Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 952:
Marfa se je zazrla v krsto. Ogledala si je bledo in shujšano lice tistega, s katerim je živela nekaj let. Tiho je pokleknila in pričela moliti. Potem je skočila kvišku in zaihtela. Prosila je moža, naj ji odpusti, da je sama tako sirotna, da jo tako boli ker ji dela sin tako sramoto in da jo preveč bije življenje, saj je tudi on moral biti bolan in ne zdrav kakor so mnogi drugi. Plakala je in izpovedovala svojo bolečino in trpljenje svoje notranje muke in boje.
Jošt je pa ležal tam pred njo tih in miren in se ji prijazno smehljal. On ji je pač odpustil, saj ni bil nikoli jezen na njo, le žalosten. Zdaj se je njegov obraz smejal nji in vsemu svetu, saj se je njegov duh preselil v večnost, kjer sije solnce božje ljubezni, kjer je samo veselje in sreča, kjer je razrešena vsa skrivnost tega minljivega življenja in smrti in tudi tajna matere prirode in starke zemlje, ki nas enkrat vse objame in zaziblje v večne sanje. <br>
<br>
:10.
Angela je postala najemnica Ankine trgovine. Mencej ji je preskrbel nekaj posojila v hranilnici. Hvaležna je prevzela podjetje in e pridno lotila dela. Šlo je. V delu je skušala najti uteho in v vdani ponižni molitvi. Pručka se je večkrat pri nji oglasil. Vedno ji je povedal kakšno veselo in se potrudil, da bi jo pošteno razvedril, toda ni se mu posrečilo. Včasih se je res malo nasmehnila, a do pravega veselja je ni mogel pripraviti in to ga je kar bolelo, saj bi bil tudi sam srečen, če bi videl, da se je potolažila. Včasih ga je še celo grizla misel, da se dekle muči in trpi zavoljo Tomaža, saj je nazanje le oče njenega otroka. Toda motil se je. Angela je trpela ker si še vedno ni mogla odpustiti kar je zakrivila, čeprav je bila sicer že dokaj pomirjena.
Njen sinček Andrejček je pa strica Pručko imel kar rad in zelo dobro sta se razumela, saj je stric znal povedati toliko šegavega in ga pozibavati na kolenih, da je deček kar norel samega veselja in mu samo kričal: »Še, striček, še!«
Sicer pa je bil Pručka le pri Angeli tako vesel in navidezno brezskrben. Drugače pa je bilo v pisarni in pri njem doma. Pručka je zadnji čas zelo pridno delal in vedno snoval nove načrte. Skušal se je poglobiti vedno globlje v podjetje in najti nove vire, da bi se razširilo in razmahnilo.
Nekega dne je prišel k Menceju in se pričel z njim posvetovati da bi zadrugo razširili in napravili po drugih krajih več podružnic. Vedel je, da je v daljni okolici več krajev, kjer je dosti sadja, a v bližini ni železnice in zato se ljudje ne brigajo za svoje pridelke, ker se boje stroškov prevoza. Sadja je bilo vedno več, ljudje so potrebovali denar, a ta nesrečna prevoznina je jemala vsem pogum. Pručka je pa dokazal, da bi se podjetje z malimi stroški zdatno razširilo, denarja bi bilo vedno več, saj je bilo dovolj povpraševanja. Tudi sadjarjem bi bilo s tem pošteno pomagano in to je bil vendar glavni namen zadruge, saj je vedno gledal, da so imeli ljudje od nje svojo korist.
Res so sadjarji premalo cenili vrednost sadja, ki so ga pridelali in mnogo ga je šlo po zlu. Če bi pa bilo več podružnic, bi kmetje lahko blizu oddajali sadje brez večjih stroškov, dobili bi zanj pošteno kupnino in zato bi se jim tudi kmalu vnelo veselje do sadjereje, ki so jo zanemarjali.
Mencej je bil takoj vnet za Pručkine zamislice. Vedel je, da bo to za kmete res dobro, če se ustanove podružnice. Pri tem bi pa bilo še bolj pomagano Pručki kot doslej, kajti imel bi tudi mnogo več dela in skrbi. Slutil je, da se želi Pručka osamosvojiti oziroma doseči kaj več, do česar je imel tudi pravico, saj je bil dober in pošten uradnik, ki se ni bal nobenega dela kadar je bilo treba.
Ker ga je Mencej zdaj dobro poznal in ni več dvomil nad njegovim poštenjem ne nad njegovo delavnostjo in vestnostjo, mu je kar sam ponudil z zadrugo mesto družabnika, češ, naj vloži vanjo svoje prihranke, da bo dobival odstotke od dobička, a za svoje delo bo še posebej plačan kakor doslej.
