Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 374:
==== Drugi del. ====
:
Jošt Trpotec ni imel nikoli sreče v življenju. Že majhnemu sta mu umrla starša, ki sta mu zapustila leseno bajto. Potem je prišel med tuje ljudi, ki so ga vedno le tepli
Vrstica 424:
Ali bo zdaj njegov korak prav tako varen? Ali se mu ne pripeti nesreča? Ali se vrne zdrav domov? Jošt sam pač na vse to ni mislil, temveč je brezskrbno hitel v hrib.
Prvi večer je bilo Marfi pač zelo težko, a potem se je pomirila, kajti Jošt je vedno prihajal zdrav in nepoškodovan s planin. Odslej je Jošt redno odhajal zvečer v prirodo, bodisi da je bila jasna mesečna noč, bodisi da je razsajal vihar. Tudi v vihri in grmenju ga je gnalo proti njegovim planinam. Včasih je ves premočen čepel nad prepadom in gledal v dolino. Nikamor se ni videlo, a on je strmel nekam v praznoto in podzavestno čutil prepad pod seboj. Ni se nagnil in zdrknil vanj, svarila ga je njegova prijateljica narava sama.
Tomaž se je pa proti Marfi norčeval: »Zemlja kliče tvojega dedca, a tudi mene
kliče, toda ta zemlja, ki me vabi, je tujina! Tujec sem tukaj in tujec ostanem, zato hočem drugam. Kako srečno sem živel v velikem mestu! Vrag naj vzame tiste, ki so me izvohali, da ne delam in da preveč postopam in so me spravili po odgonu domov. Nisem še sit razkošja in življenja? Uživati hočem! Ali meniš, da pojdem skozi življenje kakor berač ali neznaten delavec? Še bom živel!«
In mati se je tedaj vedno bala, kajti poznala je sina in vedela, da bo začel spet robantiti in ji žagati ter jo pestiti, naj mu da denar. Ona mu pa ni hotela dajati denarja in ga metati skozi okno na cesto, saj je vedela, koliko pri njenem sinu denar zaleže. Pustila ga je, da se je navpil. Včasih mu je ugovarjala, a ker je postajal vedno bolj divji in ji zadnji čas še zažugal, da jo bo pretepel, je raje molčala in mu zatajila, da ima še kaj denarja.
Režal se ji je in ji ni hotel verjeti, kajti po njegovem je bilo po sebi umevno, da je on hitro vse porabil, a da bi mati in Jošt toliko porabila, to pa že ne, kajti ta dva sta morala skromno živeti in štediti zanj.
Spet je šel v mesto, češ, da bo dobil službo samo, da je od matere dobil nekaj
denarja. Rekla mu je, da je to njen zadnji belič in zjokala se je. Tedaj ji je skoraj verjel, vendar se je kmalu vrnil in spet postopal okoli ter gledal, da ga je mati dobro krmila.
Samo nekaj je znal Tomaž in v tem mu je bil malokdo kos. Fant je imel namazan jezik in govoril je lahko noč in dan kakor bi rože sadil. Imel je prikupljiv organ, da ga je vsak rad poslušal.
In bil je prepričan, da ga bo njegov jezik enkrat še rešil in mu pomagal na zeleno vejico, preje kakor trud in delo, ki mu je smrdelo in se ga je izogibal, če ga je le mogel.
Mati pa je vse poskušala. Ker ji je očital siromaštvo, mu je omenila: »Če se hočeš lotiti poštenega dela, je še vedno čas in ne boš delal za tuje ljudi, temveč za sebe. Ampak poprijeti se bo treba in resno delati, ne da bi se čez dva dni spet premislil, opustil delo in mi dejal: »Mati, ne ljubi se mi! To je pretežko delo, ni za mene!«
»No, radoveden sem, kakšno si pogruntala?« je vprašal sin in jo zvedavo pogledal. Mati je krepko odgovorila in poudarila vsako besedo, da bi nanj bolj vplivala: »Veš kaj? Zadolžila se bom in dokupila še pošten kos zemlje. Potem ne boš berač, temveč lahko postaneš srečen in se še oženiš. Sosed je Joštu že zdavnaj nekaj dolžan. Sam nama ponuja njivo, če nekaj doplačava. Postani kmet in v delu boš našel zadovoljstvo! Tudi tam v Galiciji smo kmetovali. Si mar pozabil, kaj je bil tvoj oče? Ne zataji svoje grude!«
Tomaž se je udaril po čelu: »Ali meniš starka, da sem ob pamet? Ali ne vidiš, da sem sposoben za vse kaj drugega? In zdaj naj garam in kopljem po njivi kakor črni krt, zato, da bom jeseni dobil košček plesnivega kruha? Jaz nikoli ne!«
Marfa se ni hotela z njim prerekati in je raje molčala.<br>
<br>
:2.
