Bratranec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 331:
Bila je v domači obleki, v dolgem, temnem predpasniku, lase počesane globoko čez ušesa, naravnost interesantna, da sem bil skoro nekako v zadregi...
»Pa kako da nisi prišel blizu tako dolgo?« je pričela povpraševati,
dasi je gotovo vedela, da se z njeno
materjo nisva bogve kako razumela.
bolna
Torej k pogrebu prideš gotovo!« me je opominjala pri odhodu in
mi stisnila roko.
»Nič kaj rad se pravzaprav ne
udeležujem takih obredov — no, pa
če ni drugače — «
»Ako ti je ravno neljubo, pa pridi saj k meni, jaz bom morala namreč ostati doma zaradi malih dveh,
ki jih oče ne pusti na pokopališče in
saj veš, kako je to neprijetno, ako je
človek takorekoč sam v stanovanju,
odkoder so ravnokar odnesli mrliča.«
Čudil ssem se njeni hladnosti, ker govorila je tako mirno, kot da ji je umrl kak daljni sorodnik, a ne lastna mati...
In
<align="center">
***
— Mračilo se je že, ko sem vstal
in se hotel posloviti.
»Čas bo, dovolj sva si povedala!«
Takrat me je pogledala otožno in
se nekako plaho ozrla po sobi.
»Ostani še nekoliko — saj tako
me je poprosila in mi šiloma odvzela
klobuk. »Tebe bi poslušala brez prestanka. Veš, ni lepo, da si se nam
tako dolgo umikal, saj sem komaj vedela, da imam bratranca Frana. Vidiš, sedaj bom tako sama, oče je v
službi, on, moj oče tako čuden. Glej,
mati je umrla, a niti par dni ni hotel
vzeti dopusta in ravno nocoj ima nočno službo. Moj bog, niti pomisliti ne
smem, kako bom prebila to noč! Pomisli: sama, poleg dveh malih. Celo
noč gotovo ne zatisnein očesa!«
»Ali Kristina, kako moreš biti
tako otročja?« sem se ji nasmehnil.
»
»Ne, tega ne! Toda človeku je
vendar tako nekako neprijetno, ako
se spominja tega mrtvaškega odra
že
Nato je nekoliko pomolčala, potem pa je pristopila nenadoma k meni in mi položila roko na ramo.
»Ti.
»In ta je?«
Pomolčala je zopet nekoliko, kot
da si ne upa povedati, nato pa me je
pogledala proseče.
»Pridi zvečer, da ne bom sama!
Glej, tam v tretji sobi je prazna postelja, lahko spiš popolnoma nemoteno; meni pa bi bilo tako ljubo, če bi
bil kdo v moji bližini. Ali mi obljubiš, da prideš? No, reci: da!«
»Ali Kristina, to e nekolik o
težavno. Očetu, to se pravi — stricu,
morda ne bo po volji in — in — —
sploh — «
»Nič, nič!« me je prekinila in
stopila pred me tako blizu, da sem
začutil v obrazu njen topli dih. »Oče
ne bo zoper to, oh, to najmanj, saj si
vendar moj bratranec in lahko si tudi misli, kako mi je težko. Torej prideš, kaj ne?«
Prikimal sem.
Hvala ti! Sedaj pa naj le pride
noč, nič se je ne bojim!«
Predno sem odšel, sem ji moral
obljubiti še enkrat, da pridem gotovo in v zahvalo me je pogledala tako
ljubeče, da se je zganilo v mojem
srcu nekaj plahega
prestrašil in se skoro pokesal, da sem ji obljubil — — — — — — — — — — — — — —
Osem je brnelo iz zvonikov, ko
sem se napotil počasi in s tako čudnimi občutki, kot da ne grem pravične poti. Premišljeval sem, preudaral tako in tako... naposled sem se
zasmejal sam sebi: Čemu vse te misli, saj je vendar moja sestrična in
pravzaprav moja dolžnost, da ji izpolnim zaželjeno prošnjo. In vendar
mi je trepetalo v srcu nekaj kot prepoved, kot temna slutnja, ki ji nisem
vedel ne vzroka, ne postanka... Videl sem pred seboj samo njene čudovite oči, čutil toploto njenega mladega lepega telesa in stresel sem se, ko
sem pomislil, da mi morda postane
Kristina več, nego samo — sestrična.
S sil o ..en, skuša l mislit i n a ka j
drugega , ozira l se m se po mimogre -
|