Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 396:
Vrnila sta se domov in Jošt je spet nadaljeval svoje življenje. Marfa zdaj ni več tako zelo pazila nanj, kajti vedela je, da mu ne more pomagati, pa če ga tudi drži privezanega doma poleg sebe. Bolelo jo je, a ni si mogla pomagati. Nekoč pa je Jošt vstal s postelje in se oblekel. Tiho je delal, da bi prebudil žene. Kakor mesečen je pritaval k oknu in pogedal ven v jasno mesečno noč. Prijazno je sijala luna in Jošt je zadovoljno pokimal.
Žena je že dlje časa slonela mirno v postelji z očmi uprtimi v senco svojega moža. Velik in širokopleč je stal pri oknu in strmel v noč. Njegovo lice je bilo bledo kakor platno, oči so bile široko razprte in so vroče sijale. Ona ga je samo opazovala in gledala, kaj bo storil. Tedaj je spoznala, da se namerava odpraviti in začudila se je, saj ponoči ni nikoli izostajal. Glasno ga je vprašala: »Jošt, kam vendar greš?«
Trpotec se je zdrznil, položil je kazalec na usta in se počasi približal ženini postelji ter zašepetal: »Veruj mi, do danes sem se branil. Izbegaval sem misel, ki me je vedno napadala in željo, ki se je zagrizla vame. Da, da, do nocoj nisem šel zvečer nikamor, čeprav me je vleklo in sililo. Res sem se boril kakor blazen. Zdaj ne morem več!«
Žena ga je gledala. Počasi je kimal, se zagonetno smehljal in nadaljeval: »Marfa! Ali ne čuješ prirode, ki me kliče? Zemlja me zove. Vsi junaki, ki v nji spe, me vabijo! Čuj! Čuj! In moje ljubljenke, moje planine! Visoko se jim dvigajo vrhovi, s snegom pokrite strme v dol in po ravninah, sproščajo v mesečini svoje sence in me kličejo. Vso noč me vabijo! Vetrovi vmes tulijo, mesečina se smeje in drevje šelesti! Čuj! Čuj! Vse je vzbunjeno, vse je prerojeno v skrivnostnem življenju noči! In zdaj moram iti, moram!«
Globoko je sklonil glavo. Žena ga je zaprosila: »Jošt, počakaj za nocoj! Prosim te, počakaj raje in pojdi jutri! Pot lahko zgrešiš, ponesrečiš se lahko! Bodi pameten in vlezi se ter zaspi. Zasanjal se boš lepo in na vse pozabil. Ko bo zasijal dan pa pojdeš kamor te žene srce!«
Komaj slišno jo je zavrnil: »Priroda me kliče in nji se zaupam, ona sama me bo varno vodila po vseh mojih potih, pa če grem v najbolj temno noč z zaprtimi očmi.«
»Ne hodi,« ga je še enkrat prosila žena. Tedaj se je zadrl iz kamre Tomaž, ki ga je govorjenje predramilo, da je prisluhnil: »Naj gre, tepec stari, kamor hoče! Bo dal vsaj mir! Ali ne vidiš, da je že popolnoma strapal? Čim preje gre, tem bolje za mene in tudi za tebe, sicer bo požrl še to, kar imava. In midva naj greva potem od
hiše do hiše gladit kljuke?«
Mati ga je zavrnila: »Pusti ga, ne govori neumnosti! Jošt je trpin vse svoje življenje, še kot otrok je trpel in potem kot mladenič. Zdaj trpi kot mož. Usojeno mu je samo trpljenje. Kajti poznaš trpljenje? Kakor jegulja se povsod zmuzneš. Sicer pa ne vem, zakaj tako krivično govoriš? Ali ni bajta Joštova? Ali nisi ti že svoje dobil in zapravil? Ne vem, kaj boš še zahteval? Prava pokora si nama obema!«
»Vidiš jo! Zdaj me že ponoči napada in mi ne da miru! Ljudje mirno spe in sanjajo, jaz naj pa poslušam tvoje pridige, ki smrde po postu in pokori! Molči vendar, da se vsaj pošteno naspim, ali pa zapiši, da ne boš kaj pozabila, pa mi boš jutri povedala, ko bo bolj čas za to!«
Mati se je razhudila: »Tako! Zdaj se boš še norčeval iz mene ti nepridiprav! Tvoj konec pač ne bo dober, ker ne spoštuješ svoje matere, ki je zate vse žrtvovala in toliko trpela!«
Sin je že smrčal, ko je nehala, ali se je le potuhnil in se delal, kakor da spi. Jošt je molče stopil k vratom in jih na stežaj odprl. Sprejel ga je val mesečine ves
svetal in prijazen. Mož je zamišljen utonil v bleščavo. Zazdelo se mu je, da plava po nežnih valovih nekam v brezkončnost, nekam, kjer ni ne trpljenja ne bede.
Nekaj časa se je lovil v bleščavi kakor slep in taval na slepo srečo. Potem se je nekako zavedel in že je ubral pot v pravo smer proti strminam. Jošt je bil nekdaj dober hribolazec, saj je bil tako blizu hribov doma in gore je vedno ljubil. Za oddih in zabavo mu je bilo, kadar se je varno in lagodno vzpenjal po strminah in se dvigal višje in višje. In v bolezni se je to njegovo hrepenenje naenkrat spet prebudilo in divje kakor še nikoli, kajti ni ga mogel zmagati in menil je, da bo umrl od koprnenja, če ne sledi notranjemu nagonu in ne gre na gore.
Ali bo zdaj njegov korak prav tako varen? Ali se mu ne pripeti nesreča? Ali se vrne zdrav domov? Jošt sam pač na vse to ni mislil, temveč je brezskrbno hitel v hrib.
Prvi večer je bilo Marfi pač zelo težko, a potem se je pomirila, kajti Jošt je vedno prihajal zdrav in nepoškodovan s planin. Odslej je Jošt redno odhajal zvečer v prirodo, bodisi da je bila jasna mesečna noč, bodisi da je razsajal vihar. Tudi v vihri in grmenju ga je gnalo proti njegovim planinam. Včasih je ves premočen čepel nad prepadom in gledal v dolino. Nikamor se ni videlo, a on je strmel nekam v praznoto in podzavestno čutil prepad pod seboj. Ni se
[[Kategorija: Gustav Strniša]]
| |||