Fickov frak: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 42:
Valentin Ficek je šel res takoj izpolnit ženin ukaz, ki mu je bil seveda skozinskoz po volji. Pri procesiji je pa tako paradiral v novem fraku, da je bil sam vesel in da je bila ponosna žena, ki je v ženski prevzetnosti okoli pravila par prijateljicam, katerih možje so se morali zadovoljiti s priprostimi salonskimi suknjami, da je dala možu nalašč na procesijo narediti nov frak, dasi je stari še čisto dober.
{{prelom strani}}
III.
Kakih štirinajst dni pozneje so imeli pri Fickovih obisk. Fickov stric, Fikužev Matevž iz Zaplotja, je pripeljal za svojega brata, pri katerem je služil za hlapca, v mesto voz drv. Možakar je drva kmalu prodal, prodal tudi par piščancev, ki jih je izmaknil gospodinji, svoji svakinji, ko je pa, potem v predmestju v stari domači gostilni poklepal dve porciji kislih vampov, ki so bili zanj največja delikatesa na svetu, spoznal je, da je še prezgodaj iti domov. Pograbil je zato z vso silo svežo misel, da gre obiskat stričnika Tineta, ki ga je po dolgih ovinkih in velikem povpraševanju končno vendar našel s težavo.
Fikužev Matevž je bil eden izmed tistih ljudi iz dežele, ki mislijo, da je vsak mestni prebivalec boga-taš in da ima denarja kot črepinj. Tako prepričanje je Matevž gojil o svojem stričnika in prišel je k njemu zato, da bo kaj deležen njegovih dobrot in namišljenega bogastva.
»Strašansko imaš nobel,« je dejal Matevž Valentinu, ko sta sedela v sobi in čakala na kosilo, »še bolj nobel si kot naš kaplan, ki imajo vse naravnost z Dunaja. Toda da te nihče tu ne pozna! Ko bi ti vedel, kako sem stikal za teboj! V gostilni, kamor sem se šel nekoliko podpred, sem vprašal natakarico po tebi, pa te ni prav nič poznala, potem sem nekega oficirja vprašal, če pozna Fikuževega Tineta, pa tudi ni vedel nič povedati, še poslušal me ni. Nato sem vprašal neko gosposko kislico, približno tvoje starosti, če te pozna. Ta me je pa grdo pogledal, ter zarenčal:
»Bos?«
»Kdo je bos?« sem vprašal.
Mimo je prišlo nekaj fantalinov, tako suhih, kot bi jim preklje vtaknil v hlačnice in ti vragovi so jeli, kot bi jih najel, na vso moč tuliti:
»Gej, gej, gej!« (Matevž ni vedel, da so bili to nemški pobiči, ki so gonili svoj »Heil«).
Nekaj časa poslušam tisto vpitje, ki je prihajalo tudi iz ust onega človeka, ki sem ga vprašal po tebi, pogledam okrog sebe, kje je kakšna govedina, ki jo priganjajo, ko pa vidim, da ni nikjer nobene krave, ne teleta, ne vola, dognal sem, da tiste besede veljajo meni, da ti smrkohni hočejo z menoj norce briti, ker sem kmet. To me je pogrelo. Stisnil sem pest, zamahnil z njo proti njim, ki so se mi hudobno režali in zakričal:
»Krucenezar, malo brusite jezike, če ne, vam bom nagulil hrbtišča. Proklete kisle griže škricaste, mislite, da boste z menoj prismodarije uganjali? Ne boste jih ne! Pri moji krvavi kokoši da ne! Vaše plenice sc še niso posušile, boste pa zbadali poštenega človeka, smrkavci okisani, ki še ne veste, kako se kruh služi na svetu. Sakra v biks!«
Ko bi ti vedel, kako so bili tiho! Kar pocedili so jo, jaz sem pa k sreči dobil tvojega prijatelja, ki mi je pokazal, kje da si.«
Matevž je tu začel znova zatrjevati, kako nobel ima njegov stričnik, ki se je gotovo zelo bogato oženil, in da se mu najbrž godi kot v malih nebesih.
Kosili so skupaj, to je Ficek, njegova gospa in Matevž, ki je sprva tikal oba onadva, pozneje pa le svojega stričnika, ko mu je ta ukazal, da mora vikati njegovo ženo, ki je vsled kmečke zarobljenosti hudo vihala svoj mestni nos.
Po kosilu, ki se Matevžu ni zdelo nič kaj posebno, ker je jedel kot prikuho kislo zelje kot doma, dejal je Fikuž svojemu gostitelju: »Ti, Tine, ali imaš kaj ponošene obleke, ki bi jo še lahko nosil?«
Ficek je šel v kuhinjo ženi sporočit stričevo željo. Ona je osorno zamrmrala nad »žlahtno strgano plahto,« potem pa rekla:
»Mu pa daj tisti stari frak, da že pojde enkrat iz hiše!« »Saj res,« je menil Ficek, »da se ga hitreje iznebim, odidem z doma, češ, da moram v šolo, sicer me nahruli še za denar. Pa mu ti daj tisti frak.«
Poslovil se je hitro s omenjenim vzrokom in odšel. Gospe Fickovi je bil Matevž skrajno nesimpatičen in najrajši bi ga bila vrgla skozi vrata. Zato mu tudi sama ni hotela dajati fraka, ampak naročila služkinji, naj mu ga izroči in mu da razumeti, naj zapusti gostoljubno hišo. Sama se mu je pa skrila k sosedi.
Služkinja je storila, kakor ji je bilo ukazano. Frak je zavila Matevžu v papir in mu kar naravnost povedala, naj gre, ker ni doma ne gospoda, ne gospe. In Matevž je odšel vesel in zadovoljen, da ni zastonj obiskal stričnika.
Služkinja je storila vse prav, samo tega ni vedela, da je Matevžu izročila novi frak mesto starega.
IV.
Počitnice so bile tu.
Valentin Ficek je upal, da se bo to dobo s vso vnemo posvetil svojim študijam in da pojde potem delat izpite, ki so ga čakali še vsi. Toda v svojem računu se je nekoliko prenaglil. Tik pred počitnicami se je opasno prehladil, kar mu je povzročilo strašen revmatizem po vseh udih. Trganje je imel še izza dijaških let, ko je prezebal v nezakurjenih sobah in hodil v raztrganih čevljih ob najhujši zimi, zraven pa trpel lakoto kot večino našega dijaštva. Sedanji revmatizem je bil pa tako hud in nasilen, da je Ficek moral po zdravnikovi odredbi na vsak način v toplice, sicer — izjavil je ta — bi čutil posle-dice celo življenje, ki bi se mu vsled te opustitve vsekakor lahko znatno skrajšalo.
Ficek si je izposodil potrebno vsoto denarja, potem se pa odpeljal zdravit se po zdravnikovem nasvetu. Gospa Fickova je ostala sama doma. Rada bi bila šlo kam na kmete, kakor vse njene sovrstnice, a manjkalo je gmotnih sredstev. Saj še itak ni bila gotova, če bo shajala z denarjem, ne pa da bi še delala zabavne izlete.
Res ji je trda predla. Kakor bi se bila nesreča uprav skopala nad Fickovo rodbino, zbolel je še otrok. Zdravnik in zdravila so stala toliko, da je bila gospa Pavla sredi meseca Kres vsakega denarja. Do tega je prišlo tem preje in tem lešje, ker gospa Fickova, kakor že omenjano, ni znala prav nic varčevati in štediti.
{{prelom strani}}
| |||