Bratranec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 172:
smrtjo in življenjem...
 
Dolgi in pusti o bili potem dnevi, ko sva se dolgočasila ob kratkih razgovorih skoro cel mesec v
Bratranec.
varstvu puščobne strežnice, dokler
Spisa l Josip Prcmk.
nama niso dovolili na prosto, v bolniški vrt.
(Dalje.)
 
Dolg i i n pust i s o bil i pof- m
Medlo je sijalo solnce izza sivih
t l :;evi . k o sv n se dolgočasil a o b krat ­
oblakov, ki so bili štrenasto razmreženi tja do nebosklona, kjer je prehajalo morje v svoji navidezni vzpetosti v enolično, motno združinje neba
k i h razgovori h skor o c I mese c v
in morja...
varstv u puščobi e strežnice , dokle r
 
nam a nis o dovolil i n a prosto , v bol ­
Čez bolniški vrt so padale dolge sence bujnih cipres, a zrak je bil skoro prenasičen s težkim vonjem duhtečim rož, zato sva krenila s sobolnikom Zalokarjem tja v lopo, ki je stala čisto na koncu vrta, obdana kroginkrog z oleandri in tako gosto obraščena s slakom in bršljanom, da ni prodrl skozi niti en sončen žarek.
niški vrt .
 
M ul o j e sijal o solnce izz a sivi h
»Pravite, da sem rovoril v tisti
oblakov , k i s o bil i štrena st o razinre -
blaznosti o — Kristini!« je povzel
' i i tj a d o nebosklona , kjer j e preha ­
po dolgem molku in uprl name svoje
j a l o morje v svoji navidezn i vzpeto -
črne oči. Obraz mu je |podplula lahna
s t i \ enolično, motno združi nj e neb a
rdečica, kot da je v zadregi, a nato
i n morj a —
je prisedel bližje k meni in mi dejal
« e z bolniški vr t so i»adal e dolg e
s prijetnim glasom nekako nemirno
-ciM-e bajni h cipres , a zrak j e bi l s'
in plaho:
r o pr- nasičen s težkim vonje m dnavtec i h n »ž, zato sv a krenil a s so l »o In i -
 
k o m Zalokarjern tj a v IOJH» . 1 ; j e >ta-
»Povejte mi, morda sem govoril celo
, .i : , a konc u • rta . .Man a krog -
kaj več, morda sem se popolnoma izdal! —«
; ..kr - • •: / oleandr i i n tak o gost o obra -
 
ščena s slako m i n brsljanom , d a n i
Jaz sem odkimal, ker nisem vedel kako in kaj misli..., a da igra
prodr l skoz i nit i e n solnčen žarek .
Kristina v njegovem življenju važnejšo vlogo, kot sem mislil, o tem
»Pravite , d a se m r*vori l v tist i
sem bil skoro prepričan.
blaznost i o — Kristini! « j e povzel
 
po dolge m molk u i n upr l nam e svoj e
In govorila sva še parkrat o tem, sam je navadno napeljal na to pogovor, dasi se je ob takih trenutkih razburjal kot človek, ki hoče zatreti siloma kake spomine...
trn e oči. Obra z m u j e |*odplul a lahn a
 
rdečica, kot d a j e v zadregi , a nat o
Nekoč pa se mi je izpovedal, ne
j » - prisede ! bližj e k men i i n m i deja l
da bi ga vprašal.
K prijetni m glaso m nekak o nemirn o
 
i n plaho :
V tisti senčnati lopi sva sedela
»Povejt e mi , mord a se m govori l
in gledala tja na morje, ki je bilo kakor polito s krvjo, vse nebo je bilo posuto z rdečimi rožami in drevje v
k a j več . n »rda se m se pojudno -
vrtu je šelestelo v prijetnem večernem vetriču.
i zd a I T — «
 
J as nem odkimal , ke r nise m vel e l kak o i n k. misl i . . ., a tl a igr a
Zalokar si je podprl glavo z desnico, topo se je zagledal v tla in
Kristin a v nj» »vem življenj u važ ­
pričel:
nejš o vlogo , k se m mislil , o te m
 
i i hi Sanro prepričan .
»O Kristini se mi je torej bledlo,
In govoril a v a še parkra t o
--o Kristini... Glejte, kako čudna
s a m j» navadi r na|»eljal n a to j»t>ir.-
so človeška pota, toda pustiva to!
vor , das i s e j e o b taki h trenotki h
Hočem vam povedati, da nama bo
razburja l kot človek , k i h t »če zatret i
krajši čas, neko zgodbo, ali bolje, par
-ilom a kak e opomine.. .
doživljajev, ki se vam bodo
Neko č \m s e m i j e izpovedal , n e
zdeli morda smešni in malenkostni,
t l a b i g a vprašal .
a za-me so važni, in da ste jih doživeli vi, bi vam bili gotovo tudi.
V tist i senčnati lop i sv a sedel a
 
i n gledal a tj a n a morje , k i j e bil o
Pred dvemi leti, no, sedaj bo že skoro dve leti in pol, sem se pripeljal iz tujine.
k./Ko r |>o|ito s krvjo , vs e neb o j e bil o
 
