Redakcija: 17:25, 31. marec 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 17:42, 31. marec 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 7: \| dovoljenje = javna last }} == I. == »Gaberje«, je zaklical sprevodnik hripavo in zateglo. Nekateri, ki so se vozili še dalje, so pogledali malomarno skozi okno, a Angela Žurajeva je stala že pri vratih — v desnici rjavkast kovčeg, v levici precej velik zavoj in komaj je vlak obstal, je izstopila naglo in se radovedno ozrla naokrog. Par železniških uslužbencev je tekalo gorindol, rdečeličen postajenačelnik je stal na pragu svoje pisarne in gledal zaspano in leno za vijugastimi oblački, ki jih je puhal iz viržinke in še poslopje samo je bilo tako nekam sivo in dolgočasno, da je na pravilo na Angelo Žurajevo skoro žalosten vtisk. Ozirala se je okrog, kot da išče koga, ki bi ji vedel nasvetovati kako se ji je ravnati, da pride kamor se je napotila, pa ni bilo nikogar; samo par kmetov je izstopilo tam iz zadnjeg a kupeja, pa so govorili med seboj kot da se prepirajo, eden je bil celo očividno vinjen — mahal je s klobukom in tolkel s palico ob tla kot da se prepira z vsem svetom. Tako se je napotila Angela sama proti izhodu. Nasproti postaje je čepela na drugi strani blatne ceste dolga nizka hiša; zelena vejica nad vratmi je pričala, da je gostilna. Angela je premišljevala ali bi vstopila ali ne, pa ji končno ni preostalo drugega, da je privzdignila višnjevo krilo — zakaj cesta je bila blatna in treba je bilo paziti, da ne onesnaži svojih svetlih čevljev. Pijani glasovi so se slišali skozi priprto okno, nekdo je skušal celo peti, pa se mu je vsak poizkus kar čisto pokazil in Angela je obstala na pragu in se ni upala naprej. Duh po slabem žganju in slavem mesu ji je napolnil prsi in pod obokanim stropom se je vlačil po vsej veži sivkast oblak smrdečega dima, ki se je valil iz kuhinje. Angela je stala na pragu in se je ozirala zdaj nazaj čez cesto proti postaji, zdaj po veži in naposled je glasno pozdravila, pa pivci v gostilniški sobi so bili glasnejši in nikdo je ni slišal. Takrat je prišla iz stranske sobe rdečelična deklina in jo je pogledala začudeno. Angela je pristopila bliže in ji je povedala kako in kaj... »Torej učiteljica ste —«, je ponovila deklina in se ji je nasmehnila topo in brezizrazno. »V Zabrezju boste učili?« Angela ji je prikimala in je položila kovčeg na bližnjo klop, da si je popravila pramen svetlih las, ki ji je zdrknil izpod klobuka na visoko belo čelo. »Pa stopite v izbo,« ji je namignila deklina in pokazala vrata na levi. »Povprašam očeta, če je hlapec doma.« Nato se je obrnila in izginila v gostilnisko sobo. Angela pa je stopila v izbo, kamor ji je pokazala deklina in nekako plaho položila kovčeg in zavoj na stol poleg vrat. Tri pogrnjene mize so pričale, da je to soba za boljše ljudi, a Angeli se je zdela pusta in dolgočasna: gole so bile vse štiri stene, samo tam v kotu je viselo zakajeno ogledalo in koledar pod njim je kazal še vedno Veliko noč, dasi je bila v deželi že jesen. Stopil a j e k oknu , ki je gledal o po travniki h in njiva h gubečib se tj a v nejasno, megleno daljo in vse se j i j e zdelo tako pusto .. . pusto... da bi najraje odšla nazaj v mesto .. . Svinčenosivo nebo je bilo sklo njeno tak o nizko na zemljo, kot da se vsa k čas spoji ž njo in solnee je