Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nnnika (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Nnnika (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 169:
:V.
 
Stari Zarnik ni niti leto dni več živel. Slutil je, da ne bo dolgo in uganil je, srčna kap ga je umorila in prenesli so ga v rodbinsko grobnico, kjer so ga položili poleg njegove žene k počitku. Bil je vse svoje življenje vzoren in dober človek in vsak kdor ga je poznal, je žaloval za njim.
--
 
2.
Milena je tiste dni največ pretrpela, kar mogla si ni misliti, da ni očeta več med živimi in neštetokrat je hitela skozi njegove sobe, kakor bi pričakovala, da jo vsak hip pokliče s svojim glasnim, a milodonečim glasom. Sobe so pa ostale tihe in mrtve, starega gospoda ni bilo več med njimi in Mileno je objemala vedno hujša žalost. Vse
--
noči ni spala in je samo plakala in trpela. Janez jo je tolažil kakor jo je mogel in znal. Bal se je za njo in skrbelo ga je njeno zdravje, ki je bilo vedno dokaj šibko, saj je bila Milena preveč nežna, čeprav je bila sicer zdrava. Skušal jo je razvedriti, pravil ji je o svojem domu na deželi, o ljubezni, ki jo je ohranil do svoje rodne grude, o gorenjskih planinah, ki jih nihče tako ne pozna kakor domačini sami, ki žive pod njimi, prisluškujejo grmenju in viharju in so vedno spojeni z materjo prirodo.
3.
 
--
Po pogrebu je pregovoril svojo ženo, da sta se večkrat peljala na njegov dom, kjer je gospodaril Janezov brat Jakob, dočim so se drugi že vsi poročili, saj jim je pomagal Janez do kosa zemlje in srečen je bil, ko je videl, da so vsi ostali kmetje in so si počasi pomagali kvišku ter ostali trde gorenjske korenine. In hodil je z Mileno po polju in gozdu, vodil jo je med šumečim žitom in v senci smrek, ji kazal studence in ji pravil o ptičih, ki so tod gnezdili. Razigral se je tako, da se mu je Milena morala smejati. On bi pa najrajši poskočil in zavriskal, plezal po drevesih letal od drevesa do drevesa ter se ji skrival. Postal je kakor otrok.
 
Janez se je zelo bal za svojo ženo zlasti še, ker jo je očetova smrt tako potrla. Vedel je, kaj jo še posebno skrbi. Bala se je bodočnosti, bala se je za življenje pod srcem in zato se je tesneje in tesneje oklepala svojega moža, ki je bil tako močan, silen in zdrav, in jo je vedno gledal z ljubkimi veselimi očmi. Že pogled nanj ji je vzbujal pogum in jo bodril. Mož je pač znal zakrivat skrbi, ki so ga mučile, saj je večkrat mislil, kaj bo z njegovo ženo ko poteče čas.
 
Milena se je prirodi čudila kar nekam zdrava in poživljena, zato sta kupila v domači vasi hišo in tam otvorila manjšo trgovino, ker Mencej ni hotel ostati brez posla. Hišo v mestu sta pa s trgovino vred dala v najem.
 
Čudno ravna z nami usoda! Borimo se z njo in večkrat zmagamo, kajti borba je življenje in kdor se vda usodi, je strahopetec. Le včasih ne pomaga ves naš boj ne vsa
naša volja, kajti druga volja seže vmes in to je volja Onega, ki vodi vsa naša pota, nam ukazuje in nam tudi pomaga ter nas biča, da se izpopolnjujemo in ne pozabimo na Njegove nauke.
 
Janez Mencej je pričel mirno in udobno življenje, upal je, da bo imel srečo, kajti mnogo si jo je sam pridobil, v ostalem mu je bila naklonjena usoda. Komaj je pa začutil oddih in tiho veselje, ga je takoj ohlistnil pekoči bič usode, neviden a strašen, ki udari hujše kakor vsak drugi.
 
Nekega dne je spremil Janez svojo ženo v belo hišo, kjer se vsak dan rode ljudje in vsak dan umirajo, kjer se trga življenje iz materinih teles, kjer vlada veselje nad novorojenci in strašna bolečina nad komaj rojenimi, ki so že pri rojstvu zapisani takojšnji smrti.
 
Milena je ostala sama med belimi stenami. Ko je Janez odhajal, se ga je oklenila in ga ljubeče poljubila: »Mož moj bodi srečen in ostani močen, če se v življenju ne vidiva več! Ti boš še prenašal usodo, saj imaš toliko sile. Vedno si bil dober in hvala za to, vedno si me ljubil tako verno in vdano, da sem že na zemlji večkrat sanjala o nebesih, saj je ljubezen solnce, ki ga nam daje Bog, žalostno le, da ga ljudje ne marajo in ga zamenjavajo za mrak strasti!«
 
Janez jo je začudeno gledal: »Kaj vendar govoriš, Milena. Čez nekaj tednov pridem pote in domov se peljemo. Vse bo dobro in spet bomo skupaj, a med nama bo moj in tvoj kričač ves vesel in živahen.«
 
Milena se je otožno nasmehnila: »Naj ti Bog izpolni to željo! Jaz sem pripravljena na vse.«
 
In potem je odšla v sobo med tiste bele stene in bilo ji je tesno in čudno, zaslutila je dih smrti. Poklicala je duhovnika in se izpovedala. Potem je mirno čakala in nič več ni govorila.
 