jMisuto / rdečim i rožam i i n drevj e v
Natanko se spominjam. Jesensko dopoldne je bilo, precej hladno, nebo puščobno in prevlečeno z enolično, dolgočasno svinčenostjo, in tudi ljudje so se mi zdeli pusti in dolgočasni na smrt. Ves čas v vlaku mi je bilo nekako prijetno, ko semse zavedal, da se peljem po dolgem času v domovino; čim bližje smo bili, tem pogosteje sem stopal k oknu, a ko je vlak obstal v rodnem mestu, me je nenadoma minulo vse. Tako se mi je zdelo, kot da nisem prišel ob pravem času, nekako prekmalu morda, ali bogve kako..., vse drugače sem si slikal svoj prihod v domovino. No, seveda, tisto je bilo samo v sanjah, resnica pa je navadno drugačna... A skušal sem lagati sam sebi in smehljaje sem se oziral po peronu, dokler nisem zagledal sestre, ki me je pričakovala.
vrt u j e šelcsteln v prijetne m veče r
In pozdravila me je takoj z žalostno novico
n e m vetriču.
 
Zaloka r s i j e j»odpr ! glav o z de s
»Teta ti je umrla!«
ruto . top o s e j e zagleda l v tl a i n
 
pričel :
Pogledal sem jo začudeno in ji
O Kristin i se m i j e tore j Medlo ,
nisem takoj odgovoril.
o Kristin i . . Glejte , kak o črnina
 
s o človešk a [»ota, tt»da pustiv a to !
»Katera teta?« sem jo povprašal
Moče m va m |»ovedati, tl a nam a IM »
naposled, dasi jih nimam mnogo in
krajši čas. nek o zgodbo , al i bolje , [»ar
bi skoro lahko uganil.
doživljajev , k i s e va m bt»do
 
zdel i mord a smešni i n malenkostni ,
»Teta Alojzija vendar! Saj veš,
a z a m e so važni , i n d a st e ji h doži ­
da je bolehala že par let.«
vel i vi . b i va m bil i gotov o tudi .
 
Pret i d ven i i leti , no , seda j b o ž e
»Teta Alojzija,« sem ponovil in
skor o dv e let i i n pol , se m s e prij»eljal
se spomnil tiste bledikaste ženske, ki
i z tujine .
me nikoli ni marala in je jaz že nisem
Natank o s«' sfs»uiinjam. Jesensk o
videl kakih deset let. A vendar sem
do|»oldne j e bilo , prece j hladno , neb o
se je spominjal, celo to sem dobro
puščobno i n prevlečen o z enolično ,
pomnil, da mi je posodila nekoč, ko
dolgočasn o s\ inčenostjo , i n tud i
sem bil še na gimnaziji, dve kroni,
ljudj e s o s e m i zdel i pust i i n dolgo ­
katerih ji seveda nisem nikdar vrnil.
časni n a smrt . Ve s čas v vlak u m i j e
 
i bil o nekak o prijetno , k o ^'i n se zave ­
»Torej praviš, da je umrla? —
dal , tl a se pelje m |»o dolge m času v
No, in kaj za to!« — Pogledala me je
domovino : či m bližj e sm o bili , te m
nezadovoljno in natanko sem videl,
I H »gostej e se m stopa l k oknu . a k o j e
kako je obvisel njen pogled na moji
\!a k ohsta l v rodne m mestu , m e j e
rdečkasti kravati.
nenadom a minut o vse . Tak o s e m i j e
 
zdelo , k M tl a nise m priše l o b prave m
Tedaj sem se spomnil.
času, nekak o prekmal u morda , al i
 
lw»gve kak o . . ., vs e drugač e se m s i
»Torej bo treba kupiti črno ovratnico, hm, pravzvprav tega ni ravno
slika l svo j priho d v domovina . No ,
potreba, kdo pa ve, da je moja
seveda . tis*.» j e hil o sam o v sanjah ,
teta — ?«
resnic a p a j e navadn o drugačna.. .
A skušal se m lagat i sa m s'I u in
smehljaj e se m se ozira l po peronu ,
dokle r nise m zagleda l sestre , k i m e
j e pričakovala .
I n [»ozdravil a m e j e tako j z žalostm i novico .
»Tet a t i j e umrla! «
Pogleda l se m j o začuden o i n j i
nise m tako j odgovoril .
Kater a teta?« sem jo povpraša l
n a| H»sleti, das i ji h nima m mnog o i n
b i skoro lahk o uganil .
»Tet a Alojzij a vendar ! Sa j veš,
t l a j e bolehal a že pa r let. «
»Tet a Alojzija, « sem ponovil i n
s e s| H»miii! tiste hledikaste ženske, k i
me nikol i ni maral a in je ja z že nise m
vide l kaki h tleset let. A venda r sem
se je spominjal, celo to sem dobr o
pomnil , d a m i je posodil a nekoč, ko
s em bil še n a gimnaziji , dv e kroni ,
katerih j i seveda nisem nikda r vrnil .
»Tore j praviš , d a j e umrla ? —
N o . i n ka j z a to! « — Pogledal a m e j e
nezadovoljn o i n natanko se m videl ,
kak o j e obvise l nje n pogle d n a moj i
rdečkasti kravati .
Teda j se m s e spomnil .
Tore j b o treb a kupit i črn o ovrat ­
nico , hm , pravzvpra v teg a n i ravn o
potreba , kd o p a ve , d a j e moj a
tet a — f «
M o j bog, « s e j e začudila , »š e
vedn o s i tak ! Spodob i se , d a gre š z a