spalo tam nekje za gorami in se ni prikazalo izza obzorja. Drevje ob plotu je bilo že skoro popolnoma golo in ob vsakem vetriču je vztrepetalo še tisto revno ostalo listje in zaplesalo v kolobarju okrog ogla. Angela je gledala v to dolgočasno jesensko popoldne in v srcu je začutila nenadoma veliko praznoto. Vse drugačno je živelo v njeni duši to polje in popolnoma drugačno vse, k ar je srečala na poti v prvo službo .. . T u ni bilo tistih prijaznih kmetskih hišic, ki 6epe ponižno pod zelenimi gorami, ni bilo poti vijoče se me d brd i i n senožeti i n n i bil o stari h grado v po bližnjih hribih , k i b i vzbujal i spomine i n sanje n a davne dni , kako r s i j e slikal a v svoj i mlad i domišljiji.. . Vs e drugačna j e t a kra jin a i n popolnom a tuj a oni , k i s i j o je on a ustvaril a v svoj i duši . . . Takra t j e vstopi l oštir,visok, ko ščen možakar z velikim i zalitim i očmi i n j e obsta l pr i vratih , ne da b i k a j spregovoril . Angel a se j e obrnil a proti njem u i n g a j e pozdravil a z lahni m nasmehom , a nekak o boječe, kako r j e bil a boječa vsa . n a to m u je razložila^ kako r popre j deklini . Oštir j o j e gleda l i n s i gladi l z lopatast o desnico gube n a čelu, na to s i je odkašljal m zamomlja l s tak o nizki m glasom , d a se j e zdelo Angel i kot d a prihaj a globok o nekje i z tre buha . »Dve ur i je od tod do Zabrezja, seveda, ko bi znali po bližnici tja čez Podrepkarjevo šumo in doli pod kačjim plotom, pa na Kob i lovo in od t am čez Piskačev hrib, o seveda bi se prišlo v eni uri, kako bi se ne', tako pa, ko ne znate poti je nerodno. Seveda, križ je in bo že najbolje če se peljete. Sem že slišal nekaj, da dobe nekaj, da dobe novo učiteljico, seveda, prejšnja se je nekaj, hm, no, kako bi dejal — nekaj i zo nega vil a . . saj veste — pa še omožena ni, pa je prisio tako. No, seveda, kaj bi — torej v i boste učili v Zabrezju? P a ste še mlad i, hm! « Angela je čutila, kako ji polje kr i • lice in naenkrat je bila v zadregi pre d oštirjem, k i p a se n i zmeni l za njeno rdečico i n je zgovorno nadalj e val : »No , vo z va m že lahko dam , saj je pr i hiši koleselj, hlape c p a je tud i dom a Sedaj j e štiri, ob poln šestih ste p a v Zabrezju. Veste , j e slab a cesta , tupata m nadebelo posuta, potem p a zopet vs a razrita , d a j e težko nagl o voziti . I n tud i nič ka j varn o ni , zar a d i klancev , mislim!« N a to se j e obrnil i n j e hotel oditi , a pr i vratih se je ozrl nazaj i n je postal. »Č e bi hoteli kako prteno klobaso al i p a prašičji repek je tudi kuhan, v a m lahko postrežem i n kozarec rdečega, če b i vam bilo belo prekislo, da se malo ogrejete.« Angela je prikimala, ne da bi kaj premislila, ker vse drugod so bile njene misli in na to je odložila vrhno jopico in je sedla za najbližjo mizo. Kmal u so se zopet odprla vrata in starikava ženica, ki po svoji zunanjosti ni kar nič kazala, da je krčmarica, je prinesla v desnici z največjo pozornostjo naročeno jed, v levici pa četrtinko vina tako nerodno, da je pr i vsakem koraku pljusknilo čez rob. Suhljato,skoro bledo je bilo njeno lice, a oči so gledale izpod redkih obrvi prijazno in dobrodušno. K o je postregla Angeli, je obstala pr i mi* i in si obrisala ob predpasnik s vinom polito roko. CDelie DrtbodaJM.)

Prva služba: Razlika med redakcijama