Pručka je bil mahoma ves v ognju. Na vse to je že večkrat skrivaj mislil in bi tudi rekel vsakemu drugemu samo Janezu ne, kajti kakor se ni nikogar bal, tako je imel do Janeza tiho spoštovanje, ki mu je vedno ostalo, saj ni mogel nikoli pozabiti, da je Mencej tisti človek, ki mu je izkazal največjo dobroto in ga je vrnil družbi poštenih ljudi.
In Pručka se je vneto lotil dela. Ker je imel načrt že narejen, mu je zdaj šlo urno kakor po vrvici. Kmalu je ustanovil več podružnic, dobil je zanesljive ljudi, saj je poznal vsakega človeka devet fara naokoli. In kmalu je vpeljal svoje nove uradnike pri podružnicah, podjetje je hitro uspevalo, vse je šlo kakor si je zamislil in želel.
Mencej je bil vesel svojega prijatelja. Vedno je čutil tiho zadovoljstvo, kadar se je spomnil, kako je bilo pred leti, ko je prišel Pručka prvič k njemu ves nesrečen in popolnoma izgubljen.
Pručka pa pri vsem svojem delu ni pozabil za Angelo. Kadar je mogel je prišel na kratek pomenek. Zdaj je imel pred seboj jasno začrtano svojo bodočnost, tudi sam je bil ugleden mož in vedel je, da bo enkrat imel še nekaj premoženja, ki si ga bo pošteno pridobil. In tako je imel vse, le dobre in prijazne žene in gospodinje mu je manjkalo in pogrešal jo je.
Angeli se je včasih čudno zdelo, da jo Pručka tolikrat obišče, a ni si mogla verjeti, da mu je kaj za njo. Odkar jo je zadela sramota, si je vedno mislila, da je najslabša pod solncem. Svojega malega Andrejčka je ljubila kakor najdražji zaklad in skrbela zanj, da bi bolje ne mogla skrbeti nobena mati za svojega ljubljenca.
Nekega dne pa je Pručka legel.
In zdaj je Angela hipoma spoznala, kako je vse prazno, odkar ga ni več k nji v trgovino. Koliko veselih ji je včasih povedal in nič vsiljivega in prisiljenega ni bilo na njem, temveč vse tako prijazno, domače in naravno. Da, da, ta Pručka je bil res pravi človek in mož na mestu, pa kako se je znal prijazno in lepo poigrati z njenim malim otrokom.
In potem je zvedela, da je Pručka nevarno bolan. Zaskrbelo jo je. Začutila je bolečino, kakor bi jo kdo sunil z nevidnim mečem naravnost v srce. Skrivaj je trpela in tarnala. Nikogar ni imela, da bi mu potožila, kako hudo ji je in koliko mora prestati v tej strašni negotovosti in strahu za njegovo življenje.
Potem je vzela svojega ljubljenca in šla z njim v vaško kapelo koncem vasi, kjer sta odslej vsaki dan o mraku šepetaje molila, sama mu je narekovala kratko molitev, naj Bog mu pomaga, da bi se popolnoma zdrav spet vrnil. Kadar jo je pa premagala prehuda bolečina, je sama sebi očitala in se jezila nad seboj ter vzdihovala: »Zakaj sem tako nesrečna? Zakaj sem verjela sleparju Tomažu, da zdaj ne morem več upati, da bi me vzljubil človek kakor je tale? Kako bi bila lahko srečna! Zdaj šele vidim, koliko mi je zanj, zdaj, ko ga ni več k meni! Morda me ima vendarle tudi on vsaj malo rad, morda čuti tiho simpatijo do mene, ali pa samo usmiljenja. Tolikrat je bil tukaj in nikoli mi ni ničesar omenil.«
Naslednji dan je Angela zvedela, da ima Pručka pljučnico. Preplašena je begala po trgovini. Nobeno delo ji ni šlo izpod rok. Bila je vsa obupana in sama si ni vedela pomagati. Najrajši bi vse skupaj zaprla in mu šla streči, a ni si upala.
Pručka je bolezen srečno prestal, njegova krepka narava je zmagala. Čez nekaj tednov je okreval. Komaj je vstal s postelje, je bila njegova prva pot k Angeli. Ona se ga še ni nadejala, čeprav je slišala, da je že izven vsake nevarnosti, in je bila tega zelo vesela.
Ko ga je zagledala, da prihaja skozi vrata, je zardela samega veselja in zadrege. Obraz ji je zasijal tihe sreče. In ko je vstopil bled in shujšan, a vendar vesel, da je bil spet zdrav, bi bila najrajši kar zavriskala.
