Črtice (Cankar 1907-09): Razlika med redakcijama

Tisto noč se mi je sanjalo, da sva šla z materjo skozi gozd. Jaz sem bil še otrok in tudi ona je bila tako mlada in drobna, kakor da ni moja mati, temveč moja sestra. Pod večer je že bilo; nabirala sva suha drva in ker sva bila obadva otroka, se nama nikamor ni mudilo. Pogovarjala sva se o božiču, o veliki noči, o rešnji procesiji, o samih lepih rečeh; in sva čisto pozabila, da sva lačna in žejna. Pod košato bukvo na desni sem zagledal lepo suho vejo in sem stopil tja, da bi jo pobral. Ko sem se vrnil, ni bilo matere. Zasmejal sem se, ker se mi je zdelo, da se mi je bila iz same prešernosti skrila za deblo. Pogledal sem, toda za deblom je ni bilo, ne za tem, ne za drugim, ne za tretjim. Zaskrbelo me je natihem in poklical sem jo, oglasila pa se ni od nikoder. Takrat me je obšla groza, tako globoka in črna, kakor je prej nikoli nisem občutil. Begal sem po mračnem gozdu na to in na ono stran, naprej in nazaj in sem klical: »Mati! Mati! Mati!« Nočilo se je zmerom bolj; zaletaval sem se ob debla, spotikal se ob korenine, dokler nisem padel na obraz ...

 

 

Gledal sem skozi okno, da bi se ne vrnile težke sanje; ali spanec mi je ležal na trepalnicah. Le za hip sem zatisnil oči, pa se mi je zazdelo, da hodiva z materjo po tisti poti, ki je tolikokrat poslušala najine žalostne besede. In tudi zdaj sem govoril kakor velikokrat prej: