Zemlja rešiteljica: Razlika med redakcijama

 

Mlad tršat fant stoji na pragu lesene bajte, nizke in vegaste kakor poveznjene vrhu položnega grička za vasjo. Mladenič vprašaje gleda starejšega slabo oblečenega moža, šibkega in bledega, globoko vdrtih sivih oči, ki sedi v veži, vleče svoj vivček in gubanči podolgovati skoro beli obraz, ki je gladko obrit in pohlevno žalosten, kakor je mnogo obrazov bednih kajžarjev, ki so vajeni vse življenje delati in molče prenašati svojo usodo in skrbi, ki jih vedno tlačijo in jim ne dajo dihati.

Mencejev oče se imenuje ta možakar, hlastno potegne iz pipe, se komaj vidno nasmehne in zamahne z levico: »Janez, kaj boš doma, samo to mi povej! Učitelj in župnik sta ti pomagala, nekaj si študiral. Zdaj sta te priporočila v mestu, ko sta spoznala, da meni ne gre in ne gre. Kje naj pa vzamem, če ni, pač ni, pa mir besedi! In čemu bi se obotavljal? V mestu te čaka beli kruh in slastna pečenka, pa tudi delo bo lepše! Čemu grabiš po krompirju, če se ti ponuja pogača, čemu hočeš neslani krop, mesto rujnega vinca? Sicer pa, danes se ustavljaš, a čez leta boš vesel in hvaležen mi boš za vse to!«

 

 

Pot ju vodi skozi polje in les, mimo nizkih topolov ob reki do položnih gričev, kjer se cesta gubi v mračnem gaju, ki se širi v dolini.

»Kako lepo je vse to! Zakaj sem ravno jaz tako nesrečen, da moram zapustiti vso

to lepoto?« vzdihne mladenič.

 

Janez svojega novega tovariša začudeno gleda. Pručka mu ni prav nič všeč, a tudi

 

Gospodar je prijazno predstavil Janeza tudi obema pomočnikoma. Zarežala sta se

 

Janez je bil naravno inteligenten fant. Vsem svojim novim tovarišem se je smejal.

Pa je kakor strela z jasnega udarilo vanj. Janez je nekega dne prišel in kar na lepem odpovedal službo.

 

 

Janeza je zabolelo srce. Odpovedal je in zdaj mora od tod proč. Lahko bo dobil drugo mesto, saj so mu drugi trgovci sami ponujali službo, a kam daleč od doma bo moral da Milene ne bo mogel več videti. Zdaj je vedno bolj čutil, da je požrl zadnjo nado za seboj, da mora zdaj sam dalje.

Pručka je pokimal, si naložil jedače in odvrnil: »Vem, da se ti je pripetila ta nesreča, a šele danes sem zvedel za njeno smrt.« Sklonil je glavo in pričel jesti, vmes je

pa počasi pripovedoval: »Odkar sem šel od vas, nisi ničesar več slišal o meni. Veruj mi, da je bilo bolje tako, kajti nič dobrega bi ne mogel čuti, ker sem bil pravi nepridiprav. Potem, ko sem odsedel svojo ječo, sem pričel še bolj propadati. Vedno globlje sem zataval v blato življenja. Oče mi je nekaj časa dajal še potuho, a ne dolgo. Neki dan sem mu izmaknil nekaj denarja in konec je bilo najinega prijateljstva, kajti spoznal je, da mu bom kmalu zrasel čez glavo. Zažugal mi je s policijo in me napodil.

 

Pri teh ljudeh sem se tudi navadil pijančevanja kar ga doslej še nisem poznal. Kadar so kaj zaslužili, smo pili na žive in mrtve, a potem smo spet vlekli dalje svojo bedo in se skušali preriti skozi življenje. Pa sem se enkrat gospodarju zameril in namlatil me je z bičem kakor mlado ščene. Razsrdil sem se in še tisto noč me je zmanjkalo. Da bi se maščeval, sem odpeljal s seboj mladega konja, ki je znal različne umetnije. Cirkuški ljudje me niso naznanili, sami so me zasledovali in sicer tako dobro in spretno, da so me dobili že drugi dan, ko sem konja prodajal nekemu mešetarju. Vzeli so mi konja in me spravili s seboj na nek travnik, kjer so me zvečer tako pretepli, da sem obležal bolj mrtev nego živ.

 

 

Ves čas pa nisem pozabil na gospodarja in na tebe. Kadar sem se spomnil na vaju, sem zaškrtal z zobmi, kajti prepričan sem bil, da sta bila samo vidva kriva vsa moje

 

Iz tatu sem se razvil v pravo propalico. Našel sem tovariše, ki so bili pravi izgubljenci. Povabili so me v svojo bratovščino, ki so jo imenovali »rumeni kader«. Odzval

In Janez ga je razumel, kajti Pručka je dobival vedno boljšo plačo za svoje vestno delo. Tisto nesrečno poletje po Milenini smrti ni in ni hotelo miniti. Janez je delal na polju kakor živina, vstajal s prvo zoro in se potil in trudil kakor kak hlapec. Zvečer je kesno legal počivat. Spočetka se je še in še moral boriti, kajti žalost je hotela premagati tudi njegovo utrujenost. Toda to ni dolgo trpelo. Kmalu je spet dobro spal utrujen in zgaran kakor vsak pravi kmet, ki zaspi ko komaj zapre bet. Hvaležen je bil grudi, da ga je rešila neprespanih noči. Res mu je misel na Mileno ostala, a te misli ni hotel izbegati. Spomin na ranjko mu je ostal zdaj v duši kakor nekaj vzvišenega in lepega, a ni ga več mučila tista, strašna žalost in zapuščenost. Hodil je med zorečim žitom in se veselil svojega truda, saj je sam delal, saj je pomagal žitu, da je vzklilo, z lastnim znojem in teškim delom je dosegel, da je bilo njegovo polje najlepše in najbolj plodno.

 

 

Janez je pridelal tudi mnogo prosa. Spomnil se je na svoja otroška leta in povabil fante in dekleta iz soseščine, da so prišli proso mendrat.

Mencej je vsem natočil in jih pozdravil. Prijetno mu je bilo, ko je videl, da ga gledajo prijazno in spoštljivo, nič laskanja ni bilo v teh ljudeh, temveč sama odkritost in to ga je nekam vzhitilo, ga opajalo s prijetnim občutkom zavesti, da je mož, da je človek, ki vrši svojo dolžnost in da je tudi drugim potreben, ne samo svojemu otroku, kajti vedel je, da mu zaupajo in si žele, da bi bil še bolj njihov, ker bi mu radi marsikaj poverili, še več kakor doslej.

 

 

Janez je poslušal. Pozabil je, da ni več mladenič. Pozabil je, da je njegova Milena pokopana. Trenutek ga je zamamil. Najrajši bi odhitel ven v prirodo in zapel veselo in sanjavo, kakor bi šele pričel uživati svojo mladost. Zapel bi pod oknom Milene. In tedaj ga je presunilo, da je mrtva.

Učitelji so deco svarili, naj pazi, da ne zaide na kriva pota. Učili so jo, kako krivično je tihotapstvo, ker ljudje kradejo svoji državi, davek, ki ji pritiče, češ, da je že Kristus učil v svoji postavi, naj dajo cesarju kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega. Največ je trpel sivolasi župnik gospod Šimen, ki je bil zelo dober in občutljiv človek. Na prižnico je prihajal skrušen in strt kakor bi bil sam največji grešnik. Starčku se je videlo, da duševno mnogo trpi. Na prižnici je rotil in svaril ljudi ter se skoro jokal, ko jih je prosil, naj ne hodijo po teh potih, ki vodijo v propast. Opozarjal jih je, naj si dobro pomislijo, kam hite in kako spolzka je cesta po kateri hodijo in kako je nevarno, saj postavljajo v nevarnost lastno življenje in vse to samo zavoljo posvetnega blaga, ki jih ne bo izveličalo. Povdarjal je, da je še posebno slabo od njih, da zanemarjajo pri tem tudi svojo zemljo in greše prav dvakrat, a tega niti ne pomislijo. Kmet je ustvarjen za kmetsko delo, obdelovati mora svojo zemljo, ki mu je vedno zvesta in mu rodi deseteren sad. Pa gre in zavoljo slepeče zlate pene izda svojo zvesto plodno zemljo kakor Judež svojega Gospoda. In vendar jih zemlja še vedno čaka, kajti potrpežljiva je kakor vsaka mati in ljubeča ter usmiljena, zato samo čaka, da se spametujejo, se povrnejo k nji in prično z novim veseljem in novo silo.

 

 

 

»Ubogi tihotapec, naj bo Bog milostiv tvoji duši!« je šepetal starček, ko se je žalosten vračal in vlekel za seboj vso težo svojih let, ki jo je tedaj posebno bridko občutil.