In on je bil tako prijazen in domač. Pravil ji je o svoji bolezni. Vse je obrnil na veselo stran, da je kaj trpel, o tem sploh ni omenil in smejal se je, ko mu je rekla, da je pač moral mnogo prestati.
Angela je opazila, da jo je večkrat radovedno motril in zdelo se ji je, da ji hoče nekaj povedati, a se sproti premislil. Samo, da je zdrav, da ne bo umrl, si je mislila Angela in bila je zadovoljna.
Pručka je dolgo posedel, a čas je minil kakor blisk in ko je odhajal, ji je bilo tako lahko pri srcu, kajti zazdelo se ji je, da mu ni tako malo za njo, saj je vendarle najpreje prišel k nji v trgovino, in vendarle je dobro opazila, da ni še nič kaj trden. Skrivaj je pričela upati, da jo kmalu zasnubi.<br>
<br>
:XI.
Neko poletno jutro so še pred zoro pričeli pokati topiči. Vsa vas je bila pokonci.
Mencejeva hiša je bila vsa ovenčana s cvetjem, zelenjem in zastavicami. Kako tudi ne, saj je sprejela danes novo gospodinjo in nebroj veselih svatov.
Kmalu so se pričeli zbirati vozovi s svati, bilo jih je vse polno in vendar so še vedno prihajali novi.
Topiči so pokali vedno naprej. Potem se je oglasil zvon sv. Primoža. Globoko in svečano je zabrnel v mlado jutro. Za njim se je oglasil drugi in potem tretji. Glasovi so se razposajeno zaletavali, peli in oznanjali veselje.
Izza hriba je počasi pokukala zarja in se takoj vsa prešerna razlila čez plan. Bila je svetla in lepo rožna kakor nevesta v čaru svoje deviške ljubezni in lepote. Bela meglica je zatrepetala in se dvignila nekam v višave, kjer je izginila.
In oglasili so se ptiči pevci in zapeli, kakor bi bili slutili, da je v vasi praznik. Svatovski vozovi so bili zbrani. Že se je dolg sprevod pričel pomikati proti cerkvi. Nevesta je sedela poleg Pručke, ki se je držal resno in ponosno, čeprav je bil tudi vesel, da bi najrajši vriskal in objemal ves svet. Vedel je, da je danes Mencej spet srečen in vesel, da je našel novo družico in dobro mater svojemu otroku, ki ga je tako ljubil.
In Pručka je bil ponosen na svojo tovarišico, saj človek ne vodi vsak dan seveda k poroki, pa še take neveste! Kako veselo jo je peljal v cerkev, saj jo je peljal svojemu edinemu in resničnemu prijatelju, za katerega bi takoj rad vse žrtvoval, pa če bi bilo treba še take žrtve.
Anca je bila bleda in lepa kakor iz marmorja. Vendar ji je radost sijala raz obraz in kdor jo je pogledal, se je še enkrat nehote ozrl vanjo, saj je bilo v njenem obrazu toliko miline, da je spominjal skoro na nekaj nadzemskega.
Mencej je sedel poleg Angele. Nikamor si ni upala pogledati, saj se je smatrala za tako grešnico, a ta dobri Mencej je prezrl njeno sramoto. Vedel je, da jo ima Pručka rad in da jo bo danes ali jutri zasnubil in prav zato, da je bil njegov prijatelj še bolj vesel, je pokazal, da se ne sramuje njene družbe in se pelje z njo skupaj proti božji cerkvi, kjer bo sprejel svojo mlado nevesto.
In potem so zvonovi za trenutek utihnili. Po polju se je vila dolga vrsta voz, vsa praznična in prijazna. Žitno klasje je zvedavo kimalo in šuštelo; ptiči so vreščali, peli in se spraševali, kaj vse to pomeni; gozd za poljano je drhtel, v drevju je šelestelo.
In Menceju se je zazdelo, da je tudi priroda vesela tega dne, da ga tudi priroda pozdravlja, saj jo je vedno ljubil.
Opravilo je hitro minulo in ponosno vzravnan je odšel Mencej s svojo nevesto izpred oltarja. Bilo mu je kakor v lepih sanjah. Spet je vodil s seboj ljubko nevesto, spet je imel gospodinjo in mater svojega otroka. In zdelo se mu je, da gre z njim spet tista mlada, nežna prva ljubezen, ki jo je tako pogrešal in je tako koprnel po nji.
In ko je pomagal nevesti v kočijo, ji je prijazno pogledal v lepe modre oči. In spet se je spomnil na Mileno, tako silno sta si bili podobni. Zdaj mu je blago čuvstvo zastrujilo po telesu, nežno je objel nevesto in jo kakor otroka posadil poleg sebe.
