Institutka: Razlika med redakcijama

dodanih 6.839 zlogov ,  pred 11 meseci
brez povzetka urejanja
„Saj mi ni treba ostati večno tu!" — odreže se Ida nevoljna.
 
„Aha, aha, — saj res, kdo vé, kam se še omožiš!" — deje na to teta. „Pa {{redakcija|čaj|daj}}, Ida, da te ne pozabim vprašati: ali bi mi hotela vrezati za njega par srajc? — Jaz namreč vse sama v režem in sešijem, a stara sem postala, nekam nerodna, ne vidim več dobro,... saj veš! — Ti si se gotovo učila in lepše, pa bolje znaš."
 
„Ne, teta, moških srajc šivati se nismo učile," — odgovori ji Ida, obrazek pa ji zardi velike zadrege.
 
„Ah, to ni nič, — igrača!" — odvrne teta. „Tudi jaz sem se učila takih potratnih prismodarij. Škoda časa! — Šivati in krpati perilo otrokom, možu in sebi, to sem morala vedno znati, to sem vedno rabila, zakaj šivelje so površne, počasne in predrage."
 
Ida ji ni vedela kaj odgovoriti; hitro se je poslovila in jezna odšla.
 
„Hm, francosko, laško... hm! — šivati, krpati, to je glavno! Ali naj nosim vsako luknjico k šivilji? Hm! — to bi morala biti grofinja!" — jezila se je teta še dolgo po Idinem odhodu, mož ji je pa pritrjeval.
 
„Neumnost, pravim, so te dunajske dekliške šole! Usta v različnih jezikih pačiti, pa šariti z našemarjeno obleko, to se uče, drugega nič. Doma naj bi bila ostala, v slovenskih šolah, — a ne na Dunaj... neumnost!"
 
Ida pa je hitela k botri, bogati krčmarici, katera jo je vedno posebno ljubila.
 
„Oh, to si lepa, to si lepa!" — vzkliknila je debeluhasta krčmarica ter ji s svojimi bujnimi ustnicami pritisnila na obe lici zapored par širokih poljubov, da je njeno cmokanje kar odmevalo. „Ob, pri nas, v tem pustinarskem trgu pa smo še tako zaostali! Nobena se ne zna tako pripravno obleči;
— oh, res tako Ti stoji obleka, kakor bi bila ulita na život. — Pa seve, kdor zna ter vidi druge, se že lahko! No čaj, sedaj imamo Tebe; povedati nam boš morala, kako ne to in ono naredi, kaj je modno in elegantno... oh, Idka, tako sem vesela, da si prišla domov, — pa sedi vender, dušica!"
 
Krčmarica jo je posadila na široko zofo, pa brzela okoli Ide, ki ni prišla do besede ter govorila in govorila. Potem je stekla v kuhinjo ter se za nekaj hipov vrnila.
 
„Pokusiti moraš malo naših povitic, katere sem spekla ravno sinoči; jutri bo praznik in ljudje jih zahtevajo. Pa je križ s to peko! — Saj vse natanjko premerim koliko poličev moke vzamem, koliko perišč soli, koliko drožja itd., pa mi časih vender le noče prav vzhajati. Veš kaj Ida, ko bom prihodnjič pekla, mi boš malo posvetovala, kaj ne? — Saj vem, da si se na Dunaji vsega naučila. — No, sedaj pa malo prigrizni... katero hočeš — medeno, rozinovo, lešnikovo, orehovo, — kar odreži! — Vidiš, tole je pa malinovec domačega pridelka. V jeseni sem ga napravila dvajset velikih steklenic; — ali malo kalen je letos, ne vem, kaj sem zagrešila; — letos boš pa še Ti poleg, kaj ne? — Pokusi!"
 
Ida je jela, in pila, pa prikimavala, zakaj zgovorna botrijca je ni pustila do besede, kar pa je bilo Idi prav ljubo; saj bi ji morala sicer priznati, da vsega tega, o čemer želi krčmarica sveta in pomoči, ona kar nič ne razume...
 
Ti ljubi Bog, kakšni nazori! — Torej srajce šivati, raztrgano perilo krpati, krila delati, kuhati, peči, malinovec pripravljati... to naj bi se bila učila v institutu, da bi imponovala tem ljudem?!
 
O busolah, elektroforih, kompenzacijskem nihaju, — o progresijah, permutacijah, rentnih računih, — o rizopodih, celenteratih, artropodih, moluskih, — o teoriji Rousseaua, o pomenu Lockeja, Pestalozziju Lindtnerja, — o nemških romantikih, klasikih, simbolikih, — o italijanskih humanistih, francoskih rejalistih in naturalistih, — oh, o vsem tem in še o marsičem drugem pa je ne popraša nihče, prav nihče! — Koliko bi vedela o tem govoriti!
 