Po obmejnih krajih je zelo cvetelo tihotapstvo. Vojna je pokvarila tudi našega človeka in marsikdo, ki bi preje ne začel tihotapiti, se je po vojni z mirno vestjo vrgel na ta nečedni posel.
Kdor samo sliši o tihotapstvu in ve, da se s tem včasih mnogo zasluži čeprav neopravičeno, ker je tako podjetje prepovedano, se mu zdi še celo zapeljivo in nekam romantično. Pomisliti je pa treba tudi na nevarnost in na to, da lahko tihotapljenje človeku uniči vso srečo in mu nakoplje sramoto in ječo.
Mnogi naših fantov je tihotapilo. Še živino so prepeljevali čez mejo. Pripetilo se je seveda večkrat, da je marsikdo svoj prestopek pošteno plačal, saj je nek gorenjski kmet prišel kar ob jarem volov, ki so mu jih zaplenili, a ljudje niso hoteli in se niso spametovali.
Kadar se je tihotapcem njih izlet posrečil, da so srečno prenesli blago čez mejo, se jim ni smilil noben denar. Fantje so postali prešerni in razkošni. Pripetilo se je, da so pili na veselici, ki so jo kar sami priredili, vino kar s korcem iz škafa.
Straža na meji je budno pazila. Možje postave so imeli težavno stališče, a niso se odmeknili za las, kajti vedeli so, da samo s strogim izvajanjem pravice ohranijo v očeh ljudstva tajno spoštovanje, ki jim gre.
Učitelji so deco svarili, naj pazi, da ne zaide na kriva pota. Učili so jo, kako krivično je tihotapstvo, ker ljudje kradejo svoji državi, davek, ki ji pritiče, češ, da je že Kristus učil v svoji postavi, naj dajo cesarju kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega. Največ je trpel sivolasi župnik gospod Šimen, ki je bil zelo dober in občutljiv človek. Na prižnico je prihajal skrušen in strt kakor bi bil sam največji grešnik. Starčku se je videlo, da duševno mnogo trpi. Na prižnici je rotil in svaril ljudi ter se skoro jokal, ko jih je prosil, naj ne hodijo po teh potih, ki vodijo v propast. Opozarjal jih je, naj si dobro pomislijo, kam hite in kako spolzka je cesta po kateri hodijo in kako je nevarno, saj postavljajo v nevarnost lastno življenje in vse to samo zavoljo posvetnega blaga, ki jih ne bo izveličalo. Povdarjal je, da je še posebno slabo od njih, da zanemarjajo pri tem tudi svojo zemljo in greše prav dvakrat, a tega niti ne pomislijo. Kmet je ustvarjen za kmetsko delo, obdelovati mora svojo zemljo, ki mu je vedno zvesta in mu rodi deseteren sad. Pa gre in zavoljo slepeče zlate pene izda svojo zvesto plodno zemljo kakor Judež svojega Gospoda. In vendar jih zemlja še vedno čaka, kajti potrpežljiva je kakor vsaka mati in ljubeča ter usmiljena, zato samo čaka, da se spametujejo, se povrnejo k nji in prično z novim veseljem in novo silo.
Svečenika je srce bolelo, če je gledal plodne poljane, ki so nekdaj sijale bogastva žit in je klasje valovalo kakor zlata preja in je povsod vladalo brsteče življenje in veselje. A zdaj? Koliko sveta je bilo neobdelanega, ljudje so ga zanemarjali in zemlja je ležala temkaj vsa plevelasta in žalostna. Sad je imela v sebi, a ni ga mogla darovati, ker ni bilo nikogar, ki bi samo iztegnil svojo roko.
In stari župnik, ki je živel že kot kaplan med temi ljudmi in pretrpel z njimi lakoto, ogenj, potres, povodenj, sušo in vsa zla, ta stari župnik je moral zdaj gledati novo zlo, ki so si ga farani nakopali sami. In tudi bal se je za nje, kajti večkrat je moral čez hrib in dol, ko so ga klicali k umirajočim. Često je žalosten prišel prepozno, kajti marsikoga je zadela svičenka v srce in preden so poklicali svečenika, je bil ranjenec že mrtev.
