Institutka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 306:
Zarobljen od pete do vrha! — Kje je vsa tista poezija, katera mora objeti srečno oboževanko, ko ji s tresočim glasom, prihajajočim iz hrepenenja ginečega srca, na kolenih, v prahu pred njo šepeče čestilec: „Usmili se me, — osreči me, — sicer mi ni živeti?!"
Nič od vsega tega! — Na sredi očitnega vrta, poleg hleva, v katerem so mukale krave, kjer so razgetali konji žroči iz svojih jaslij rmeni oves, — naslonjen brez vsake olike na drevesno deblo, z obrazom tako strašno ledenim in neizrazovitim dejal ji je suho: „Ako Ti je prav, bodi moja — gospodinja; — o, dejal ji ni: — bodi moja kraljica, moj angelj! — Moja kuharica bodi, je dejal! — — Če pa nočeš, nò, meni je egalno; poiščem si drugo, — kaj za to!" —
Da, da, tako brezstidno, tako brezčutno ji je razkladal svojo „ljubezen" ta brezobrazni Rus, ki je vrhu lega še tako — grd! — Zares, prav grd je s tistimi belimi brkami in s tistim zamorskim obrazom; života pa je zavalenega kot medved! — Ne, njega ne bi hotela za ves svet; — fin, lep in postaven, črnih las in očij, pa bele polti mora biti njen bodoči soprog, ali pa — nič! Zakaj pa se je ubijala na Dunaji toliko let z vsemi mogočimi vedami; — in lepa pa bogata je tudi! Ni je skrb, da bi ne dobila boljšega, ki jo bo oboževal, nosil na rokah kot svoj najdragocenejši zaklad... —
Nikdar še ni bila Ida tako marljiva kot tistega dne. Cel dan je netrudno delala ter z namrščenim čelom tekala kot najskrbnejša gospodinja od jednega posla do drugega. Nič ji ni bilo prav, vse je grajala in popravljala.
„Kaj ji je neki danes?" — pomenkovali so se začudeni posli. „Sicer je je bilo samo veselje, petje in šala, — sedaj pa nakrat tako osorna. — Morda je bolna?" —
****
„Veš kaj, Polona, — pojdimo obiskat gospoda Rusa! Odkar je popravil svoj gradič, nas je že večkrat vabil; baš imam čas, — kar pojdimo!"
„Pa pojdimo!" — odvrnila je mati županja. „Tone naj ostane doma, mi pa..."
„Mamá, naj pa ostanem jaz rajši mesto Toneta doma!" — oglasila se je naglo prebledela Ida.
„Ne, Ti greš z nama," — določila je Gradnička. „Nekaj dnij sem si tako čudno bleda treba Ti daljšega sprehoda v svežem zraku."
„Preveč se ženeš. Idika! Saj ti ni treba toliko delati in letati, — čemu pa imamo posle! — Kaj ne da, mamá?" — dejal je ljubeznivo Gradnik ter zaljubljeno se smehljajoč božal Ido po debelih kitah.
„Zares cela gospodinja je postala. Na knjige je do cela pozabila; — čudno, menda ni imela nikdar resničnega veselja do njih!" —
Ida se ni upala ugovarjati; le nemo je poljubila svojo dobro mater rekoč: „Nič mi ni, — prav zdrava sem."
In kmalu potem se je oblekla Gradnička v rujavo, pol volneno pol svileno krilo, na glavo je déla staromodni slamnik, Gradnik pa je pokril cilinder, katerega je nosil le {{redakcija|o|ob}} praznikih in preko desne si je obesil črn površnik. Sicer je bilo šele sredi avgusta, — a večeri so postajali vender-le malo hladni zlasti za človeka, komur se pretaka po žilah lena stara kri. — In Ida? — I no, kako neki se je oblekla mlada, živahna in lepa Dunajčanka! — Sama nazivlja svojo nošo „šik"; reči pa se ji sme tudi — koketna, pikantna zapeljiva... —
Potem so šli. Bil je jasen dan in po njivah in travnikih je bilo nebroj marnih delavcev in delavk.
