Bratranec: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 610:
njo, žive v mojem srcu še vedno in
ne vem, če bodo kdaj umrli...
No, potem je prišlo, česar si nisem mislil nikoli!
Jaz sem odšel nazaj na Dunaj in se poprijel študij s podvojeno pridnostjo. Ali kmalu me je vsa ta marljivost minila, ker od Kristine nisem rejel niti enega pisma. Že sem bil namenjen v Ljubljano, ko se me vendar spomni s par vrsticami, ki jih znam še danes:
Dragi Fran!
Prosim Te, da mi ne pišeš več
takih stvari..., ampak samo prijateljska pisma in kakšne novice!
Saj veš, da pazi oče tako strogo name, in kaj bi rekli ljudje, ko bi se
zvedelo, da se ljubiva, ko sva si v
tako ozkem sorodstvu. Kot bratranca Te imam zelo rada, a več mi
je — nemogoče! Tudi ne morem
misliti, da bi me mogel Ti kot sestrično resnično tako ljubiti. Oprosti torej! — —
Če bi treščilo vame iz jasnega,
bi me menda ne zadelo tako, kot me
je to pismo!
Nekaj dni sem mislil na samokres, na vrv, a potem sem se iztreznil
in sem skušal pozabiti vse... Prosim
vas, ali bi bilo vredno, da bi se obešal zaradi take lažnice!? In obesil se nisem, niti zaradi nje, niti zaradi katere druge, ker mnogo jih je sledilo njej — začel sem živeti čisto bohemsko življenje. Ženske sem sovražil kakor garje, in nekoč sem se celo namenil, da napišem dolgo študijo o ženski duši, o njenem značaju in stremljenju, ki se mi zdi za kak doktorat prav tako primerno, kot deset božjih zapovedi za hišni red v — javno hišo! —
In še tisto leto se je omožila s
bogatim trgovcem Križmanom doli
na Dolenjskem. Kakor sem zvedel,
sem jo ljubil jaz že kot zaročenko. In
tako se je končala najina ljubezen in
Kristine nisem videl več. Lepo je v
tistem trgu, kjer živi sedaj, kot gimnazijec sem bil nekoč tam doli celo na počitnicah, a danes bi ne šel, pa
če si prislužim deset posmrtnih
rajev...«
Zadnje besede je govoril že skoro
šepetaje in vedno nižje mu je klonila
glava, kot da ga je pripovedovanje
zelo utrudilo.
Mrak je že legal na bolnišnico in
mrzlo je pihljalo sem od hriba.
»Dolgo sva se zamudila.« je zamrmral in vstal. Jaz sem stopal poleg
njega molče, nisem ga hotel motiti v mislih in ves tisti večer nisva spregovorila besedice.
Drugi dan pa je ostal v postelji
in proti poldnevu je pričel tožiti, da
mu je nekako slabo, kakor tiste dni,
predno je moral v bolnišnico.
»Menda ne pridem od tukaj nikoli več,« je dejal in se ozrl vame z vprašujočim pogledom.
Suhljato njegovo lice je zadobilo
zopet tis o neprijetno bledico, ki je
delala njegov obraz sicer še lepši, a
je navadno žalosten sel hude bolezni.
»Pa saj je vseeno, ako končam
tukaj ali kod drugod — ljudi, ki bi
me ljubili, itak nimam...« in glas
mu je nekako grgljaje opešal.
Čez nekaj časa pa se je zopet
obrnil proti meni in me gledal dolgo
molče.
Povedal sem vam o Kristini več
kot sem nameraval —« je pričel počasi — »in če se zgodi, kar bi skoro
želel, da ne pridem več od tukj —
jo pozdravite. Hotel sem reči, če jo
v svojem življenju kdaj slučajno
srečate, saj vi se gotovo povrnete v
domovino in se lahko zgodi. Tam
živi kot sem pripovedoval, pod zelenimi brdi na Dolenjskem, v tistem
prijaznem trgu — gotovo bolj srečna nego jaz. Povejte ji,« je dodal počasi in skoro žalostno — »ako ne veruje še danes, da lahko ljubi tudi — bratranec.«
Nato se je obrnil v stran in strežnica mi je namignila tam z drugega
kota — naj ga ne mučim — —
Zveče r g a j e napadl a hud a mrz
lica , pole g vročinsk e bolezn i j e kon -
statira l drug i da n zdravni k še pljučnic o i n četrti da n p o te m j e — pre
minul . Žaloste n j e bi l pogreb . Sam o
jaz . k i se m tist i da n ravn o zapuščal
bolnišnico , se m bi l pogrebee , i n me d
iH>tj«> se m i j e prijateljsk o pridruži l
še raztrgan , tržašk i fakin , k i mend a
n i ime l tist i da n drugeg a posla .
Letošnj e ]>oletje se m potova l p 1
TMenjskei n i n se m priše l tud i v tist i
t r g po d zelenim i brdi . V lep i hišici
stanuj e gos|sx l Krizman , a sreča n i
hotela , d a b i g a s|K>znal. K o se m pri
šel, j e bil a namre č dom a sam o gosj>a
Kristina , k i j e zardel a d o ušes, ko
s e m j i spoisočil njego v pozdrav . In
povedat i se m j i mora l vs e o d konc a
d o kraja , kako r se m slišal i n doživel . Z veselje m se m j i stori l to
uslugo , ke r poslušal a m e j e z zanima
njem , cel o nekolik o zamišljen e s o postal e njen e oči, k o sem govori l o njegove m žalostne m koncu . A k o sem
končal, je malomarn o skomignil a *
rameni .
»No , vidite ! Al i n i prav , d a sem
se poročil a z drugi m t Seda j živim
pra v udobno , če b i vzel a njega , p a b i
bil a danes — vdova. «
Pogleda l sem j o debelo i n tak o
me je zaskelelo v srcu , d a sem se ta
k oj obrni l v stra n i n pljuni l sil a nečedno n a mehk o preprogo .
N a to sem odšel brez pozdrava .
| |||