»Ubogi tihotapec, naj bo Bog milostiv tvoji duši!« je šepetal starček, ko se je žalosten vračal in vlekel za seboj vso težo svojih let, ki jo je tedaj posebno bridko občutil.
In zvesto je molil za svoje ovce. Tolažil in bodril je župljane, a svariti jih ni pozabil nikoli. Kadar je čul, da so fantje čez mero popivali in so bili posebno bahavi in veseli, je vedel, da so blago spet srečno prebarantali. Bal se je, da bi se preveč ne navadili pijančevanja, ki ga včasih ni bilo v vasi razen na nekatere posebno vesele dni. Zdaj je bilo skoro vsak teden kar pustno radovanje kakor bi ljudje popolnoma ponoreli. Privoščil jim je veselje, a to veselje, ki so ga imeli zdaj je bilo že pretirano, strast se je razpasla, krstne knjige so kazale rojstva otrok brez očetovih imen.
Gospoda Šimna je zelo bolelo, ker mu je mladina očitala in mu tudi pisala brezimna pisma ter ga zmerjala, da vleče s financarji, ne pa z ljudstvom. Nekdo mu je v pismu še zažugal, da mu bo zažgal župnišče. Ubogi zaslepljenci pač niso hoteli verjeti, da se mora vsak pokoriti postavi in da ni župnik kriv, če je ne poslušajo, da jih pa svari le, ker jim želi dobro. In prosil jih je na prižnici, naj se le nad njim znosijo, če se imajo za kaj, a župnišče naj puste in naj ne zažigajo tistega kar so postavili njihovi očetje v znoju in s trudom
svojih rok. Nekateri, zlasti starejši vaščani so bili na mladino zavoljo tega kar nejevoljni, a pomagati si niso vedeli ne znali, kajti, kdor je tihotapil se ni zmenil za nikake opomine.
Gospod Šimen je imel mlado nečakinjo Anico. Bila je nežna in mila kakor dehteči
jazmin, čar nedolžnosti in notranja lepota sta se razlivala po njenem krasnem obličju, a modre, globoke oči so ji sijale kakor dve tajni jezeri sredi gorskih velikanov. Starček se je zelo bal za to mladenko. Trepetal je pri mislih, da bi ga Večni poklical k sebi še preden bi bila deklica preskrbljena.
Pazil je nanjo kakor na punčico svojega očesa in jo ljubil kakor dragoceni cvet, ki se ga mora gojiti v senčni gredi, da uspeva in postane lepši kakor vsi drugi cvetovi.
Anici je bil stric sploh vse, saj ji je nadomeščal očeta in mater kakor je pač vedel in znal. Ona je pazila na starčka, mu skrbno stregla in mu že z oči čitala vsako željo.
Ko je spoznala, da ga teži nesrečno tihotapstvo, ki so se ga lotili njegovi farani, ga je skušala tudi v tem tolažiti in ga pomiriti.
In starčku je dobro delo, ko je videl, kako se sirota zanj trudi. Marsikatero uro je pozabil na težo svojih let, na svoja življenjska razočaranja, na duševne boje in tudi na bolest, ki jo je občutil kadar se je spomnil na svoje župljane.
Mladenka ga je tako lepo tolažila in prisrčno.
»Ti si zadnja našega rodu in najboljša!« je večkrat dejal in ji prijazno stisnil roko. Če si denar lahko pridobiš, da tudi lahko izgubiš, pravi neki stari pregovor, ki je pač zelo resničen. Ljudje, ki so bili v dnu duše prepričani, da si bodo s tihotapstvom opomogli, so ostali prav tako siromaki kakor preje, ne, še večji reveži so bili, kajti preje je bila njihova zemlja lepo obdelana in vedno pripravljena obroditi ter dati svoj sad, a zdaj je ležala tam kakor mrtva in zanemarjena je bila kakor žalostna izgubljenka,
ki je sram človeka, da jo sploh pozna. Ljudje so zdaj kaj radi razmetavali denar, ker je izgubil v njihovih očeh mnogo na svoji vrednosti. Lahko so zaslužili in mislili so si, da morajo brž vse pognati in spet zaslužiti nov denar. Postali so že kar zaslepljeni v svoji razbrzdanosti in zapravljivosti.
[[Kategorija: Gustav Strniša]]
| |||