bila privezana dva čolna; deklica odklene manjšega, stopi vanj ter ga z lahnimi vdarci vesel zapelje od brega ter vesla krepko proti ribnjakovi sredini.
Širok bel slamnik ji pokriva glavo, — po hrbtu ji visiti dve kiti bujnih temnorujavih las še preko pasu; oblečena je v svitlorožnati obleki, okoli pasu pa ima ovit širok, svilen bel trak, ki je na desnem boku umetno zavozljan v dve dolgi, do tal segajoči pentlji.
Ida Gradnikova je že štiri tedne doma.
Prve dni je sam pripovedovala svojcem o svojih minolih institutskih križih in zabavah, obiskovala razne tete, strijce, botre, botrijce, — potem je sprejemala obiske nekaterih manjših tržank, s katerimi je obiskovala prve razrede ljudskih šol in s katerimi je bila časih dobra, zaupna prijateljica. Vender ni bila zadovoljna niti s svojimi obiski, niti s {{nejasno}} prijateljic.
Tetke in botre so se ji zdele tako strašno, smešno nerodne v vedénji in njihove toilete tako našemarjene, da bi se jim bila najraje smejala v lice. Pri tem pa so jo še ogledovale iz vseh stranij, pretipavale blago njene obleke, pecenjale njene lakove cipeli ter jo spraševale, koliko velja to in ono. Ona jim pa ni vedela povedati; kupila in plačala ji je vse predstojnica institutova ali pa mati. — Strašno neumne in sitne so se ji zdele te ženske!
In šele strijci, ki so jo kot nekako deveto čudo pogledovali samo iz dalje, ter pušili iz svojih smradljivih pip! — Moj Bog, kako bo spravila ta ostudni smrad iz svojih kril! —
„Sedaj pa znaš že čisto dobro brati in pisati, kaj ne? — Ali nemško tudi?" — vprašal jo je strijc, siv in kratkoviden čevljarski mojster.
Ida je kar odrevenela pri tem vprašanji.
„O, sevé, sevé!" — dejala je potem užaljena. „A ne samo nemško in slovensko, tudi francosko in italijansko umem pisati in govoriti, pa še angleško nekoliko."
„Jejmene, jejmene!" — vzkliknila je teta ter jo še bolj občudovalno gledala. „Ti si učena! — Ali je bilo zelo težko naučiti se?"
„Kdor ima glavo, za tistega ni nič težko," — zavrnil jo je važno mož. „Toda Ida, — francosko še nisem slišal v našem trgu nikogar govoriti, še manj pa angéljsko, — ali kako si rekla. Italijansko pa govoré tudi samo tisti laški zidarji, ki prihajajo vsako pomlad kruh krast domačim delavcem, pa odhajajo na jesen polnih žepov domov; — no, s temi pa ne boš prišla v dotiko! —
„Pa res, Ida, pri nas govore ljudje samo slovensko in le malokdo nemško, samo tisti gospodje v sodniji, pa komiji v prodajalnicah... čemu Ti bodo oni jeziki!"
„Saj mi ni treba ostati večno tu!" — odreže se Ida nevoljna.
„Aha, aha, — saj res, kdo vé, kam se še omožiš!" — deje na to teta. „Pa {{redakcija|čaj|daj}}, Ida, da te ne pozabim vprašati: ali bi mi hotela vrezati za njega par srajc? — Jaz namreč vse sama v režem in sešijem, a stara sem postala, nekam nerodna, ne vidim več dobro,... saj veš! — Ti si se gotovo učila in lepše, pa bolje znaš."
„Ne, teta, moških srajc šivati se nismo učile," — odgovori ji Ida, obrazek pa ji zardi velike zadrege.
„Ne?!" — začudi se teta, preko lic pa ji švigne nekak pomilovalen ali celo zaničljiv izraz. „Moj Bog, šivanje je vender za žensko, ki hoče biti kdaj dobra gospodinja, prva potreba!"
„O uzorce iz popirja, pa minijaturne modela različnih komadov obleke smo pač delale, — pa kvačkale smo veliko, plele in vezle krasno stvari s svilo, z zlatimi nitkami in biseri!" — brani se Ida.
„Ah, to ni nič, — igrača!" — odvrne teta. „Tudi jaz sem se učila takih potratnih prismodarij. Škoda časa! — Šivati in krpati perilo otrokom, možu in sebi, to sem morala vedno znati, to sem vedno rabila, zakaj šivelje so površne, počasne in predrage."
| |||