Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 489:
»Ti si zadnja našega rodu in najboljša!« je večkrat dejal in ji prijazno stisnil roko. Če si denar lahko pridobiš, da tudi lahko izgubiš, pravi neki stari pregovor, ki je pač zelo resničen. Ljudje, ki so bili v dnu duše prepričani, da si bodo s tihotapstvom opomogli, so ostali prav tako siromaki kakor preje, ne, še večji reveži so bili, kajti preje je bila njihova zemlja lepo obdelana in vedno pripravljena obroditi ter dati svoj sad, a zdaj je ležala tam kakor mrtva in zanemarjena je bila kakor žalostna izgubljenka,
ki je sram človeka, da jo sploh pozna. Ljudje so zdaj kaj radi razmetavali denar, ker je izgubil v njihovih očeh mnogo na svoji vrednosti. Lahko so zaslužili in mislili so si, da morajo brž vse pognati in spet zaslužiti nov denar. Postali so že kar zaslepljeni v svoji razbrzdanosti in zapravljivosti.
Župnika je nadlegovala tudi težka srčna hiba. Ko se je nekega dne čutil posebno slabega in šibkega, se je odločil in poslal Anico k Menceju, češ, da ga prosi, naj ga obišče, ker bi se rad z njim nekaj pomenil.
Janez je takoj hitel v župnišče.
Gospod Šimon ga je prijazno sprejel in ga prosil, naj se vsede, češ, da mu mora nekaj zaupati. Menceju se je zdelo, da je starček nekam v zadregi in sam je takoj omenil: »Če morda potrebujete moje pomoči, tedaj sem vam vedno na razpolago, saj me poznate!«
Župnik je počasi začel: »Težka skrb me muči in vam jo zaupam.« Zakašljal je, kakor bi mu bilo mučno nadaljevati. Ko se je pa ozrl v prijazne in dobre rjave oči svojega soseda, ki ga je mirno in vprašujoče gledal, je nadaljeval: »Prijatelj Mencej, z menoj je pri kraju. Tega ne morem in ne maram povedati svoji nečakinji, ker vem, da bi jo preveč bolelo. Posvetoval sem se s svojim starim prijateljem zdravnikom, ki je bil te dni pri meni. On mi je odkrito priznal, da je bil že pred leti prepričan, da ne bom dolgo. Piškav oreh pač ne more ostati zdrav. Bolezen me teži, ljudje se mi smilijo, ki jim ne morem pomagati in jim odpreti oči, saj jih ljubim kakor bi bili moje krvi.«
Počakal je nekoliko in se spet vprašaje ozrl v Menceja, a potem je zaključil: »Veste li zakaj sem poslal po vas? To je glavno, kar vam zdaj povem. Najbolj me skrbi moja nečakinja Anica, ki je pravi angel. Vam jo zaupam. Nekaj premoženja ima. Postanite njen oskrbnik. Prosim vas, zavzemite se za njo! Ali mi morete storiti to veliko uslugo in mi obljubiti, da boste skrbeli za mojo Anico kakor bi bila vaša. Če mi to obljubite, bo moja zadnja ura lahka in potolažen bom umrl.«
Mencej je bil ginjen. Vesel je bil, da mu je župnik zaupal svoj najdražji zaklad. Obljubil mu je, da bo skrbel za dekle kakor za lastno dete.
Zdaj je bilo treba obvestiti tudi Anico. Stric jo je veselo poklical, kakor bi se še pred minuto ne pogovarjal o smrti, temveč o kakšni veseli svatovščini. Prihitela je in smehljaje ji je sporočil, da ga skrbi njena bodočnost, da sicer on sam menda še ni tako na koncu, toda poskrbeti mora, vendarle tudi zanjo in vse urediti, saj človek sam ne ve, kaj se mu lahko pripeti in doleti ga lahko
tudi smrt, saj je vendar že star. Anica je bila takoj vsa zbegana. Zajokala se je, objela strica in ga prosila, naj ne misli na take stvari. Zdaj je pričel govoriti Mencej. Rekel ji je, naj se vendar nikar ne razburja, če je stric tako previden, da vse preskrbi za slučaj, če bi se mu kaj pripetilo, saj s tem ni
rečeno, da mora starček kar nenadoma umreti.
Počasi sta jo potolažila in obljubila je, da bo vse storila, kar bo zahteval Mencej, če se stricu kaj pripeti, sicer pa on še ne sme umreti.
Mencej se je od starčka prijazno poslovil.
Smrt ne vpraša nikogar, ali je dobrodošla ali ne. Menda pride še raje tje, kjer
se je bolj boje. Tudi Anice ni vprašala, ko je rekla prejšnji dan, da župnik še ne sme umreti, kajti še tisti večer mu je postalo slabo in je kmalu izdihnil, zadel ga je mrtvoud.
Ko je naslednji dan prišel Mencej zgodaj zjutraj mimo župnišča, je prihitela k njemu Anica vsa obupana in objokana. Niti besede ni mogla spraviti iz sebe, takoj je vedel, da se je nekaj hudega zgodilo, vendar tudi on ni mogel verjeti, da bi gospod Šimen tako hitro zatisnil oči za zmerom.
Šel je z Anico v župnišče. In zagledal je gospoda Šimna, ki je ležal mrtev v postelji pokrit z belo rjuho in čakal na pogrebce, da bi ga položili na pare. Obraz starčka je bil častitljiv in lep kakor bi mu smrt s svojim poljubom vdihnila novo življenje, da saj ga je vdihnila, ko je njegova duša splavala po plačilo v Večnemu v nebesa.<br>
<br>
:3.
Na našega znanca Pručko smo skoraj že pozabili. Zdaj, ko je bil spravljen v mirnem zatišju, se je kar malo poredil, seveda je ostal še vedno dovolj vitek in gibčen, saj je bil preje prava glista. Zadnje čase je postal tudi zelo šegav in zabaven. Nikoli ga ni tako veselilo živeti kakor zdaj, po cesti je vedno zadovoljno požvižgaval kadar je šel v službo. Le nad dolgočasjem se je včasih jezil in nad vsakdanjostjo, a ne za dolgo. Zdaj je bil ugleden uradnik, redno je vršil svojo dolžnost in kar priljubljen je postal. Ko je videl, da tihotapstvo ne preneha in da so kontrabantarji vedno bolj predrzni, je kmalu ugotovil, da delajo po nekakem sistemu, kajti vedno so prehajali tihotapci istočasno v mnogih skupinah čez mejo. Kjer so opazili, da jih straža zasleduje, so se takoj umaknili, dočim je druga ali tretja skupina srečno prišla čez mejo. Zajeli niso skoro nikoli nikogar in obmejna straža je vedno bolj poostrila svoje odredbe, da bi tičkom okom prišla.
Pručka je nekega dne trdil obmejnim stražnikom, da so tihotapci nekako organizirani, stražniki so se mu smejali, saj niso poznali njegove prebrisanosti in njegovih življenjskih izkušenj.
Možakarju so se kmetje smilili. Ljubil je stare očance in rad je bil v njihovi družbi. Večkrat mu je ta ali oni tožil, da gospodarstvo propada samo zavoljo tihotapstva. Starci so tarnali, a mladina je delala po svoje, jih zmerjala s sitnoši in se ni brigala za nikake opomine več.
Pručka je videl prav tako globoko ali še globlje kakor ti starci, saj so ljudje vedno manj delali, a vedno bolj lenarili, veseljačili in popivali in v tem je slutil propast kmetskega stanu, saj se je bolj in bolj zanimal za vse kmetske razmere in poznal je kmetov skrbi in težave kakor svoje lastne.
Ker mu stražniki niso takoj vsega potrdili, si je dejal, da ga pač ne poznajo in ne razumejo. Bil je kar užaljen, jezil se je in sklenil, da bo sam dosegel še boljši uspeh če se pridno loti in prične kar na svojo pest.
Ker ni imel preveč drugega dela, se je prav počasi pripravil za svoj lov. »Nič se mi ne mudi, prav nič ne,« si je vedno dejal in vse je premislil in prevdaril preden je sploh kaj ukrenil. Sklenil je zasledovati tihotapce prav kakor lovec divjačino vztrajno in do konca. Ni jih nameraval kar naznaniti, ker je hotel le spoznati najpreje tistega, ki ima med njimi prvo besedo in ki jim daje največ pobude. Ker je bil tudi vztrajen in potrpežljiv če je bilo treba, je zato ravnal še počasneje kakor bi lahko. Spočetka je hodil samo po gozdu kakor brez smotra. Opazoval je ptiče, se ogledoval za vevericami in rad legel pod kako drevo na kratek oddih. Ves čas pa je imel oči odprte in ušesa budna. Nobena vejica ni počila v bližini, da bi je ne čul in da bi ne pogledal, kaj se je zgodilo.
Pručki se res ni mudilo, saj je minilo že kakih štirinajst dni, a še vedno je samo slepomišil po gozdu in ničesar opravil. Toda bil je drugačen mož, kakor si je marsikdo mislil. Ta čas je preštudiral ves gozd, spoznal poljsko in gozdno pot, vsak grm in vsako kotanjo. In ko je imel tisti del gozda dobro v spominu, je šel dalje. Zdaj je vedel, da tam, kjer je vztrajal štirinajst dni ne more zaiti, pa če bi bila še tako temna noč. Napotil se je ob hribu blizu meje in pričel tam ogledovati teren. Straža ga je včasih že kar sumljivo gledala, a ker so vedeli, da je uradnik, so ga samo radovedno motrili in nazadnje ga je nadpreglednik vprašal, kaj ga tako zanima.