Tako se je godilo Idi prvi teden njenega bivanja doma. Zlovoljna je bila in užaljena. Drogi teden je ostala pri domu, pogovarjala se z materjo, največ pa čitala. Mati je imela zmeraj dovelj opravila: sedaj v kuhinji, sedaj v kleti, potem pri poslih na vrtu in v hlevih pri kravah, voleh in konjih. Dasi se ni sama dotaknila skoro nobene stvari, bila je vendar povsod poleg: tu je nadzorovala, ondi svetovala, ukazovala, opominjala in zopet drugej kazala. Vse je videla in vedela. Ker je bil oče navadno z doma po svojih opravkih kot veletržec z žitom in sočivjem, pri čemer mu je pomagal Idin starejši brat Tone, morala je mati doma gospodinjiti in gospodariti.
 
Minul je tudi drugi teden; Ida je prečitala že vso knjge, katere so ji bile neznane v pičli očetovi knjižnici in začela se je kruto dolgočasiti.
 
„Oh, Tilka, kako hrepenim po Tvoji družbi, — nazaj po veselih uricah v institutu! Zaman!" — tako je pisala parkrat na Dunaj, pri tem pa pretakala solze. — Kaj naj li počne? — Mari naj znova jame študovati kemijo, liturgijo...?! — Oh Bog, še na Dunaji ji je bilo strašno, zoperno to suhoparno učenje!
 
Pohajkovala je cel dan, pretikala vse kote, postajala v kuhinji, v kleti, v žitnici, v hlevu, — povsod je bila preganjajoča si dolge ure.
 
In tako se je zgodilo, da je stopila nekega dne mati k Idi ter ji šepnila na uho: „Ostani tu, pa pazi, da bode kuharica porabila vso moko za testo, pa da raztrese jednakomerno po razvaljanem rozine, smetano, jajca, sladkor... Zdi se mi, da kuharica ni povsem poštena."
 
Ida je ostala celo dopoludne v kuhinji ter pomagala skoro nevedé in nehoté to in ono, — mati pa je nadzorovala mej tem drugej.
 
Zopet drugo pot, početkom tretjega tedna, je prišla šivilja, da napravi deklam in kuharici nova krila.
 
„Pogovori se Ti ž njo, pa ostani pri njej, morda treba kaj pomagati!" — dejala ji je zopet mati in Ida — kaj je hotela, saj ni vedela kam s časom! — je rada storila, kar je želela mati. In vrezovali sta s šiviljo, ki je bila jako gostobesedna in prikupljiva, na pol kmetska, na pol gospodska punica, ter sešivali razne kose prav cel teden, da je bilo veselje. — Ida se je bila v institutu naučila sukati iglo pri umetalnem ušivanji zaznamovalnih črk, vezenji pisanih robcev, sestavljanji uzorcev in modelov itd., trebalo ji je le še praktične igline uporabe Te pa se je pod prijaznim navodom šiviljinem polagoma, a dobro priučila. V pogovoru o tem in onem kroju, o tej in oni noviteti v modi umela ji je šivilja povedati, počasi vse skrivnosti šivankarstva, Ida se je jela živahno zanimati in pri tem čisto pozabila na svoj dolgčas. — Ko sta napravili obleke postom, prinesla jima je mati še cel zavoj kotenine. In zopet sta se lotili primerjanja, razrezovanja in sešivanja raznih srajc, hlač, spodnjic itd.
 
Na Idino prošnjo naročil je oče „Modni list" in po njem sta študovali različne kroje, načrte, uzorce, slike itd.
 
Ida pač ni vedela, da je šla nevedé v past, v katero jo je zvabila skrbna in — praktična mati, ki je gojila v srci mnenje brata čevljarskega mojstra:
 
„Neumnost, pravim, so te visoke dekliške šole na Dunaji za Slovenko! — Kuhati, šivati, gospodinjiti mora znati predvsem naše dekle, če hoče biti kdaj dobra gospodinja pametnega Slovenca!"
 
Šivilja je odšla, pustivša nekaj začetega in označenega dela, kar je Ida sama skončevala. — Dolgčas ji ni bilo več, saj je imela odslej vedno dovelj opravka. Sedaj že ni mogla več držati križem rok; zmeraj si je poiskala dela ter nadomestovala pri napornejših opravilih svojo mater.
 
Z veseljem se je lotila domačih gospodinjskih opravkov in bila nekam ponosna, kadar se ji je dobro obneslo. Nikdar ni občutila tako sladkega zadoščenja in samozavesti v institutu ob svojih dolgočasnih knjigah!
35

urejanj