Mencej je ves nesrečen taval po mestu. Bal se je, da bi se ženi res kaj ne pripetilo. Ko se je pa drugo jutro vrnil v bolnišnico, ga je usmiljenka peljala v mrtvašnico in tam je zagledal svojo Mileno, negibno, mrtvo. Kakor bilka je zadrhtel krepki mož, prijel je ranjko za njeno lepo belo roko in jo poklical tiho po imenu. Vso svojo silo, vso duševno in telesno moč je vlil v tisti šepajoči klic. A žena se ni genila. Življenje je zbežalo od nje in vsak klic je bil zaman.
 
Tam v ozki beli zibelki se je pa smehljalo drobno dete, mala novorojenka, in kričaje je sprejela svojega očeta. Poleg otroka je stal zdravnik, ki je Janezu molče podal roke: »Dete smo rešili, a matere nismo mogli. Kar sem mogel sem storil. Verujte mi, da še nikoli nisem duševno toliko trpel kakor tedaj. Bila je prešibka in podlegla je. Ampak ta žena je bila čudovita, bila jo je sama potrpežljivost, niti enkrat ni vzdihnila ko je življenje odhajalo.«
 
Mencej je mnogo trpel. Spočetka je mislil, da bo zblaznel, napadalo ga je tako strašno bolestno občutje, da je stiskal zobe in se ves tresel. To čuvstvo se je v njemu stopnjevalo in ga mučilo do skrajnosti. Rešila ga je misel na otroka. Spomnil se je, da mu je Milena zapustila dete, ki je ležalo v zibelki brez ljubeče matere in začutil je nov pogum. Pomislil je na vse tiste, ki jim ostanejo otroci sirote, njim nimajo dati niti požirka toplega mleka, saj je človeška beda tako strašna.
 
Tiste dni je živel nekaj časa v nekakem težkem polsnu. Večkrat si je trenutno dejal, da ni vse to resnica, temveč samo sanje, da se mora predramiti in bo našel resnico
vso drugačno, lepšo in milejšo. Nazadnji pa si je spet priznal, da je vse to res in da bo tudi tako ostalo. Ženo je dal popeljati domov v rodno vas, kamor je prestavil grobnico njenih dragih.
 
Mizarji so prinesli krsto. Milena je ležala na visokem mračnem odru vsa lepa in mlada kakor tisti dan, ko se je poročila. Solnce se je sproščalo skozi okno, žarki so
trepetali na mladem belem obrazu in kadar jo je Janez pogledal, se ni mogel otresti občutka, da je še vedno živa.
 
Zadnja noč. Težek vonj rož je ležal po sobi, sveče so nemirno gorele kakor bi švigala med njimi živa senca ranjke.
 
Janez je sedel vso noč pri nji. Vso noč se je poslavljal, a ni se mogel posloviti. Še enkrat je govoril z njenim duhom, še enkrat je preživel z njo vso kratko srečo svojega zakona, šepetal ji je besede ljubezni, klical jo je z najmilejšimi imeni.
 
Zora je zatrepetala v mladi dan. Tam zunaj je bila vesela pomlad. Ptice so radostno žvrgolele, vse je cvetelo in se smejalo. Zunaj je bila pomlad, veselje in življenje, a v sobi pa črna žalost in smrt.
 
Mencej je vstal. Skozi polpriprte trepalnice se je še in še zastrmel v svojo Mileno, hoteč si za večno vcepiti tisti obraz v svojo dušo, obraz, ki ga je tako ljubil, a se mu je v spominu tolikokrat umikal, da ga je moral ogledati na sliki, če je hotel, da se mu je spet jasno pokazal v duši.
 
Odprl je okno na stežaj in se zagledal v polje. Začuli so se težki koraki. Vstopila sta grobar in mizar, želela dobro jutro in pokrila na krsto pokrov. Janez ni zinil besede več. Tiho je strmel v poljano, ki jo je poljubljalo veselo solnce. Tudi okoli njega so sijali žarki in ga veselo pozdravljali, a on je ostal negiben kakor mrtev. Vedel je, da žarki ne bodo prisijali vanj, da je njegova notranjost črna in mrka kakor ta krsta, v kateri leži njegova žena. In spomnil se je, da je spet sam kakor tedaj, ko je korakal prvič v svet in sta se z očetom poslovila. Naslednji hip je pa zacvilil dojenček v sosednji sobi, ki je počival v naročju krepke mlade dojilje. Janez se je predramil. Da, zdaj ni bil več sam. Ni ga spremljala skozi življenje njegova draga žena, ne njene besede, ki jih je lahno dihala in ga včasih božajoče gladila po vročem čelu. Nič več ne bo čutil njenih ljubečih pogledov ne njenih toplih rok, a njeno otroče mu je ostalo, to negodno malo otroče, za katerega je bilo treba skrbeti.
 
Pogrebci so se zbirali. Janez se je umaknil v drugo sobo. Hitro se je oblekel. V vaški cerkvi je zavonilo. Zabrneli so zvonovi in žalost, samo žalost nosili čez pisano poljano. In potem so odjeknili zvonovi sosednjih vasi. Vmes je drobno pozvanjal zvonček z griča za vasjo, tenko in ubrano, kakor bi klicala iz daljave hrepeneča duša, ki se vrača k Stvarniku, vendarle se teško trga od svojih dragih.
 
In potem je bil pogreb.
 
Zvonovi so peli, glasovi so valovili med zlatim žitom. Mencej je zakolebal za krsto. V solncu je sijal na nji zlati križ, tenčica okoli njega je vihrala, se vzpenjala in drhtela. Ali ni plul nad krstom angel smrti in nesel dušo, ki se je že poslovila od telesa?