»I, kaj neki, tile kontrabantarji mi ne gredo iz glave. Vsa pota bi rad poznal, kjer se skrivajo ti tiči ko prinašajo svoje blago čez mejo.«
»Zakaj vas pa zanimajo?« ga je vprašal neki stražnik in ga nezaupno pogledal.
»Ne bojte se, da bi sam šel med tihotapce, imam dobro službo in rajši tičim pri svojih trgovskih knjigah, kakor bi lazil tod okoli in se nastavljal vašim pihalnikom.« je odgovoril Pručka in šel dalje. Pustili so ga, čeprav je še vedno tako radovedno vse ogledoval.
Neki dan je hotel kreniti na drugo stran ob hribu, kjer je bila meja še bliže. Straža je bila na nasprotni strani daleč proč na svojem obhodu.
Ko je zavil Pručka okoli sivega grmovja, je zagledal za streljaj pred seboj Tomaža, ki je hitel za smrečjem s težkim tovorom na rami in se je ves čas pazljivo oziral.
Pručki se je čudno in neverjetno zdelo, da bi bil mladenič tako predrzen, da bi si upal v belem dnevu prenašati kontrabant, vendarle ga je jel počasi slediti.
Mračilo se je. Čez polje se je razlivala večerna zarja in obsijala vrhove smrek, ki so skrivnostno žareli. Rdeča luč je tu in tam prodrla skozi smrečje in obsijala stezo, po kateri je hitel Marfin sin.
Pručka jo je rezal za njim in premišljeval svoje življenje. Spomnil se je na svoje pustolovščine, ki se jih je kasneje sramoval, a so mu ostale v duši kakor spomin na nekaj, kar je zagrešil in se ne da izpremeniti. Če se je spomnil na svojo kazensko karto, mu je kar zagomezelo po hrbtu. Da, da, ptič je bil slabše vrste in žalostno bi ga bilo tedaj posnemati. Spomnil se je, kako spretno se je znal izmikati možem pravice. A danes? Kako se je vse izpremenilo. Danes je sam zasledovalec, sam hoče izslediti tihotapce, posebno še tistega, ki je njihov kolovodja. Spomni se, kako so tihotapili tod pred nekaj leti, kako nedolžno je bilo tisto kontrabantanje proti temu, ki je danes, kakor nedolžna igra je bilo tedaj vse skupaj, a zdaj se je ta strast razpasla kakor kuga za devet vasi na okoli.
In čim dlje je šel Pručka za Tomažem, tem bolj ga je nadlegovalo prepričanje, da mora biti prav tale Tomaž eden izmed glavnih, če ne glavni tihotapec. Čul je že večkrat o njem, a kar je slišal, je bilo samo slabo in nikoli ga ni nihče pohvalil tudi za najmanjšo stvar ne. To spoznanje je sililo Pručko, da bi mislil najslabše o fantu. Ker pa je bil mož nekdaj sam tak nepridiprav, ni hotel nikogar takoj obsojati, čeprav je vedel, da je Tomaž zadnje čase še mater pretepal, se rval z Joštom in ga podil od hiše ter samo ležal in lenaril. Pručka je hotel v vsakem izgubljencu izslediti nekaj dobrega, kar bi ga zagovarjalo in ščitilo, češ, da si še čisto izgubljen nepridiprav, on sam na primer je vedno cenil svojega očeta, čeprav mož ni bil kaj prida. A ta Tomaž bunka svoje roditelje, ki ga še žive po vrhu.
»Sicer pa sum še ne dokazuje krivde!« je zamrmral Pručka in se podvizal za Tomažem. Naenkrat je opazil, da fanta ni nikjer. Izginil je kakor kafra. Pručka je jel gledati okoli sebe, a ni ga mogel izslediti. Zdaj se je pričel jeziti sam nad seboj, da se je moral tako zamisliti, da je na tihotapca pozabil, ki je najbrže ušel po kaki stranski poti.
Pručka se je vrnil v vas. Bil je kar razhurjen, da ga je ta mlečozobnik potegnil. Za trenutek se je moral oddahniti v gostilni, kjer je izpil kozarec dobrega vina in jo potem mahnil k Menceju.
»Kaj boš povedal Pručka?« ga je vprašal Janez, ki ga je dobro poznal in je vedel, da mož nikoli ne pride brez vzroka k njemu čeprav ga sam večkrat vabi.
