|
»Trideset metrov po petdeset dinarjev je tisoč petsto dinarjev ... Toliko imam že zasluženega ...«
'''''Krepko besedilo'''''
Potem pa je govoril dalje sam s seboj:
»Ko bom imel sto metrov, bom zaslužil pet tisoč dinarjev ... Ko bom imel storjenih vseh dvesto metrov, bom zaslužil deset tisoč dinarjev ... tisoč dinarjev bom pustil za stanovanje. Dva tisoč dinarjev bom dal za hrano ... Toliko bom dal za obleko, ker smo nagi .. Ostalo mi bo natanko toliko, da si bom kupil kravo ... Eno kravo si bomo kupili, da ne bomo brez mleka pri hiši ... Potem si bomo kupili še ...«
Včasih se je mati vrnila, oče pa je ni opazil in je še naprej tako govoril. Tedaj se je mati odstranila, da bi ga pri teh sanjah ne motila. Tudi otroka sta takrat izginila v breg, kjer sta se potem menila na samem:
»Lej, oče bo kravo kupil, ko bomo končali,« je dejala Lenčka.
»Zato moramo hiteti, da jo bo čimprej kupil,« je dejal Anej.
In otroka sta se s podvojenimi silami zagnala na delo.
Metri storjenih drv so vidno rastli in se belili daleč naokrog.
Nekoč ju je oče zopet pohvalil in rekel:
»Če bosta tako pridna, bosta od gospodarja gotovo dobila nagrado.«
»Kaj pa je to nagrada?« sta vprašala otroka radovedno.
»Nagrada je denar, ki ga človek dobi, če je priden. Naš gospodar je bogat in zakaj bi vama ne dal nagrade? Vsakemu bo dal najmanj sto dinarjev. Njemu se ne bo niti poznalo. Kadar pride v les mu bom rekel.«
In nekega dne je gospodar res prišel v gozd. Prišel je z debelo, rogljasto gorjačo, ki mu je pomagala iz doline. Navzlic temu je bil ves zasopel in je dolgo sedel na gabrovem hlodu, preden je mogel priti do sape. Dolgo je gledal, kako družina dela. Ko je videl, kako otroka vlačita vejevje po drčah, je dejal očetu:
»Otroka imaš pa pridna, kakor se vidi.«
Oče je odgovoril samodopadljivo:
»Takšno veselje imata, da je čudno. Zaslužila bi kakšno manjhno nagrado, gospod?«
Tedaj je bil gospodar že popolnoma pri sapi, zato je rekel na glas, da sta ga lahko slišala tudi otroka, ki sta prav takrat drsela po drči:
»Seveda jima bom nekaj dal. Kadar bomo končali, bosta dobila, kar jima gre. Tudi otroci morajo imeti svoje veslje.«
Potem si je še ogledal poseko, premeril nekaj klaftrskih stogov, da bi se prepričal, če mera ustreza, in ker je našel vse v redu, odšel počasnih korakov v dolino.
Oče je bil vesel in se je takoj pobahal pred otroki:
»Nagrado bosta dobila, ko bomo končali, ali sta slišala?«
Lenčka in Anej sta bila vsa srečna.
Kljub temu je Lenčka vprašala očeta:
»Zakaja pa je gospodar rekel: Kadar bomo končali, ko on vendar ne dela?«
Oče je odgovoril:
»Vidva sta še premajhna, da bi gospodarja mogla razumeti. Kadar bosta odrastla, bosta že razumela.«
Odsihmal otrokom nobena veja ni bila pretežka ali prekrivantasta, da bi se je ne bila lotila. Lotevala sta se tudi tanjših debel. Včasih sta Lenčka in Anej bila jutranja poležuha. Vedno ju je sonce našlo v postelji. Sedaj sta se kosala, kateri bo prej vstal. Včasih je Lenčka svojega bratca ukanila in se na tihem izmuznila iz postelje ter odšla v gozd. Ko se je Anej prebudil in našel poleg sebe prazno ležišče, se je jokal, kakor da bi ga bila zadela kdove kaka nesreča. Ves srdit je stekel v gozd in vlačil, kar se je dalo, pri tem pa sestre še pogledal ni. Prihodnje jutro pa je bil on tisti, ki je sestro ukanil. Zvečer sta še vlačila, dokler ju dolge večerne sence niso pregnale iz gozda.
Kadar sta si bila dobra, sta se pogovarjala, kam bosta dala denar, ki ga bosta dobila za nagrado.
»Jaz bom vse dala mami,« je dejala Lenčka.
»Jaz si bom pa konja kupil,« je dejal Anej.
