Bratranec: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 256:
potreba, kdo pa ve, da je moja
teta — ?«
M o j bog, « s e j e začudila , »š e
vedn o s i tak ! Spodob i se , d a gre š z a
pogrebo m i n tud i t o s e spodobi , d a j o
1*»škropiš, k o lež i n a mrtvaške m
odru. «
Nejevoljn o se m skima l z glavo , p a
k a j se m hotel ! Priše l se m me d ma ­
lenkostn e ljud i i n treb a s e j e bil o
ravnati , ak o nise m hote l zamer e ta ­
k o j o b prve m svidenju. «
Obmolkni l j e nekolik o i n se na ­
smehnil .
»Ljudj e « o včasi h re s smešni, i n
n e sam o smešni , naravnos t odurn i
v svoj i laži. Prosi m va s — al i n i vse ­
eno , č e gre m z a pogrebo m v črn i al i
rdeč i kravati ! Al i s e pozn a ma r n a
hlačah i n rokavicah , kakšn a j e žalost , k i j e v srcu? ! Bedarija ! P a tak o
s e spodobi , i n vsa k b i m i rekel , d a
s e m nesramnež , brezvere c i n še bogv e
kakšen antikrist , č e b i šel z a krst o
svoj e mater e v pisane m telovnik u i n
z zelen o kravato , p a č e j e v moje m
src u žalos t s e tak o resničn a i n ve ­
lik a .. . Verujt e mi , d a se m pozna l
žensko , k i j e šla z a pogrebo m svojeg a
mož a s tak o obupani m obrazom , d a
 
»Moj bog,« se je začudila, »še
tud i Marij a \**\ križem n i mogl a
vedno si tak! Spodobi se, da greš za
imet i obupaejšega . p a >**u\ vide l n a
pogrebom in tudi to se spodobi, da jo
lastn e oči . kak o j e odhaja l drug o ju ­
poškropiš, ko leži na mrtvaškem
tro i z rt jen e spalnic e i e - drugi ! Ka -
odru.«
nalj a -••*:. - i-li l trupl o nje -
 
_ a mož a j e še topl o v grobu , p a s e
Nejevoljno sem skimal z glavo, pa
/»• " s vi n jal a z drugi m — a pozne'«* ,
kaj sem hotel! Prišel sem med malenkostne ljudi in treba se je bilo
j e dozorel o v men i sj M »znanje ,
ravnati, ako nisem hotel zamere takoj ob prvem svidenju.«
spoznal , d a j e imel a tist a ženska
 
pooolnoui a prav : nikol i n i ljubil a
Obmolknil je nekoliko in se nasmehnil.
svojeg a moža , vsilil i s o j i ga . i n vem ,
 
t l a b i šla z a j **»m raj e -»opolno -
»Ljudje so včasih res smešni, in
n i a v belem in s srečnim nasmeho m
ne samo smešni, naravnost odurni
obrazu, a prosi m va- . ka j b i rekl i
v svoji laži. Prosim vas — ali ni vse ­
ljudje , k i ljubij o laž. ka j b i rekl a
eno, če grem za pogrebom v črni ali
javnosti !
rdeči kravati! Ali se pozna mar na
In zarad i ljud i in zarad i \ sejja ,
hlačah in rokavicah, kakšna je žalost, ki je v srcu?! Bedarija! Pa tako
k a r mot i oh taki h prilika h oku s i n
se spodobi, in vsak bi mi rekel, da
-podohnost , sem stopil r prv o trgo ­
sem nesramnež, brezverec in še bogve
vin o i n se prelevi l v |»ogreboa: črn o
kakšen antikrist, če bi šel za krsto
kravat o sem s i kupi l i n se napotil s
svoje matere v pisanem telovniku in
tisto visok o hišo , kje r j e le ­
z zeleno kravato, pa če je v mojem
žala n a mr t vaške m «*lru tet a
srcu žalost še tako resnična in velika... Verujte mi, da sem poznal
A loj/ija .
žensko, ki je šla za pogrebom svojega
N" tretje m nadstropj u j e ležala ,
moža s tako obupanim obrazom, da
v prv i sobi . me d ^naiu i i n
tudi Marija pod križem ni mogla
venci, i n odkritosrčn o povedano , d a
imeti obupnejšega, pa sem videl na
nise m čuti l o b pogled u n a njen o vo -
lastne oči, kako je odhajal drugo jutro iz njene spalnice že — drugi! Kanalja — sem si mislil — truplo njenega moža je še toplo v grobu, pa se je že osvinjala z drugim — a pozneje, ko je dozorelo v meni spoznanje, sem spoznal, da je imela tista ženska popolnoma prav: nikoli ni ljubila
"e?-ii o blefl o lii- e pra v ni č drugega ,
svojega moža, vsilili so ji ga, in vem,
k o t o b drugi h mrličih . Cel o zganil a
da bi šla za pogrebom raje popolnoma v belem in s srečnim nasmehom v obrazu, a prosim vas, kaj bi rekla javnost?!
**• mi je , k o se m ofiazil me d us t ničani strjeno , cr n kasto kri . i n nejevo ­
 
lje n i n čemere n s«*m odše l v pred ­
In zaradi ljudi in zaradi vsega,
sobo.
kar moti ob takih prilikah okus in
(DalJe prihodnjič )
spodobnost, sem stopil v prvo trgovino in se prelevil v pogrebca: črno
kravato sem si kupil in se napotil v
tisto visoko hišo, kjer je ležala na mrtvaškem odru teta
Alojzija.
 
V tretjem nadstropju je ležala, tako v prvi sobi, med svečami in venci, in odkritosrčno povedano, da
nisem čutil ob pogledu na njeno voščeno bledo lice prav nič drugega,
kot ob drugih mrličih. Celo zgabila
se mi je, ko sem opazil med ustnicami strjeno, črnkasto kri, in nejevoljen in čemeren sem odšel v predsobo.