Pručka se je popraskal za ušesom. Nekaj v zadregi je bil, ko je odvrnil: »Te vrage bi rad izsledil, posebno še tistega, ki je kolovodja teh kontrabantarjev. Drugi so menda bolj njegovo orodje, če bi tega našli bi tihotapstvo kmalu opešalo.«
»In tebe veseli stikati za njimi?« se je začudil Mencej in ga vprašaje pogledal.
»Seveda, zato sem pa prišel k tebi.«
»I, kako naj ti pa pri tej stvari pomagam?« se je začudil Janez Pručkovim besedam.
»Preskrbi mi dopust za štirinajst dni. Do tedaj jih bom že spravil v vrečo in našel tistega glavnega poštenjaka,« je odvrnil Pručka.
Mencej je pomišljal: »Ali se ne bojiš, da bi kmetje ne bili jezni na te?«
»Čemu neki? E, zato nikar ne skrbi, Pručka ne bo nikomur skrivil lasu, a pomagal bi jim rad. Veš, samo komarja je treba zadeti, pa so vse muhe krotke!«
»Pa nastopi jutri svoj dopust, če misliš, da boš kaj dosegel,« je dejal Mencej, ki je bil zdaj predsednik zadruge in je dobro vedel, da je ta čas v pisarni tako malo dela, da ga za vsak slučaj opravi tudi on sam.
Pručka je veselo odžvižgal po stopnicah in zadovoljno mrmral sam s seboj: »To bo res nekaj za mene, kar me bo bolj osvežilo kot ne vem kaj. Zdaj pa kar na delo!«
In že tisti večer je odšel na prežo, a nič ni opravil. Drugi večer je pa prikorakal v hosto z nahrbtnikom na rami, v njem je imel spravljeno ponjavo in za gostim grmičjem si je postavil majhen šator: »Tako! Tukajle nekje je zadnjič izginil tisti nepridiprav. Zdi se mi, da jo bodo kontrabantarji danes ali jutri primahahali tod mimo. Zdaj mi niti miš ne uide, še manj človek! Ušesa imam tenka kakor podlasica in nihče mi ne bo odpetal.«
Pručka bi se pač premislil in bi ne postavljal šatora kar za grimičjem, če bi vedel, da ga je nekdo za stezo opazoval in se mu hudobno režal in ta nekdo ni bil nihče drugi kakor Tomaž sam, ki se je kar čudil, da je Pručka tako neumen, da si postavlja še šator in opozarja tem bolj ljudi nase, a ni vedel, da je Pručka na vse to že mislil, a se iz gole objestnosti ni hotel odpovedati boljšemu ležišču pod ponjavo, češ, naj pride kdor hoče, on bo že ukrenil kar bo dobro in prav.
Pručka je imel nekaj čudaškega na sebi. Včasih ga je kar mahoma prijela muha in takoj je opustil svoj prvotni naklep ter se vneto oprijel drugega. In taka muha ga je pičila ta večer. Morda je podzavestno slutil kako nesrečo ali kaj, on o tem pač ni razmišljal in tudi nikoli okleval, kadar se je na kaj spomnil, ampak kar storil je kakor mu je ukazal njegov naravni nagon, ki ga je imel v sebi in ki ga ni nikoli varal.
In tako je hotel kar nenadoma razdreti svoj šator, pa se je že naslednji hip udaril s pestjo po čelu in se zarežal svoji neumnosti rekoč: »Šator bom kar pustil, dober vabnik bo. Sam pa pojdem leč nekoliko dalje, morda mi tudi to prav pride!«
Odšel je kakih dvajset korakov proč od šotora v goščo, kjer se je ovil v svoj plašč, se vlegel in kmalu sladko zaspal. Noč je ležala v gozdu. Vse je bilo mrko in tiho, ovito v mračino in pokoj. Le včasih se je začulo pritajeno pokanje vej, enkrat se je oglasila sova in zaskovikala s svojim žalostnim glasom.
Pručka je vse slišal v nekakem polsnu, a ni se za to menil, ker je vedel, da ni vse skupaj nič posebnega in je tak ropot v gozdu pač običajen. Sicer ni bil popolnoma vzdramljen in je spal, vendarle je bil njegov spanec tako lahek, da je možakar z enim ušesom nekako prisluškoval.
Tedaj je začul v bližini tihe korake. Že se je vzpel kvišku in se kakor spretna mačka splazil proti grmovju, kjer je imel svoj šator. Prisluhnil je in napel oči. Za grmičjem je zagledal svojega znanca Tomaža, katerega je takoj spoznal. Poleg njega je stal še drug fant, velik in širokopleč. Šepetala sta si in dobro je čul Tomaža, ki je imel prvo besedo in se je siloma premagoval, da ni glasno kričal, kajti na zariplem obrazu se mu je videlo, da je silno jezen, ko je tiho pripovedoval tovarišu:
[[Kategorija: Gustav Strniša]]
| |||