Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama

| naslov= Zemlja rešiteljica

| avtor= Gustav Strniša

| obdelano= 4

| vir = dLib [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-COJ9NDC4], [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-XAS6PS4O], [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-KF7XJEIC], [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-WEWWXBFI], [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-K37ZEBR0], [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-89EG0OBZ], [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-KR61A91O], [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-N4QQVSDR], [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-1NB1X49S], [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-VUZQWPAP], [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-LK3J6GSI], [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-2MMESQGX].

| dovoljenje = dLib

| obdelano = 3

}}

 

 

Mlad tršat fant stoji na pragu lesene bajte, nizke in vegaste kakor poveznjene vrhu položnega grička za vasjo. Mladenič vprašaje gleda starejšega slabo oblečenega moža, šibkega in bledega, globoko vdrtih sivih oči, ki sedi v veži, vleče svoj vivček in gubanči podolgovati skoro beli obraz, ki je gladko obrit in pohlevno žalosten, kakor je mnogo obrazov bednih kajžarjev, ki so vajeni vse življenje delati in molče prenašati svojo usodo in skrbi, ki jih vedno tlačijo in jim ne dajo dihati.

Mencejev oče se imenuje ta možakar, hlastno potegne iz pipe, se komaj vidno nasmehne in zamahne z levico: »Janez, kaj boš doma, samo to mi povej! Učitelj in župnik sta ti pomagala, nekaj si študiral. Zdaj sta te priporočila v mestu, ko sta spoznala, da meni ne gre in ne gre. Kje naj pa vzamem, če ni, pač ni, pa mir besedi! In čemu bi se obotavljal? V mestu te čaka beli kruh in slastna pečenka, pa tudi delo bo lepše! Čemu grabiš po krompirju, če se ti ponuja pogača, čemu hočeš neslani krop, mesto rujnega vinca? Sicer pa, danes se ustavljaš, a čez leta boš vesel in hvaležen mi boš za vse to!«

Sin ga zamišljeno zavrne: »Oče, lepo je kar mi obetate! Toda sami veste, da je tujina človekova mačeha. V šoli sem imel odprte oči in vedno sem čital o nji, da nas ne ljubi in nam je sovražna. Tuja vrata pač težko udarjajo človeka po plečih.

Že učitelj nam je večkrat tako rekel. Tudi on ljubi ta naš skromni svet, to hribovsko selo, kjer se je rodil. Zdaj vem, zakaj hodi ves srečen vsak dan po našem polju, zakaj ga najdete v hosti in na gričih, zakaj se tako rad pogovarja s pastirji in modruje s kmeti. Vse to ga še bolj tesno združuje z grudo, ki jo ljubi.«

Mencej hitro ugovarja: »Tudi učitelj ni bil vedno tu. Moral je tje kamor greš ti, v mesto je moral po učenost in znanje, mesto ga je preobrazilo v gospoda. Brez mesta bi bil ostal kmet kakor je bil njegov oče!«

 

zato me boli srce. Še enkrat te prosim, ne pozabi na to kar sem te učila, ne pozabi na materino vero, na ljubezen do grude in na očetovo poštenje!«

Janez stisne materino velo desnico, komaj mu gre beseda: »Tako težko mi je! Z Bogom!«

»Zbogom sin moj!« šepne bolnica in solza ji zablesti v očesu. Mladenič zdirja skozi vrata, materi ne mara pokazati vinjenosti. Oče in sin se napotita peš v tri ure oddaljeno mesto. Janez nese majhno culo perila. Mencej se nekam zadovoljno muza, pripoveduje sinu o tem in onem in ga skuša razvedriti. Tudi sam ni zadovoljen in srečen ker sin odhaja, niti slutil ni, da mu bo tako hudo za njim.

 

»Kako lepo je vse to! Zakaj sem ravno jaz tako nesrečen, da moram zapustiti vso

to lepoto?« vzdihne mladenič.

»Kdor ostane na deželi bo večen pastir in hlapec ter nič drugega ne. Kmet ostane

kmet, če ne gre v mestne šole in med mestne ljudi,« poudarja oče.

