Fickov frak: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Anja Antloga (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 10:
 
{{rimska poglavja|1}}
 
I.
 
Valentin Ficek je eden izmed tistih mojih nesrečnih prijateljev, ki se je kmalu oženil. Fant se je že v osmi šoli tako nesmrtno zaljubil, da mu ni bilo pomagati in da se je že takrat zaročil z vso slovesnostjo, kolikor so je premogli pri starših njegove bodoče žene, takratne gospodične Pavle. Gospica Pavla namreč ni bila oblagodarjena z zemeljskim premoženjem, ki pri izbiranju ženina pride prav mogočno v pošte v; ne, bila je priprosta hči železniškega poduradnika, ki je s svojo skromno plačo bil vesel, da ni delal dolgov, ne pa, da bi še deval na stran. Zato ni mogla pri izbiranju ženinov biti bogve kako izbirčna, to se pravi, izbirčna ni mogla biti njena mati, ki je svojo ljubljeno hčer hotela videti čim prej poročeno in je za tem resnim ciljem stremila z vso doslednostjo in žensko premetenostjo, dokler se ji končno ni posrečilo, dobiti v Pavlinem čestilcu Valentinu Ficku bodočega svojega zeta, o katerem je bila trdno uverjena, da si ne bo nikdar očitala, da je izročila hčer kakemu neznačajniku.
 
Ficek Valentin je bil dobra duša, zato se je tudi dal kmalu ujeti v nastavljene zanjke. Gospodična Pavla ga je ljubila z vso iskrenostjo zakona željne in potrebne device mimogrede omenjamo, da je imela na skrivaj že par ljubezenskih razmerij, ki so se pa k sreči vsa končala brez vidnih posledic in kar oboje je njeni čuječi materi ostalo prikrito — in ko je Ficek bil četrto leto na vseučilišču v Gradcu, je bil tako pameten, da se je poročil. Ljubezen njegova in Pavlina je namreč pognala resne kali, in ker je Pavli teta obljubila prav tisti čas tritisoč kron dote, če se poroči, treba je bilo ubiti dve muhi z enim udarcem: sramoto zakriti in dobiti denar, ki bi ga pozneje morda ne bilo. Ko je prišel Valentin Ficek prihodnjo jesen kot profesorski suplent na gimnazijo imel je poleg žene že tudi osemmesečnega otroka.
 
Ficek se je izkazal v resnici takega moža, kakršnega si je želela žena in tašča. Bil je pohleven in ponižen napram vsaki ženini želji: Kar je žena hotela, vse mu je bilo prav in le redki so bili trenutki, ko si je lastil moško oblast v hiši. Takrat je bil prepir v zakonu, a se je kmalu polegel, ker je Ficek bil mnenja, da pametnejši odneha in se torej ni pulil z ženo za zadnjo besedo.
 
Fickova gospa Pavla je pa poleg omenjenega gospodstva nad možem bila tudi silno potratna. V gospodinjstvu ni znala nič varčevati, ampak kupila vse, kar ji je bilo všeč, to se pravi, če je imela denar. Ko je skopnela mesečna suplentska plača, ki je, kakor znano, precej zmerna z ozirom na to, da suplentje toliko težje čakajo na povišanje in da tem rajše avanzirajo, jemala je Pavla s kupčka svoje dote. Ta kupček se je pa kaj nenavadno hitro kršil, ter po preteku par mesecev docela izginil. Razvajeni gospe Pavli kajpada ni prijalo živeti v prihodnje zmernejše in solidnejse, ker je znano, da čim večji je kveder, tem večjo luknjo naredi in da v veliki luknji majhen sveder ne do-seže svojega namena. Zato si je gospa Pavla v marsikakih gmotnih stiskah pomagala na razne načine, kolikor si je vedela in znala. Sila kola lomi in v zadregi se je rodilo že mnogo izumov.
 
II.
 
Pomlad je nastopila zmagoslavno pot v deželo in prinesla seboj obilico cerkvenih praznikov, ob katerih je najlepša prilika za moški in ženski spol, da se pokaže v svojih najnovejših in najfinejših oblekah. Posebno je tak praznik oni Sv. Rešnjega telesa, ko nastopi pri procesiji vsa oficijalna javnost v sijaju, ki ji pristoji.
 
Tudi Valentin Ficek se je kot profesorski suplent moral udeležiti procesije sv. Rešnjega telesa. Uniforme še ni imel, ker je suplentje sploh še nimajo, zato je pa hotel nastopiti v fraku, klaku in laku, sebi v čast, drugim, ki bi nastopili v navadnih salonskih suknjah, pa v zavist.
 
Ko je kakih štirinajst dni pred omenjenim praznikom pregledal svojo obleko, ki jo je služkinja po gospejinem naročilu znesla na vroče spomladansko solnce prezračit, dognal je, da je njegov frak že hudo obnošen in zadelan. Temu se ni bilo čuditi. Svoj čas ga je z ozirom na svoje neugodne denarne razmere kupil pri starinarju, kjer je bil videti čisto nov — temu primerno je bila tudi cena in plačilo — ko ga je pa imel parkrat na sebi ob posebno svečanih prilikah, je pa pokazal pravo svojo barvo — frak namreč, ne Valentin Ficek. Iz črne barve je postala rjava, šivi so se pa skušali, kateri bi kazal bolj belo zunanjost. Tudi resni zastarani madeži so prilezli na dati spredaj in zadaj, zgoraj in spodaj — skratka, če je hotel Ficek količkaj respektirati svojo suplentsko čast, se v tem fraku ni smel pokazati na cesti, najmanj pa pri procesiji sv. Rešnjega telesa, tej največji cestni paradi moškega sveta.
 
Oguljeni frak je vzel z vrvice, na kateri je visel in ga nesel v sobo k ženi.
 
»Pavla,« je dejal, »tale frak poglej! Kakšen se ti zdi?«
 
Če je Ficek svojo ženo vprašal za mnenje o kaki stvari, predno je je sam izrekel, ji je bilo zelo všeč. Tudi zdaj se je prijazno obrnila k njemu, obrnila frak na desno in levo, potem pa rekla odločno:
 
»V tem fraku te ne pustim na cesto. Kaj bodo pa ljudje rekli?«
 
»Kaj naj pa oblečem pri procesiji, ko moram nastopiti v paradi?« je vprašal mož ponižno in skoraj plaho.
 
»Daj si napraviti drugega!« je velela ona. »Če ne bi imel več fraka, mislili bi si, da ga ne zmoreš več. Pojdi ga precej merit, da ti ga naredi o pravem času.«
 
Valentin Ficek je šel res takoj izpolnit ženin ukaz, ki mu je bil seveda skozinskoz po volji. Pri procesiji je pa tako paradiral v novem fraku, da je bil sam vesel in da je bila ponosna žena, ki je v ženski prevzetnosti okoli pravila par prijateljicam, katerih možje so se morali zadovoljiti s priprostimi salonskimi suknjami, da je dala možu nalašč na procesijo narediti nov frak, dasi je stari še čisto dober.