Spomnil se je, kako je šel nekoč z materjo v dolino v beli trg, kjer je pred cerkvijo bilo vse polno štantov in so prodajali sladkarije in lepe igrače. Tam je videl tudi konja, ki je piskal, ako si mu pihal v rep.
»Jaz si bom pa rdeče srce kupila,« je sedaj popravila tudi Lenčka, ki se je spomnila na cukrasta srčeca pri cerkvi.
Drče na poseki so postajale vedno globokejše in drv je bilo po strmini vedno manj. Otroške bose noge so bile vedno trdnejše. Podplati so postali podobni hrastovi skorji in zlepa niso več krvaveli. Tudi roke so postale trdne in do komolcev je bila koža kakor usnje.
Potem je nekega dne vejevja zmanjkalo. Sedaj je bilo vse pri cesti, kjer je oče cepil in rezal. Otroka sta pomagala materi ravnati stoge.
Ko so končali z delom, je bil lep pogled na poseko. Vsa strmina je bila gladko obrita in očiščena, pod strmino ob cesti pa je bilo dvajset stogov po deset metrov dolgih in meter visokih. Ko so zadnje poleno položili na stog, je bil za družino svečan trenutek. Vsi štirje, oče, mati in oba otroka, so se spustila ob prvem stogu na zemljo. Dolina je bila vsa polna sonca, sem od Pece pa je pihljal prijeten veter. Spodaj v globači je šumljala skrivnostna vodica.
Tedaj je oče izpregovoril z glasom, ki je bil bolj podoben vzdihu kakor pa navadni besedi:
»Zdaj pa naj le pride gospodar!«
»Kdaj bo prišel?« sta hotela vedeti otroka, ki sta s svetlimi očmi strmela po mogočnih stogih.
»Mogoče že jutri, mogoče pojutrišnjem. Že zadnjič sem mu povedal, da bomo kmalu končali,« je razložil oče.
»Potem dobiva nagrado,« je poudarila Lenčka.
»Nagrado,« se je pohvalil tudi Anej.
Kmalu nato so za družino nastopili dolgi dnevi. Gospodarja ni bilo en teden, ni ga bilo dva tedna in ni ga bilo tri tedne. Oče je bil tega čakanja že navajen in je medtem že hodil delat nekam k sosedu. Toda otroka sta bila hudo nestrpna. Skrbela ju je obljubljena nagrada. Potem tudi nista razumela gospodarja. Mislila sta, da je on ravno tako goreč za storjeno delo, kakor so bili sami, saj je zadnjič tudi tako govoril. Nekaj časa sta otroka še silila v starše, ker pa so bili odgovori vedno bolj skopi, sta otroka prenahala izpraševati in postala skoraj poparjena ter se vdala v usodo.
Nekega dne pa je gospodar nenadoma prišel na hrib. Ob vstopu v hišo je preklinjal naporno pot iz doline in se rotil, da vsa drva niso toliko vredna kakor pa njegova muka sem gor na to goro. Ko se je ohladil in si odpočil, sta šla z očetom drva merit. Mati je ostala pri hiši, medtem ko sta otroka odšla na poseko in od daleč opazovala gospodarja, kako je meril. Bil je pri tem zelo natančen. En stog je premeril na dožino, da je lahko primerjal druge stoge, na visočino in na debelino pa je premeril vseh dvajset stogov, da bi ga oče ne mogel goljufati. Ko se je prepričal, da je vse v redu in da je mera prej obilna kakor prepičla, je dejal:
»Dobro.«
Nato sta z očetom odšla v hišo, kjer sta imela račun. Tudi otroka sta odšla za njima in se stisnila za peč, kjer sta pričakovala, da ju bo gospodar poklical in jima izročil nagrado.
»Dvesto metrov po trideset dinarjev ...« je začel gospodar računati.
»Takrat ste mi obljubili po petdeset dinarjev za meter,« je menil oče s pohlevnim glasom.
Toda kakor da bi bil gospodar očeta preslišal, je nadaljeval:
»Dvesto metrov po trideset dinarjev za meter šest tisoč dinarjev. Za božjodelj, tako drago mi še nobena drva niso prišla.« Njegov glas je bil ves tresoč, skoraj naravnost obupan.
Sedaj se je oče uprl.
»Petdeset dinarjev ste mi obljubili, kako mi morete sedaj odtegniti dvajset dinarjev. Zastonj ni mogoče delati.«
»Ljubi moj!« je dejal sedaj gospodar z dobrohotnim glasomin se z gornjim telesom naslonil na hišno steno, ko da bi se hotel oddahniti. »Zdi se mi, da živiš na luni. Ali ne veš, da vlada na svetu kriza, gospodarska kriza, ki nas hoče vse skupaj uničiti. Takrat, ko sem ti drva naročil, je bila cena višja. Do danes pa je padla, da se bog usmili. Saj skoraj ni vredno delati drv. Ako bi ti moral delo plačati po petdeset dinarjev mater, potem jih sploh pustim, kjer so, ker imam manjšo izgubo. Pomisli, sedaj pride še voznik. Taka cesta mi požre še to, kar od dela ostane.«
Ker je oče še nadalje zmajeval z glavo, se je gospodar razsrdil in začel s povzdignjenim glasom:
»Pa požrite vse skupaj. Bomo videli, kako dolgo bo tako šlo. Trideset dinarjev sem rekel za meter, to pa zato, ker sem dober človek. Drugi plačujejo po petindvajset, pa tudi gre. Potem bova obračunala kvartir, nato živež, ki si ga medtem prejel, in kar ostane, dobiš takoj izplačano.«
»Ali mi smo vsi delali, tudi mati in otroka,« se je naprej branil oče.
»Zato ste pa prej končali. Saj ste imeli akordno delo, je trdil gospodar.
Oče ni rekel nič več in je začel gledati mimo gospodarja skozi okno, mati pa se je pri zidu obrnila v kot, ker ni hotela pokazati svojih solznih oči. Lenčka in Anej sta tesno stisnjena buljila v gospodarja, ko da bi se bala tega, kar bo še prišlo.
Gospodar je začel na glas računati:
»...dvesto metrov po trideset dinarjev je šest tisoč dinarjev. Od teh šest tisoč dinarjev moramo odtegniti živež, ki sta ga dobivala v moji trgovini, tukaj je izvleček iz knjige, ki ga je napravila moja prodajalka. Ta račun znaša tri tisoč petsto dinarjev. En tisočak moramo odtegnitit za stanovanje za vse leto, ker še do zdaj nisi ničesar plačal. -Glej ga, kaj pa tako gledaš. Saj imaš vendar celo hišo, imaš svinjo, imaš drva, in ne vem kaj še vse. Nekaj čez petsto dinarjev je ostalo še od lani, ko si delal zame v Konečnikovem lesu. Vse skupaj, kar je treba odtegniti, znese nekaj čez pet tisoč. Da pa ne boš rekel, da sem kak odrtnik, ti bom vseeno izplačal cel tisočak. Bova pa pri prihodnjem delu obračunala, če bodo boljši časi.«
Oče se je zadelj zaslužka že nekako vdal usodi, ker mu pač ni kazalo drugega, toda ko je zdaj slišal, da stane živež, ki ga je med delom jemal v gospodarjevi trgovini, čez tri tisoč dinarjev, je dobil kakor nepričakovan udarec po glavi, da se mu je skoraj stemnilo pred očmi. To vendar ni mogoče, da bi tisto malo živeža, ki so ga porabili zadnji čas, stalo tri tisoč petsto. Zato je prestrašeno vzkliknil:
»Tri tisoč petsto! Ali ste znoreli ...?«
Toda gospodar je imel že pripravljen odgovor, ki je očetu takoj zamašil usta.
»Imaš prav, živeža ni bilo ravno za tri tisoč petsto, toda ali sem jaz popil tisto vino v moji gostilni, ko si hodil po živež. Ali naj ti ga podarim ...?«
Gospodar je namreč imel v trgu štacuno in gostilno za svoje delavce, kjer jim je dajal na up živež in pijačo. S tem jih je imel popolnoma v rokah.
Bila je resnica, kadar koli je oče odšel s cekarjem po živež, vselej je prišel domov nekoliko dobre volje, čeprav ni bil pijanec.
Mati je pri teh gospodarjevih besedah takoj zardela. Oče je to opazil in stvar hitro zasukal:
»Prej ste rekli, da je kriza in da cene padajo. Kako pa, da živežu cene ne padajo ...?«
»Vidiš, kako si neumen!« je začel gospodar razlagati. »Kdo dela cene? Jaz jih ne delam, ti jih tudi ne delaš, moja prodajalka jih tudi ne dela. Cene delajo drugi in to nas bo vse skupaj uničilo. Pri meni je še tako vse malo ceneje kakor pa drugod, le prepričaj se sam.« Po teh besedah je potegnil iz jopiča veliko denarnico, izvlekel iz nje svetel, skoraj nov tisočak in ga položil pred očeta na mizo z besedami: »Tako, zdaj sva pa uredila!«
Očetu so se na mah podrli vsi načrti, ki jih je več kakor tri mesece sam pri sebi koval. Bil je prepričan, da mu bo ostalo vsaj nekaj tisočakov, s katerimi bo lahko oblekel družino in si morda res mogel kupiti še kravo, o kateri so doma že dolgo sanjali. Sedaj je vse to šlo k vragu. Jeza ga je dušila kar očitno, in najrajši bi bil udaril po mizi, vendar si ni mogel pomagati, ker je bil od gospodarja odvisen. Zato se je počasi vdal, toda denarja na mizi se še ni dotaknil, ampak je vzdihnil:
»Za ta denar smo delali vsi skupaj več kakor štiri mesece ...«
»Boga zahvalite, da sploh lahko živite!« je vzdihnil zdaj tudi gospodar.
