Wikivir

Bratranec: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 331:
Bila je v domači obleki, v dolgem, temnem predpasniku, lase počesane globoko čez ušesa, naravnost interesantna, da sem bil skoro nekako v zadregi...
 
»Pa kako da nisi prišel blizu tako dolgo?« je pričela povpraševati,
rišel bliz u ta ­
dasi je gotovo vedela, da se z njeno
ko dolg o f« j e pričela povpraševati,
materjo nisva bogve kako razumela.
das i je gotov o vedela, «la se z njeno
 
materj o nisva bogve kako razumela.
JnIn pote mpotem je pripovedovala, kolikkoliko o j e trpelje atrpela ta čas, ko je ležala mati
bolna , kak o j ekako matje imati težko umirala,
kakkako o d ada se oče nič ne briga za mala
d v adva brata , vse natanko, kot da se kaj
takeg atakega še n ini nikoli zgodil«)zgodilo.
 
Tore j k pogrebu pritleš gotovo! « me je o|M>minjala pri od h o« hi in
Torej k pogrebu prideš gotovo!« me je opominjala pri odhodu in
mi stisnila roko.
 
»Ni č kaj rad se pravzaprav ne
»Nič kaj rad se pravzaprav ne
»'deležujem takih obredov — no, pa
udeležujem takih obredov — no, pa
<"e m drugače — «
če ni drugače — «
»Ak o t i je ravno neljubo, pa prid i saj k meni, jaz bom morala namreč (»stati doma zaradi malih d vek,
 
k i ji h oč e ne pusti na pokopališče in
»Ako ti je ravno neljubo, pa pridi saj k meni, jaz bom morala namreč ostati doma zaradi malih dveh,
saj veš. kak«) je to neprijetn«>, ako je
ki jih oče ne pusti na pokopališče in
človek takorekoč sa m v stanovanju ,
saj veš, kako je to neprijetno, ako je
odko«lcr so ravn«)kar odnesl i mr -
človek takorekoč sam v stanovanju,
I iča.
odkoder so ravnokar odnesli mrliča.«
Čudil s*Mii s e njen i hlailnosti . ke r
 
govoril a je tak o mirno , ko t d a j i j e
Čudil ssem se njeni hladnosti, ker govorila je tako mirno, kot da ji je umrl kak daljni sorodnik, a ne lastna mati...
umr l ka k daljn i so roti n i k. a ne last ­
 
n a mat i . . .
In obljubiobljubil l se msem ji, . d a pritiemda pridem.
 
s
<align="center">
- Mračil o se j e že, k o sem vsta l
***
i n se hote l posloviti .
 
»Cns IM), dovol j sv a s i poveda ­
— Mračilo se je že, ko sem vstal
la!«
in se hotel posloviti.
Takra t me j e pogledala otožno i n
 
se nekak o plaho ozrl a po sobi.
»Čas bo, dovolj sva si povedala!«
»Ostani še nekoliko — sa j tak o
 
dolg«), «la se vrn e oče od pogreba, «
Takrat me je pogledala otožno in
m e je poprosila in mi šiloma odvzela
se nekako plaho ozrla po sobi.
klobuk »Tebe bi {loslušala brez prestanka. Veš, ni lepo, da si se nam
 
tak«) dolgo umikal, saj sem komaj ve-
»Ostani še nekoliko — saj tako
«bda, da imam bratranca Frana . Vi ­
dišdolgo, sedajda bomse tako sama,vrne oče jeod vpogreba,«
me je poprosila in mi šiloma odvzela
službi, on , ni«>j oče tak o eu«len. Glej .
klobuk. »Tebe bi poslušala brez prestanka. Veš, ni lepo, da si se nam
mat i j e umrla, a nit i par dni ni hotel
tako dolgo umikal, saj sem komaj vedela, da imam bratranca Frana. Vidiš, sedaj bom tako sama, oče je v
vzc*ti dopusta in ravno nocoj ima nočno službo. Moj bog, nit i pomislit i ne
službi, on, moj oče tako čuden. Glej,
mati je umrla, a niti par dni ni hotel
vzeti dopusta in ravno nocoj ima nočno službo. Moj bog, niti pomisliti ne
smem, kako bom prebila to noč! Pomisli: sama, poleg dveh malih. Celo
noč gotovo ne zatisnein očesa!«
 
»Ali Kristina , kako moreš bit i
»Ali Kristina, kako moreš biti
tako otročja?« sem se ji nasmehnil.
»AlAli imar ma r veruje«veruješ v strahove in enake nesmiselnosti t ?«
 
»Ne , tega ne! Tod a človeku je
»Ne, tega ne! Toda človeku je
vendar tako nekako neprijetno, ako
se spominja tega mrtvaškega odra
i nin to ponoči iin n tak otako sam , brrrrr r brrrrrr. . .
že setlajsedaj mme e stres astresa mraz!«
 