 

Starec molči. V gaj je zagledan in misli na svojo mladost. Tod je hodil in sanjaril svojo ženo, ko je bila še mladenka. Tu sta sanjala o sreči, ki je na svetu tako kratka in opoteča.

Koncem gaja ju sprejme prostoren pašnik. Oče pokaže sinu visoko lipo:

»Vidiš tistole sem zasadil, ko sem se oženil. Pozabil sem nanjo, a čez leta sem šel pogledat in glej, lipa me sprejme vsa zelena in košata kakor moja mladost. Še ženi sem jo pokazal in veselo se mi je nasmehljala. Tedaj si bil že ti na poti in tedaj ima lipa ime "Janezova lipa".«

 

Valovi šume, čoln brzi čez reko, Janez premišljuje, a oče se pogovarja s čolnarjem.

 

 

»Irhovina gorenjska! Cepec zabiti! Le glej, da boš delal kakor te bomo učili, sicer ti bo slaba predla!«

In mladi Janez Mencej je strmel v vse to kakor v nekaj nejasnega, česar ni mogel dojeti, njegova duša pa je plašno vprašala: »Ali tod vlada pravica in poštenje?«

 

 

Janez se je v svoji novi službi kmalu udomačil. Spočetka je zelo čutil v sebi neko protivnost proti vsemu, kar je moral delati, kajti to delo je bilo popolnoma drugačno kakor ono na polju, in zdelo se mu je, da vse, kar dela, nima v sebi nikakega življenjskega smisla. Vendar se je lotil dela z vnemo. Mržnjo, ki jo je čutil, je kmalu obvladal in šlo je. Opazoval je rad življenje in vrvenje v mestu ter kmalu spoznal, da je tod še mnogo hujša revščina kakor na deželi, kjer se vsi ljudje med seboj poznajo

skladišča, a te laži so bile zdaj naravnost smešne, kajti zgubil je vsako zvezo in zapletel se je v protislovja. Sodnik ga je kmalu ujel na laži in Pručka je nazadnje izjecljal in priznal, da se je hotel samo maščevati. Zdaj se je zadeva zasukala in Pručka je postal obdolženec, a njegov gospodar pa priča. Sodnik je bil zelo strog in je fanta radi krivega pričevanja obsodil na šest mesecev ječe. Pručka je zažugal gospodarju in Menceju ko so se zaprla za njim vrata jetnišnice.

 

 

Janez je imel že dobro plačo. Zdaj je večkrat obiskal svoje domače. Mati mu je prezgodaj umrla in ni dočakala lepših dni. Vsem domačim je pomagal. Tudi rodna hišica se je že majala. Sosed skopuh ni več hotel čakati na obresti in Janez jo je rešil. Sam je živel zelo skromno. Vesel in srečen je bil, da je rešil svoj dom propasti, kadar se je bližal rodni koči, mu je vedno bilo, kakor da bi ga radostno pozdravljala in se mu zahvaljevala.

Štirinajst dni nato so časopisi poročali, da se je poročil poslovodja Janez Mencej z gospodično Mileno, hčerko uglednega trgovca Zarnika, ki je bila splošno priljubljena po vsem mestu.

 

 

Stari Zarnik ni niti leto dni več živel. Slutil je, da ne bo dolgo in uganil je, srčna kap ga je umorila in prenesli so ga v rodbinsko grobnico, kjer so ga položili poleg njegove žene k počitku. Bil je vse svoje življenje vzoren in dober človek in vsak kdor ga je poznal, je žaloval za njim.

Nesrečnik se je žalostno nasmehnil in hlastno odšel za gospodarjem v hišo. Hektor pa je godrnjajoč stopical za gospodarjem in nezaupljivo motril tujega gosta, ki ga je gospodar tako prijazno sprejel.

 

 

Mencej je odvedel Pručko v svojo sobo, kjer ga je posadil na stol, pozvonil služkinji in ji naročil, naj prinese za njegovega znanca dobro malico. Potem si je pričel ogledovati njegovo zunanjost, zmajal je z glavo in odšel v drugo sobo. Kmalu je prinesel nekaj svojega perila in dobro ohranjeno obleko. Položil je vse skupaj na stol in

Ko je proti jutru za trenutek zadremal, je bil nekam bolj miren. Zjutraj je Pručka že nastopil svojo novo službo.

 

 

Mencej se po smrti svoje žene ni in ni mogel potolažiti. Težka otožnost se ga je neprestano lotevala, neznosna osamljenost mu je dražila živce, kajti njegova žena mu je

Janez je poslušal. Pozabil je, da ni več mladenič. Pozabil je, da je njegova Milena pokopana. Trenutek ga je zamamil. Najrajši bi odhitel ven v prirodo in zapel veselo in sanjavo, kakor bi šele pričel uživati svojo mladost. Zapel bi pod oknom Milene. In tedaj ga je presunilo, da je mrtva.

 

 

 

Vedel je, kaj mislijo. Vedel je, da se tudi ti mladi veseli ljudje spominjajo njegove dobre Milene in da mu zdaj za slovo poje o nji, ki je mrtva in ki jo je ljubil in celin vsak, kdor jo je poznal.

Jesen! Jesen!

 

 

 

Jošt Trpotec ni imel nikoli sreče v življenju. Že majhnemu sta mu umrla starša, ki sta mu zapustila leseno bajto. Potem je prišel med tuje ljudi, ki so ga vedno le tepli

Tomaž se je udaril po čelu: »Ali meniš starka, da sem ob pamet? Ali ne vidiš, da sem sposoben za vse kaj drugega? In zdaj naj garam in kopljem po njivi kakor črni krt, zato, da bom jeseni dobil košček plesnivega kruha? Jaz nikoli ne!«

 

 

 

Po obmejnih krajih je zelo cvetelo tihotapstvo. Vojna je pokvarila tudi našega človeka in marsikdo, ki bi preje ne začel tihotapiti, se je po vojni z mirno vestjo vrgel na ta nečedni posel.

<br>

 

 

Na našega znanca Pručko smo skoraj že pozabili. Zdaj, ko je bil spravljen v mirnem zatišju, se je kar malo poredil, seveda je ostal še vedno dovolj vitek in gibčen, saj je bil preje prava glista. Zadnje čase je postal tudi zelo šegav in zabaven. Nikoli ga ni tako veselilo živeti kakor zdaj, po cesti je vedno zadovoljno požvižgaval kadar je šel v službo. Le nad dolgočasjem se je včasih jezil in nad vsakdanjostjo, a ne za dolgo. Zdaj je bil ugleden uradnik, redno je vršil svojo dolžnost in kar priljubljen je postal. Ko je videl, da tihotapstvo ne preneha in da so kontrabantarji vedno bolj predrzni, je kmalu ugotovil, da delajo po nekakem sistemu, kajti vedno so prehajali tihotapci istočasno v mnogih skupinah čez mejo. Kjer so opazili, da jih straža zasleduje, so se takoj umaknili, dočim je druga ali tretja skupina srečno prišla čez mejo. Zajeli niso skoro nikoli nikogar in obmejna straža je vedno bolj poostrila svoje odredbe, da bi tičkom okom prišla.

Stražniki so začudeno gledali na vozu gospoda Pručko, ki se jim je kislo smejal in kazal svojo ranjeno roko in nogo: »Na svojo pest sem jih lovil in na svojo pest sem jih dobil! Še kroglo bi bil kmalu dobil v bučo. No, skoro so se izdali. Veste za tisto skrivališče vem, kjer imajo shranjen voziček.«

 

 

 

Ko je umrl stari župnik gospod Šimen in so ga svečano zagrebli, se je Mencej takoj zavzel za Anico. Ker ni bila za težko kmetsko delo, jo je vprašal, če bi hotela postati trgovka. Takoj je rada pristala. Sicer je že prekoračila dvajseto leto, a kaj zato, saj ji ni bilo treba biti za vajenko, temveč se je samo učila prodajati in spoznavati različno blago in njegovo vrednost. Ker je bila spretna in skromna, ter že od narave potrpežljiva in ljubezniva, so bili ljudje z njo zelo zadovoljni. Pazila je, da je vsakega kupovalca hitro in dobro postregla a pri vsem tem je ostala vendarle nekam rosna, česar ji ni mogel nihče zameriti ker je imela nekak priroden čar resnobe in ljubkosti, ki ji je bil pač svojstven in ni prav nič nalikovala dekletom, ki se šopirijo in napihujejo ter so prepričane, da s tem ugajajo moškim.

Že čez minuto se je spet spomnil na ženine besede in potem mu je zalebdel pred duhom obraz Anice. Spomnil se je, da je bil Milenin obraz v sanjah za las sličen Aničinemu. In potem se je spomnil na hčerko in da je zdaj sirota brez matere, ki bi ji skrbna in dobra mamica mnogo koristila, pa čeprav bi bila pisana, kajti tudi pisana mati je včasih dobra, če ima plemenito srce. Globoko je vzdihnil in legel ter se še in še obrnil v postelji, ker ni mogel nehati in zaključiti svojega premišljevanja.

 

 

 

Tomaž je bil zelo predrzen človek. Tisto no, ko se je spopadel s Pručko in je streljal za njim, je dolgo premišljeval, ali naj se drugi dan pokaže javno med ljudmi, ali ne, kajti zdelo se mu je kar nemogoče, da bi ga Pručka dobro ne spoznal, čeprav si nista bila posebno znana.

<br>

 

 

Ančkina prijateljica Angela je bila prijazno dekle, prikupljive zunanjosti. Njene temne oči in lase ji je marsikatera krasotica zavidala. Bila je srednje postave belega obraza in lepo oblikovane podolgovate glave ter ozko zarezanega krasnega nosu.

Solznih oči se je mladenka zahvalila svojemu rešitelju.

 

 

 

Mencej in Anica sta se pričela izogibati drug drugega. Izmikala sta se, ker sta se bala, da bi eden ali drugi ne opazil, da trpita težko notranjo borbo.

Anica se je med solzami nasmehnila: »Ampak gospod ... ampak Janez ... saj nisem jokala zato, saj sem tako srečna, ker vas tudi jaz že zdavnaj skrivaj ljubim.«

 

 

 

V bližini vasi se je pojavil neznan razbojnik, bil je oborožen od pete do vrha, imel je puško, lovski nož, pištolo in še celo nekaj bomb mu je viselo ob pasu. Neateri so trdili, da se je pritepel z juga, a drugi spet, da se je priklatil nekje s tujine. Videl ga je malokdo in samo od daleč. Kdor je pa imel z njim opravka, ga ni mogel videti v obraz, ker je bil zakrinkan. Bali so se ga vsi, ker je bil zelo nevaren in kdor mu ni izročil, kar je zahteval, ga je takoj sunil z nožem ali streljal vanj. Ubil res še ni nikogar, a marsikdo jo je od njega pošteno skupil. Ljudje sami niso imelo orožja in se tudi braniti niso mogli.

Pručka je odvedel svojega jetnika k orožnikom. Poklicali so zdravnika, ki je Tomaža obvezal in so ga potem odpravili zjutraj v Ljubljano.

 

 

 

Tomaž se je moral zagovarjati pred sodniki. Spočetka je tajil, da bi bil on razbojnik, ki je strahoval vso domačo okolico, češ, če je napadel ljudi maskiran razbojnik, ne more nihče trditi, da je to bil prav on, od blizu iz oči v oči ga pa brez krinke nihče ni videl.

Marfa se je zazrla v krsto. Ogledala si je bledo in shujšano lice tistega, s katerim je živela nekaj let. Tiho je pokleknila in pričela moliti. Potem je skočila kvišku in zaihtela. Prosila je moža, naj ji odpusti, da je sama tako sirotna, da jo tako boli ker ji dela sin tako sramoto in da jo preveč bije življenje, saj je tudi on moral biti bolan in ne zdrav kakor so mnogi drugi. Plakala je in izpovedovala svojo bolečino in trpljenje svoje notranje muke in boje.

 

 

 

Angela je postala najemnica Ankine trgovine. Mencej ji je preskrbel nekaj posojila v hranilnici. Hvaležna je prevzela podjetje in e pridno lotila dela. Šlo je. V delu je skušala najti uteho in v vdani ponižni molitvi. Pručka se je večkrat pri nji oglasil. Vedno ji je povedal kakšno veselo in se potrudil, da bi jo pošteno razvedril, toda ni se mu posrečilo. Včasih se je res malo nasmehnila, a do pravega veselja je ni mogel pripraviti in to ga je kar bolelo, saj bi bil tudi sam srečen, če bi videl, da se je potolažila. Včasih ga je še celo grizla misel, da se dekle muči in trpi zavoljo Tomaža, saj je nazanje le oče njenega otroka. Toda motil se je. Angela je trpela ker si še vedno ni mogla odpustiti kar je zakrivila, čeprav je bila sicer že dokaj pomirjena.

Angela je opazila, da jo je večkrat radovedno motril in zdelo se ji je, da ji hoče nekaj povedati, a se sproti premislil. Samo, da je zdrav, da ne bo umrl, si je mislila Angela in bila je zadovoljna.

 

 

 

Neko poletno jutro so še pred zoro pričeli pokati topiči. Vsa vas je bila pokonci.

Sluga je spet dvignil kozarec in ga izpraznil na dušek. Pručka se je ozrl na svojo izvoljenko. Bila je bleda in otožno ga je gledala. Janez pa je dvignil kozarec: »Pustimo jih, naj blodijo, kjer hočejo! Upajmo, da jih k nam ne bo, sicer se pa ne bojimo nikogar! Tudi orožništvo bo gotovo nocoj še bolj budno.«

 

 

 

Nekaj tednov nato se je vršila spet druga svatba, ki sicer ni bila tako hrupna kakor Mencejeva, a vendarle resnično vesela in polna zabave. Pručka je namreč kar nepričakovano zasnubil Angelo, in sicer tako kakor je znal samo on. Nekega dne je namreč vstopil v trgovino, si mencal roke, mežikal in se poredno smejal. Nazadnje je spet pomežiknil Angeli, ki ga je kar začudeno gledala, si pogladil svoje postrižene brke in počasi ter preudarno položil svojo desnico na pult in potem dejal: »Danes pa prihajam s posebno zadevo. Kajne vse pride v življenju na vrsto. Ne vem, kako se bova kaj pogledala, čeprav ne dvomim, da sva si doslej bila dobra prijatelja. Kajne?«

E, ta Pručka, to je bil res plemenit človek. Bednega Tomaža ni pozabil, čeprav mu je delal same preglavice. Vsak mesec mu je poročal o Andrejčku, da se dobro razvija, da je zdrav in vesel.

 

 

 

Leta teko in nič ne reko. Tomaž je odsedel svojo ječo. Ker je bil vzoren in miren jetnik, je bil pomiloščen na 12 let. Toda tudi 12 let kaznilnice je dolga doba, ki ne mine dolgo, dolgo. In ko je prišel iz ječe, se ni takoj vrnil v vas. V ječi si je prihranil še nekaj denarja, ker je mnogo delal. In s tem denarjem je najel delavca, ki mu je bajto popravil, saj je bila že tako slaba, da je kar razpadala.

 

Odslej je dobil Tomaž večkrat kako podporo iz Pručkove hiše, a še sam ni mogel za trdno vedeti odkod dobiva jestvine in večkrat tudi denar. Skromno in mirno je živel in trpel, strašno trpel, kajti vedel je, da je zapravil v življenju ljubezen, ki se mu je smehljala vsa rožna in lepa, vedel je, da se je nad njim izpolnilo, kar mu je prerokoval stari Jošt, da se bo namreč zemlja sama maščevala nad njim. In res se je maščevala, kajti brez teh krajev ni mogel živeti, čeprav ni bil niti tu doma. Toda držali so ga tu priklenjenega spomini in strašno spoznanje, da je zapravil svojo srečo in svojo ljubezen.

 

[[Kategorija: Gustav Strniša]]