Oče je umolknil in se predal svojim milsi, gospodar pa je začel vstajati in se spravljati iz hiše. Tedaj se je oče opogumil in rekel:
»Otrokoma ste zadnjič tudi nekaj obljubili, ker sta tako pridno delala.«
»Otrokoma!« se je tedaj začudil gospodar ter pogledal nazaj proti mizi, kjer je sedel oče. »Saj sem vendar tebi plačal, kar sem ti bil dolžan. Če otrokoma kaj gre, bi jima moral ti plačati.«
Gospodarjev glas je bil tako težak, da je ubil vsak živ odmev v sobi. Vendar je mati še imela toliko poguma, da se je potegnila za otroke:
»Otrokoma bi nekaj že lahko dali. Saj je več veselja, kakor pa je vse skupaj vredno.«
Gospodar je napravil zelo resen obraz in rekel:
»nobene besede več o tem. Verjemite mi, da me ta drva že tako predrago pridejo. To res ne gre. Bomo pa prihodnjič napravili, kadar boš spet kako delo opravil.«
V sobi je postalo zdaj naravnost mučno. Oče je nepremično sedel in strmel nekam čez mizo, mati je tako tiho obstala za ognjiščem, da je bila podobna lotovemu stebru, medtem ko je Lenčko in Aneja stisnilo pri srcu. Ta tesnoba je bila tako huda, da se jima je v prsih posušil jok, ki sta ga hotela najprej izbruhniti iz sebe. Vse sanje, ki sta jih gojila ves čas med delom, so izpuhtele, kakor izpuhti dim nad domačo hišo. Njuni nedolžni srci sta bili grdo razočarani. Prvič v življenju sta spoznala, kaj je laž, zato je bil njun občutek grd in bridek. Ko sta otroka zadušila jok, se je tisti grenki občutek počasi spreminjal v srd na gospodarja. Ozračje v sobi je postajalo sovražno. Gospodar je to začutil, zato je hitro odšel iz hiše in izginil.
Družina je ostala sama v sobi in dolgo molčala. Oči so se jim zameglile od neke čudne megle, da so komaj razločili temne stene, ki so jih obdajale. Trajalo je precej dolgo, preden so si mogli pogledat v oči. Prvi je prelomil molk oče, ki je stisnil pest in glasno rekel.
»Hudič ga vzemi ...!«
Šele čez dolgo časa je popravil:
»Je že tako! Mi ne moremo pomagati, ker smo siromaki ...«
In čisto nazadnje je rekel s spremenjenim glasom:
»Nekoč bo že bolje ...«
Za njim je rekla mati, ki je ves čas nepremično strmela nad ognjiščem, kjer je čobril majhen ogenj:
»To so grdi ljudje, ki nobenega ne poznajo.«
Lenčka in Anej sta spočetka bila vsa otrpela in sta le počasi prihajala k sebi. Tisti grdi, dotlej nepoznani občutek, ki se je po gospodarjevi laži naselil na njunih mladih srcih, se nikakor ni hotel odstraniti iz njiju. Lezel je kakor polž po vseh žilah. Ni pa bila samo izgubljena nagrada, ki ju je grizla, bolelo ju je tudi, ker sta videla starše žalostne in pobite. Tedaj se jima je zdelo, da morata onadva kaj reči, da bosta oče in mati zopet vesela, ker je bila njuna izgubljena nagrada vsega tega kriva. Nista pa vedela, kaj naj rečeta, da bosta oče in mater razvedrila, le nekaj lepega sta hotela povedati.
Gnana od neke nevidne sile sta se oba hkrati zagnala raz klop in stopila sredi sobe, kjer sta obstala ter se držala za roke. Njiju ličeca so bila rdeča in njune oči svetle. Tiste lepe besede, ki sta jih hotela izreči, pa niso hotele iz ust, zato se je Anej zadrl na ves glas:
»Oče, ko bom velik, bom šel v dolino ...!«
Ko je to izgovoril, je imel solzne oči, toda ne od žalosti, ampak od jeze.
Nekaj velikega, toplega in zmagovalnega je bilo v njegovem glasu. Lenčka ni rekla nič, toda njena roka je krepko stisnila bratovo ročico. Pred njima je zamigljaja bleščeča se dolina z reko, železnico, belo cesto in črno tovarno na sredini.
== Prvi maj ==
| 