Spet so zadoneli topiči in zabrneli zvonovi. In solnce se je sprostilo čez svate in jim z žarki povezalo rdeče šopke ter poljubilo nežno nevesto, kakor dehtečo lilijo sredi rožnega vrta.
Mencejeva in Ankina svatba je bila res nekaj posebnega, česar še ni doživela ta vas. Na svatovščino so bili povabljeni vsi vaščani od prvega do zadnjega. Stari očanci so se čudili in kimali, mladina je bila vsa razigrana. Bilo je dosti jedače in pijače, še godci so prišli, tisti bovški, ki tako godejo, kakor je znal sam Kurent, ki je motil ljudi, da so noreli, namesto da bi resni praznovali prosti čas.
Vse je bilo veselo in srečno, a menda najbolj nevesta sama, ki je sedela poleg ženina in se mu samo blaženo smehljala. Kadar jo je kaj vprašal, so ji vztrepetale ustnice in komaj slišno mu je odgovorila. On pa je vedel, da je vesela in to mu je bilo v blaženstvo. Nji se je tudi vse dozdevalo prehrupno, a on se je smejal, ravnal se je po starem pregovoru: »Napolni mero do roba, gorje pa, če teče ti čez!«
Zato so svatje kar debelo pogledali, ko jim je o polnoči prijateljsko povedal: »Najpametneje je, da se za danes ločimo! Pametno smo svatovali, vsi smo dobre volje, vendar ne pijani. Zato bomo pa jutri še nadaljevali vsi veseli in zdravi. Le spet pridite jutri! Čemu bi nocoj preveč pili in zapravljali pamet in zdravje?«
Stari očanci so spet kimali: »Pameten mož, zato je tudi beseda pametna! Prav ima! Tudi jutri bo dober kozarec ali dva!«
Mladini ni bilo preveč všeč, a kaj je hotela. Fantje so se nekaj usajali, da to ni narodni običaj, da se svatuje kar naprej, dokler je sploh vsega kaj. Toda nihče jih ni poslušal, kar je rekel gospodar, je pač moralo biti!
In svatba se je res nadaljevala kar še dva dni. Svatje so ostali veseli in pametni pa dobro so se zabavali, da jim je bilo kar všeč, kar je Janez ukrenil.
Tretji dan popoldne, ko so bili spet zbrani je vstal Pručka, zadovoljno so se mu smehljale oči, ko je udaril po kozarcu in počasi začel: »Menda lahko prekinemo! Oprostite in dovolite mi, da povem besedo, ki bi jo bil moral že povedati, pa sem čakal raje za danes, za zadnji dan. Resnični ljudje smo na svetu, popolnega človeka pa sploh ni! Toda, če hočemo govoriti po pravici, moramo priznati, da je še vedno mnogo poštenih in značajnih ljudi, ki so res dobri in pravični. In dokler bo kaj takih med nami, bo kmet še vedno vreden svoje časti, da sme biti kralj na svoji zemlji, še vedno bo vreden, da ima svoja polja, njive in hosto, hribe in gore! In eden izmed pravih naših stebrov je današnji ženin, moj edini in pravi prijatelj Janez Mencej. Zdavnaj se že poznava in neporavnane račune imava, katerih sem se spočetka bal in si mu jih nis m niti upal omeniti. A Janez jih je sam poravnal, kredo pozabljenja je potegnil čeznje in dejal: »Vse, karkoli je bilo med nama, naj bo pozabljeno!« In takih ljudi je malo. Zato ga danes še toliko bolj veselo pozdravljam, mu nazdravljam in čestitam. Čestitam mu, ker je dosegel toliko v življenju, ker je vztrajal v svojih borbah in je ostal zvest samemu sebi, in vedno odkritosrčen in pošten ter dober kakor pšenična pogača. Gospod je postal, a ni ga strpelo v mestu. Nazaj je hotel na svojo grudo, moral je na deželo k svoji zemlji, ki jo je vedno ljubil in ji ostal zvest. In zemlja mu je poplačala njegovo zvestobo. Poglejte ga, kako je srečen! Veselja mu žari obraz, pogumno gleda v bodočnost, ki se mu smeje. Blagostanje si je pridobil, vendarle ni kakor tisti svetopisemski mož, ki je zakopal svoj talent. Ni si nagrabil premoženja in občepel na njem. Dal ga je med ljudi, ustanovil je našo sadjarsko zadrugo, ki daje dobiček nam vsem. Vsakemu je pomagal kakor in kjer je sploh mogel. Vedno je gledal, da je lajšal kmetu skrbi. To je pač delal iz velike nesebične ljubezni do kmetskega stanu in iz strahu, da bi kdo od vas ne opustil obdelovanja svojega polja in ne prodal svoje zemlje.
[[Kategorija: Gustav Strniša]]
| |||