Institutka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 170:
Z veseljem se je lotila domačih gospodinjskih opravkov in bila nekam ponosna, kadar se ji je dobro obneslo. Nikdar ni občutila tako sladkega zadoščenja in samozavesti v institutu ob svojih dolgočasnih knjigah!
Nekoč so sedeli pri obedu. Tedaj je spregovorila Idina mati: „Kako vama tekne danes rižoto? — napravila ga je naša institutka."
Zadovoljnih lic je prikimal nato oče: „Aj, aj, — Idka bo izborna kuharica!" — brat Tone pa je naglo pristavil: „Pokosite še kruh, katerega je spekla sinoči! — Prav dober je." —
Priprosta pohvala, ki je prihajala iz ust očetovih in bratovih, se je zdela Idi nepopisno osrečevalna, in tistega dne je bila vesela kod malokdaj v življenji svojem.
Ko ji je pa par dnij za tem podaril oče — v znak priznanja njene pridnosti — krasen, lahek čolnič, tedaj je prikipelo njeno veselje do vrhunca. Odslej se niti Weissove Tilke ni spominjala več!
Prva je vstajala namestujoča svojo mamico, ki je bila počitka bolj potrebna kot ona, — naročevala in izvrševala materine ukaze, potem pa tekla k ribnjaku v svoj čolnič ter se po ribnjaku jedno uro vozila; nato se je vrnila domov in delala ondi, kjer je bila najbolj potrebna. — —
****
Tudi danes je prišla Ida na vse zgodaj k ribnjaku.
Najlepše poletno jutro je napočilo; solnčni žarki trepetali so po ribnjakovi gladini, ki se je spreminjala v daljavi v rmenkasto se blesteče zrkalo; — v trsji in bičevji je šumel lahen vetrič, v bližjem logu pa sta si odpevala dva ščinkovca.
Ida je veslala — nekoliko sklonjena — z obema rokama; rožnata obleka se je tesno prilegala njenemu životu, čegar obrisi so se pri vsakem udarcu vesel ostro označevali. Premočrtno preko sredine do onstranskega brega veslavši, krenila je ob levem bregu nazaj; ondi je bilo trsje posebno gosto in visoko ter je segalo daleč proti ribnjakovi sredini. Parkrat je že videla ondi več parov divjih rac.
Baš je veslala mimo mesta, kjer je bile trsje in bičevje najgostejše, ko se dvigne iz njega s stegnenim vratom in nazaj molečimi nogami velik racman. V istem hipu pa poči puška in racman pade skoro tik Idinega čolna; močan lovski pes se prikaže izza trstja ter plava proti njej.
Vse to je bilo dejanje trenutka; Ida pa se je prestrašila tako, da bi bila izgubila skoro obe vesli; strel je počil tako blizu in nenadejano, da je vztrepetala v njej vsaka žilica in da v prvem hipu ni mogla niti besedice ziniti. Že v naslednjem hipu pa se je začul moški glas: „Pardon, — tisočkrat pardon, gospica!" in iz trstja se je prikazal mal čoln z lovcem. „Moj Bog, takov double pa se mi še ni posrečil do danes!" — dejal je nato šaleč se v zadregi. „A kdo bi si mislil, da je ob tej zgodnji uri na ribnjaku tako plemenita divjačina!"
Dospel je s čolnom prav do njenega.
„Ekonom Fran Rus," dejal je predstavljajoč se ter vprašal: „Če se ne varam — gospica Gradnikova?"
Ida je prikimala.
„Jako me veseli, gospica! Z gospodom očetom sva dobra prijatelja, dasi sem jedva deset mesecev v tem kraji. Kupil sem si onile gradič" — pokazal je s prstom na nasprotno stran, odkoder se je videla mej vejevjem košatih dreves široka streha in na vsaki strani mal okrogel stolp.
„Poznam Vas že najmanj pol leta, gospica," — je nadaljeval. „Miruj Bes!" — zavpil je na to nad psom, ki se je zaganjal v racmana.
„Tako? — Kako mogoče? — začudila se je Ida; bile so to njene prve besede.
„Gospa mamá mi je pokazala Vašo najnovejšo sliko, a zdi se mi..." umolknil je ter si nekam poredno smehljaje vihal dolge, bele brke.
„— — no kaj?"
„— — da je original še lepši od slike!"
Kako banalen kompliment! — Zardela je do ušies in ogorčena radi čudnega, predomačega vedenja tega človeka, ki se drzne še šaliti pogledala v stran.
„Mamá me čaka, z Bogom!" — spregovorila je nevoljno ter prijela krepko za vesli.
„Vdan sluga, gospica! — Izvolite sporočiti gospej mamá in gospodu papá moj pozdrav; v kratkem ju obiščem, — videli se nismo že par tednov, potoval sem po Ogerskem... Klanjam se, gospica!"
Odveslala sta vsak na svojo stran.
„Ta predrzne! I Kako banalno se šali, — pa tako laskanje! Cel kmet!" — mislila je Ida. — In vender ji je ugajal ta človek in njegov — banalni kompliment! —
„Pikanten obrazek!" — mrmral je Rus v svoje dolge, skoro bele brke pod debelim nosom, privezujé čoln h kolu. Potlačil je racmana v svojo lovsko torbo, zažvižgal Besu ter se zamišljen na potil v svoj gradič.
In še parkrat je zamrmral:
„Zares pikanten obrazek; — krasen otrok ta institutka!" —
****
Dolenjski cviček so pili, prigrizovali kruh ter se pomenkovali. Baš so odobedovali: stari Gradnik, Gradnička, sin Tone in domači prijatelj Fran Rus.
„Rečem Ti Gradnik, sedaj imamo železnico, kupčija pojde, da bo veselje, — samo znati treba! In midva znava! — Pa kakor sem dejal, gospa, snedel Vam bom cel hlebec, izvrsten kruh imate!"
„Ah gospod Rus, Vaša pohvala se ne dotika mene, ampak naše institutke."
„Kaj vraga! — Gospica Ida?! — Ume li tudi tako dobro kuhati?"
Gradnik se je krohotom zasmejal na ta Rusova vprašanja ter še sam vprašal: „Kako Ti je teknilo današnje kosilo, zlasti Tvoj zajec s polivko?"
„Kaj, tudi Ida?! — Aj, aj! — Gradnik, rečem Ti, dobra kuha, dobra peka, to je pri meni prvo."
„Tudi pri meni. Ko sem si izbiral soprogo, vprašal sem najprej izvedence, kje je kako pošteno in bogato dekle, ki ne hodi po vseh plesiščih itd., o kateri ne vedo ljudje ničesar zlega. Malo so mi jih našteli. Potem sem pa vprašal, katera izmej teh si zna napraviti sama krilo. Še jih je polovica odpadla. In končno sem poizvedel, katera izmej teh zna dobro kuhati. Ostali sta mi le dve na izbor, — lepšo seve sem snubil."
„Ha, ha! — dobro si ravnal. Soproga mora znati predvsem vsa gospodinjska dela, vse drugo bodi le nameček!"
„Oho, — a izobrazba!?" — spregovoril je Tone, ki je pred leti absoloval gospodarske šole na Dunaji in Klosterneuburgu. „Ženske, ki bi ne umela mojih teženj, ne poznala mojih uzorov ter se a menoj vred ne navduševala za nje, — ženske, ki bi se znala pomenkvati le o ponvah in loncih, pa mokrih plenicah, — ki bi bila samo moja gospodinja in roditeljica mojih otrok, take ženke bi ne mogel trajno ljubiti, ker bi mi kmalu nedostalo spoštovanja do nje!"
| |||