Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nnnika (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Nnnika (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 588:
Pručka je vse slišal v nekakem polsnu, a ni se za to menil, ker je vedel, da ni vse skupaj nič posebnega in je tak ropot v gozdu pač običajen. Sicer ni bil popolnoma vzdramljen in je spal, vendarle je bil njegov spanec tako lahek, da je možakar z enim ušesom nekako prisluškoval.
 
Tedaj je začul v bližini tihe korake. Že se je vzpel kvišku in se kakor spretna mačka splazil proti grmovju, kjer je imel svoj šator. Prisluhnil je in napel oči. Za grmičjem je zagledal svojega znanca Tomaža, katerega je takoj spoznal. Poleg njega je stal še drug fant, velik in širokopleč. Šepetala sta si in dobro je čul Tomaža, ki je imel prvo besedo in se je siloma premagoval, da ni glasno kričal, kajti na zariplem obrazu se mu je videlo, da je silno jezen, ko je tiho pripovedoval tovarišu: »Neškodljivega ga napravim! Ta vrag nas zasleduje. Že zadnjič sem opazil to glisto, kako se je plazila za menoj. Pa nevaren je. Čul sem, da je bi že med pravimi jolovaji in taki znajo ter te ugonobe še preden se dobro zaveš. Čudno le, da si je postavil šator in vzbudil s tem zanimanje. No, Bog ve, kaj je nameraval ta tiček?«
 
Pručka je tisto pohvalo o tolovajski družbi zelo nehvaležno sprejel. Namrdnil se je in se kislo držal, kakor bi češmine grizel, a ni se pozabil še bolj približati šatoru. Potem se je spomnil, da je morda predaleč šel in umaknil se je nekoliko, da bi lažje zbežal, če bi bilo treba. Tisti hip je pa čutil, da so ga zgrabile od zadaj krepke roke in začutil je krik: »Fanta, ga že imamo!«
 
»Še ne!« je zavpil Pručka, ki je bil še vedno trden in poleg tega spreten telovadec. Naslednji hip se je obrnil, sunil napadalca v trebuh, da je odletel kakor žoga in že se je pognal v goščavo na stran proti glavni cesti, upajoč, da kdo pride po cesti.
 
»Če nam uide, je po nas!« je zakričal Tomaž, potegnil iz žepa pištolo in ustrelil za Pručko. Pručka se je spretno pognal na stran, krogla mu je sfrčala mimo ušes, a druga ga je zadela v levico. Ni se menil, temveč je bežal naprej kakor obseden. Tedaj je pribrenčala druga krogla, ki ga je zadela v nogo. Zakolebal je in padel, pa je takoj simuliral težkega ranjenca in obležal je kar nepremično.
 
Že so prihiteli trije moški. »Še je živ,« se je zadrl Tomaž in mu hotel poslati kroglo v srce. Nameril je pištolo, a tisti hip ga je Pručka z zdravo nogo tako krepko brcnil, da je pištola odletela v bližnji studenec, ki je tekel ob stezi. Tomaž je zarulil kakor razžaljena zver in se hotel pognati nanj kar z rokami. Kričal je, da ga bo zadavil in pene so se mu nabirale okoli ust.
 
Pručka je mirno čakal, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Tedaj je prijel Tomaža za roko krepak velik fant: »Menda smo ti dali preveč oblasti med tihotapci! Ubijali pa še nismo in tudi ne bomo! Pusti ga, sicer ti premelem kosti! Ali vidiš mrtvaški tolkač?« in pomolil je Tomažu pod nos svojo veliko pest, da je slednji preplašen umolknil.
 
Tedaj je vprašal tisti, ki je doslej molčal: »Kaj naj naredimo z njim? Izdal nas bo takoj ko pride med ljudi! Mene sicer ne pozna, ampak ...«
 
Umolknil je, ker ga je Tomaž sunil, še vedno upajoč, da ga Pručka dobro ne pozna v tem mraku.
 
»S seboj ga vzamem v svojo oglarsko kočo, ki je še orožniki skoro nikoli ne prestopijo, saj je vsem preveč od rok. Potem, ko okreva, ga bomo pa kar po sili spravili čez mejo!« reče velikan in se suho zasmeje: »Sicer bomo pa dotlej že vsi bogati, ker bomo izpraznili vse naše glavne zaloge in blago dobro prodali. Tedaj se tudi ta lahko vrne, če ga veseli!«
 
Pručka je mirno ležal in čakal. Dvignili so ga in odnesli proti nekemu skednju, ki je stal poleg gozda na polju. Nekdo je odmetal na tleh seno, drugi je dvignil vrata v tleh in privlekel skozi odprtino majhen voziček na štirih kolesih. Ranjenec je hotel pogledati, če je tu kaj zaloge, pa so se mu vsi zasmejali: »Tako neumni pa nismo,« je eden rekel.
 
Voziček je tu, da lahko kaj prepeljemo če je treba, a drugega ni. Pručko so naložili na voz in potegnili.
 
Niso še dolgo vozili, ko so začuli klic. »Stoj! V imenu postave stojte!«
 
Tomaž je prebledel, vedel je, da je straža v bližini. Potegnil je iz malhe nož in zakričal proti stražnikom, ki so se bližali: »Če streljate in nas ne pustite mirno iti, vam zakoljem tega vašega špijona, da ga še poznali več ne boste!«
 
A njegova grožnja je bila prekesna, kajti Pručka mu je že spretno zbil nož s svojo zdravo roko in že so se bližali stražniki. Tihotapci so odhiteli v gozd in nihče jih ni upal zasledovati v temi.
 
Stražniki so začudeno gledali na vozu gospoda Pručko, ki se jim je kislo smejal in kazal svojo ranjeno roko in nogo: »Na svojo pest sem jih lovil in na svojo pest sem jih dobil! Še kroglo bi bil kmalu dobil v bučo. No, skoro so se izdali. Veste za tisto skrivališče vem, kjer imajo shranjen voziček.«
 
»Ali ste koga poznali?« je vprašal vodja. Pručka je hotel odgovoriti, pa se je spomnil, da mu morda niti verjeli ne bodo, ker še nima pravih dokazov za Tomaževo krivdo, zato je rekel, da so bili vsi tihotapci tujci.<br>
<br>
 
:4.
 
Ko je umrl stari župnik gospod Šimen in so ga svečano zagrebli, se je Mencej takoj zavzel za Anico. Ker ni bila za težko kmetsko delo, jo je vprašal, če bi hotela postati trgovka. Takoj je rada pristala. Sicer je že
 
 
[[Kategorija: Gustav Strniša]]