V jedni uri so bili na dvorišči Rusovega gradiča. — Truma kokoši, rac, puranov in golobov je kokodajskala in kričala pred vhodom. Na stopnjicah pred širokimi durmi je stala majhna debelušasta starka, ki je metala perjadi iz svojega predpasnika ječmen, ajdo, proso in koruzo, — vse zmešano. Okoli žene pa sta se lovila dva velika rmena in belopisana lovska psa.
„Kuš, Bes, — kuš, Črt!" — vikala je nad njima, kadar sta bila presilna ter sta strašila perjad.
Gradnikovi so obstali sredi dvorišča zroči na mični prizor.
Na desni strani gradiča je stalo obširno, s škrli krilo podolgasto poslopje, hlev. Dvoja vrata so bila odprta; skozi jedna sta se videla dva konja, skozi druga pa je stopil baš postaren hlapec s košem krme na plečih. Na levi strani je bilo nekoliko manjše, a višje in istotako krito poslopje, pred katerim je snažil zal kočijaž z gobo in cunjami veliko novomodno kočijo.
V istem hipu je prišla skozi vežo mimo starke pri perjadi rdečeličiia, bujnoprsata dekla razoglava in visoko zavihanih rokakov; izpod do kolen spodbrécanega krila gledala so gola, debelo napeta meča in bosa, širokorazhojena stopala. Pod pazduho je tiščala leseno posodo hoteča iti k vodnjaku sredi
dvorišča po vodo. Visoko je odprla svoji svinjski očesci, ko je ugledala Gradnikove, potegnila z razkavo desnico preko svoje razkuštrane glave preplaplašeno sikajoč: „Ješ, ješ, Reza, — glej no!" —
„Oh, oh, županovi...!" — hitela je takisto osupela starka, vrgla vse hkratu iz predpasnika mej živali ter stekla gostom naproti. — »Oh, dober dan; prosim, kar gori naj gredo, — gospod so v kanceliji! — je dejala in se preuljudno klanjala.
Tedaj pa se je odprlo v prvem nadstropju okno in pokazala se je Rusova brkasta glava.
„Pozdravljeni! — Prosim lepo potrudite se še malo višje!" —
Gradnikovi so stopili v gradič; na širokih, umetno zvitih stopnjicah jih je pričakoval Rus.
„Vender jedenkrat!" — dejal je veselo ter ljubeznivo stiskal županu in županji roko; Idi se je le nemo poklonil. Potem pa je zavpil doli po stopnjicah: „Reza, cenjeni gostje se bodo najprej v kanceliji malo odpočili, potem pridemo v salon."
„Že prav, gospod!" — odzvala se je starka in zginila brzih korakov.
Gostje so stopili v svetlo sobo, katere stene sO bile pokrite z omarami polnimi knjig in zvezkov.
Ondi so sEdli na zelene, staromodne, a zato tem praktičneje fotelje.
„Prav upehala me je ta pot; — saj veš, starec hoditi z mladino!" — dejal je Gradnik ter se komodno naslonil v širokem mehkem naslonjaču.
„Zakaj se niste rajše pripeljali; pot je vroča, prašna, brez sence..."
„Ej, človeku dobro dé malo gibanja, pa Ida je rekla, da..."
„Jaz nisem ničesar rekla, papá!"
„Jaz sem rekla, da bo godil Idi malo daljši sprehod, ker je nekaj dni sem bolna..."
„Oh ne, mama, prav zdrava sem!" — branila se je Ida in svojeglavno ogledavala veliko Rusovo knjižnico pa rdela jeze in zadrege.
„Tudi meni se zdi gospica popolnoma zdrava!" — potrdil je Rus videč njeno stisko.
In potem so govorili o kupčiji, kmetiji, živinoreji, — o zdravji, vremenu i. t. d.
Nato jih je povabil Rus, da ogledajo gradič. Pred pol letom ga je kupil od obubožanih dedičev nekega barona v zelo zanemarjenem stanji; no Rus je najel trop zidarjev, mizarjev in slikarjev, ki so mu poslopje v par mesecih prenovili, da je bilo sedaj kakor novozidano.
| |||