Fickov frak: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 8:
| obdelano = 1
}}
 
I.
 
Valentin Ficek je eden izmed tistih mojih nesrečnih prijateljev, ki se je kmalu oženil. Fant se je že v osmi šoli tako nesmrtno zaljubil, da mu ni bilo pomagati in da se je že ta¬krat zaročil z vso slovesnostjo, koli¬kor so je premogli pri starših njego¬ve bodoče žene, takratne gospodične Pavle. Gospica Pavla namreč ni bila oblagodarjena z zemeljskim premo¬ženjem, ki pri izbiranju ženina pri¬de prav mogočno v pošte v; ne, bila je priprosta hči železniškega poduradnika, ki je s svojo skromno pla¬čo bil vesel, da ni delal dolgov, ne pa, da bi še deval na stran. Zato ni mogla pri izbiranju ženinov biti bogve kako izbirčna, to se pravi, izbirčna ni mogla biti njena mati, ki je svojo ljubljeno hčer hotela videti čim prej poročeno in je za tem resnim ciljem stremila z vso doslednostjo in žensko premetenostjo, dokler se ji končno ni posrečilo, dobiti v Pavlinem čestilcu Valentinu Ficku bodočega svojega zeta, o katerem je bila trdno uverje¬na, da si ne bo nikdar očitala, da je izročila hčer kakemu neznačajniku.
 
Ficek Valentin je bil dobra du¬ša, zato se je tudi dal kmalu ujeti v nastavljene zanjke. Gospodična Pav¬la ga je ljubila z vso iskrenostjo za¬kona željne in potrebne device mimogrede omenjamo, da je imela na skrivaj že par ljubezenskih raz¬merij, ki so se pa k sreči vsa končala brez vidnih posledic in kar oboje je njeni čuječi materi ostalo prikrito — in ko je Ficek bil četrto leto na vse¬učilišču v Gradcu, je bil tako pame¬ten, da se je poročil. Ljubezen njego¬va in Pavlina je namreč pognala resne kali, in ker je Pavli teta ob¬ljubila prav tisti čas tritisoč kron dote, če se poroči, treba je bilo ubiti dve muhi z enim udarcem: sramoto zakriti in dobiti denar, ki bi ga po¬zneje morda ne bilo. Ko je prišel Va¬lentin Ficek prihodnjo jesen kot pro¬fesorski suplent na gimnazijo imel je poleg žene že tudi osemmesečnega otroka.
 
Ficek se je izkazal v resnici takega moža, kakršnega si je želela žena in tašča. Bil je pohleven in ponižen na-pram vsaki ženini želji: Kar je žena hotela, vse mu je bilo prav in le red¬ki so bili trenutki, ko si je lastil moško oblast v hiši. Takrat je bil prepir v zakonu, a se je kmalu polegel, ker je Ficek bil mnenja, da pametnejši odneha in se torej ni pulil z ženo za zadnjo besedo.
 
Fickova gospa Pavla je pa poleg omenjenega gospodstva nad možem bila tudi silno potratna. V gospo-dinjstvu ni znala nič varčevati, am¬pak kupila vse, kar ji je bilo všeč, to se pravi, če je imela denar. Ko je skopnela mesečna suplentska plača, ki je, kakor znano, precej zmerna z ozirom na to, da suplentje toliko tež-je čakajo na povišanje in da tem rajše avanzirajo, jemala je Pavla s kup¬čka svoje dote. Ta kupček se je pa kaj nenavadno hitro kršil, ter po prete¬ku par mesecev docela izginil. Raz¬vajeni gospe Pavli kajpada ni prija¬lo živeti v prihodnje zmernejše in solidnejse, ker je znano, da čim večji je kveder, tem večjo luknjo naredi in da v veliki luknji majhen sveder ne do¬seže svojega namena. Zato si je go¬spa Pavla v marsikakih gmotnih stiskah pomagala na razne načine, kolikor si je vedela in znala. Sila kola lomi in v zadregi se je rodilo že mnogo izumov.
 
II.
 
Pomlad je nastopila zmagoslav¬no pot v deželo in prinesla seboj obi¬lico cerkvenih praznikov, ob katerih je najlepša prilika za moški in žen¬ski spol, da se pokaže v svojih najno¬vejših in najfinejših oblekah. Poseb¬no je tak praznik oni Sv. Rešnjega telesa, ko nastopi pri procesiji vsa oficijalna javnost v sijaju, ki ji pri¬stoji.
 
Tudi Valentin Ficek se je kot profesorski suplent moral udeležiti procesije sv. Rešnjega telesa. Uni¬forme še ni imel, ker je suplentje sploh še nimajo, zato je pa hotel na¬stopiti v fraku, klaku in laku, sebi v čast, drugim, ki bi nastopili v navad¬nih salonskih suknjah, pa v zavist.
 
Ko je kakih štirinajst dni pred omenjenim praznikom pregledal svo¬jo obleko, ki jo je služkinja po gospejinem naročilu znesla na vroče spomladansko solnce prezračit, do¬gnal je, da je njegov frak že hudo ob¬nošen in zadelan. Temu se ni bilo ču¬diti. Svoj čas ga je z ozirom na svoje neugodne denarne razmere kupil pri starinarju, kjer je bil videti čisto nov — temu primerno je bila tudi ce¬na in plačilo — ko ga je pa imel parkrat na sebi ob posebno svečanih prilikah, je pa pokazal pravo svojo barvo — frak namreč, ne Valentin Ficek. Iz črne barve je postala rjava, šivi so se pa skušali, kateri bi kazal bolj belo zunanjost. Tudi resni zasta¬rani madeži so prilezli na dati spre¬daj in zadaj, zgoraj in spodaj — skratka, če je hotel Ficek količkaj respektirati svojo suplentsko čast, se v tem fraku ni smel pokazati na ce¬sti, najmanj pa pri procesiji sv. Reš¬njega telesa, tej največji cestni pa¬radi moškega sveta.
 
Oguljeni frak je vzel z vrvice, na kateri je visel in ga nesel v sobo k ženi.
 
»Pavla,« je dejal, »tale frak poglej! Kakšen se ti zdi?«
 
Če je Ficek svojo ženo vprašal za mnenje o kaki stvari, predno je je sam izrekel, ji je bilo zelo všeč. Tudi zdaj se je prijazno obrnila k njemu, obrnila frak na desno in levo, potem pa rekla odločno:
 
»V tem fraku te ne pustim na cesto. Kaj bodo pa ljudje rekli?«
 
»Kaj naj pa oblečem pri proce¬siji, ko moram nastopiti v paradi?« je vprašal mož ponižno in skoraj plaho.
 
»Daj si napraviti drugega!« je velela ona. »Če ne bi imel več fraka, mislili bi si, da ga ne zmoreš več. Pojdi ga precej merit, da ti ga na¬redi o pravem času.«
 
Valentin Ficek je šel res takoj izpolnit ženin ukaz, ki mu je bil seveda skozinskoz po volji. Pri pro¬cesiji je pa tako paradiral v novem fraku, da je bil sam vesel in da je bila ponosna žena, ki je v ženski pre¬vzetnosti okoli pravila par prijateljicam, katerih možje so se morali zadovoljiti s priprostimi salonskimi suknjami, da je dala možu nalašč na procesijo narediti nov frak, dasi je stari še čisto dober.