Nat o j e nekolik o pomolčala, pot e m p a j e pristopil a nenadom a k men i i n m i položila rok o n a ramo .
Nato je nekoliko pomolčala, potem pa je pristopila nenadoma k meni in mi položila roko na ramo.
»Ti . Fran . usliši m i malenkost ­
 
n o prošnjo
»Ti. IFran, nusliši tmi amalenkostno je!prošnjo —«
 
Pomolčala j e zope t nekoliko , ko t
»In ta je?«
«la s i ne up a povedati , nat o p a m e je
 
pogledal a proseče.
Pomolčala je zopet nekoliko, kot
»Prid i zvečer , d a ne bo m sama !
da si ne upa povedati, nato pa me je
Glej . ta m v tretj i sob i j e prazn a postelja , lahk o spiš popolnom a nemote ­
pogledala proseče.
n o ; men i p a b i bil o tak o ljubo , če bi
 
b i l k«lo v moj i bližini. Al i m i obljubiš, d a prideš t No , reci : da! «
»Pridi zvečer, da ne bom sama!
»Al i Kristina , to j e nekolik o
Glej, tam v tretji sobi je prazna postelja, lahko spiš popolnoma nemoteno; meni pa bi bilo tako ljubo, če bi
težavno. Očetu, to se prav i — stricu*
bil kdo v moji bližini. Ali mi obljubiš, da prideš? No, reci: da!«
mord a ne lx) po volj i i n — i n — —
 
splo h — «
»Ali Kristina, to e nekolik o
»Nič , nič!« m e j e prekinil a i n
težavno. Očetu, to se pravi — stricu,
stopil a pre d m e tak o blizu , d a sem
morda ne bo po volji in — in — —
začutil v obraz u nje n topl i dih . »Oee
sploh — «
ne bo zope r to, oh , to najmanj , saj si
 
vemla r mo j bratrane c i n lahk o s i tu ­
»Nič, nič!« me je prekinila in
d i misli , kako m i j e težko. Tore j pri ­
stopila pred me tako blizu, da sem
deš, kaj ne T«
začutil v obrazu njen topli dih. »Oče
Prikima l sem.
ne bo zoper to, oh, to najmanj, saj si
Hval a ti ! Sedaj pa naj le pride
vendar moj bratranec in lahko si tudi misli, kako mi je težko. Torej prideš, kaj ne?«
noč, nič se je ne bojim! «
 
Predno sem odšel, sem ji mora l
Prikimal sem.
obljubiti še enkrat , da pridem gotovo in v zahvalo me je pogledala tako
 
Hvala ti! Sedaj pa naj le pride
noč, nič se je ne bojim!«
 
Predno sem odšel, sem ji moral
obljubiti še enkrat, da pridem gotovo in v zahvalo me je pogledala tako
ljubeče, da se je zganilo v mojem
srcu nekaj plahega . . . česar sem se
prestrašil in se skoro pokesal, da sem ji obljubil — — — — — — — — — — — — — —
 
Osem je brnelo iz zvonikov, ko
sem se napotil počasi in s tako čudnimi občutki, kot da ne grem pravične poti. Premišljeval sem, preudaral tako in tako... naposled sem se
zasmejal sam sebi: Čemu vse te misli, saj je vendar moja sestrična in
pravzaprav moja dolžnost, da ji izpolnim zaželjeno prošnjo. In vendar
mi je trepetalo v srcu nekaj kot prepoved, kot temna slutnja, ki ji nisem
vedel ne vzroka, ne postanka... Videl sem pred seboj samo njene čudovite oči, čutil toploto njenega mladega lepega telesa in stresel sem se, ko
sem pomislil, da mi morda postane
Kristina več, nego samo — sestrična.
 
j i obljubi l
Ose m je brnel o i z zvonikov , k o
s em se napoti l počasi i n s tak o čudnim i olK-utki, kot d a m* gre m pravič ­
ne poti . Premišljeval sem , preudar -
. al tako i n tak o . . . naposle d sem se
zasmeja l sa m sebi : Čemu vse te misl i , saj je vendar moj a sestrična in
pravzaprav moj a dolžnost, d a ji iz ­
polnim zaželjeno prošnjo. I n vendar
m i j e trepetal o v src u neka j kot pre-
.-d. kot temn a slutnja , k i j i nise m
vedel ne vzroka , ne postank a . . . Vi ­
del sem pre d seboj sam o njene čudo
vite oči, čutil toplot o njenega mlade ­
g a lepeg a teles a i n stresel sem se, k o
-••m pomislil , d a m i mord a f»ostane
Kristin a več, neg o samo — sestri ­
čna.
S sil o ..en, skuša l mislit i n a ka j
drugega , ozira l se m se po mimogre -
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Bratranec«