Prva služba: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 172:
in si obrisala ob predpasnik z vinom
polito roko.
== iz revije št. 49 ==
Prva službi.
Spisal Josip P r e m k.
(Dalje.)
»Mislim, i n tudi trdno sem prepričan, da ima marsikak tiči tel j in
narsikaka učiteljica o svojem pokli
ca popolnoma napačne pojme. Žaostno je to, ampak resnično. Naši
judje so vse preveč navajeni jarma ,
/olje ji m sicer ne manjka ,a moči in
odločnosti! O, kolikrat mislim na to
n žal m i je vseh, k i imajo dolžnost
x>vzdigniti svoj glas, a molče. Sevei a, oe premišljuje človek stvar naanoneje ,pride — dejal bi — do vi -
oke stene, katero je težko preskočiti,
t Če b i se skušalo, bi morda šlo. Sano pravic a in dolžnost naj bi ji m bi -
a prapor , pa bi se ljudem kmalu od-
>rle oči.«
»Ne razumem vas, gospod ka
plan,« m u je odkritosrčno priznala
Angela, ko je umolkni l — in dasi ga
li razumela, bi ga bil a rada poslušaa še dalje, ker tako odločne in težke
o bile njegove besede, kot da udarja
tekdo z železno pestjo . . . Skušala je
ilediti njegovim mislim , a je spozna -
a, da je še vsa neokretna in počasna,
da j i je to življenje še popolnoma neznano, med tem ko posega on s smelo roko v najtemnejše kote njene bodočnosti, v njej popolnoma tuje spletke in dogodke, k i ji h je spoznal in doživel on po bogve kakšnem naključj u . In dasi ni vedela o čem in zakaj
govori, je bila vendar trdno u ver jen a, da je vsaka beseda sveta resnica
in da bi bil a neizmerno srečna, če bi
posedala in pojmovala bogastvo njegove duše. Al i vendar se je v njenih
mračnih mislih zasvetiikalo nekaj
kako r prv a trepetajoča luč v zgodnjem jutru , k i .ie vrgl a svojo bledo
svetlobo na vse druge poljane, po kakršnih je urlala hoditi ona.. . A vse
je bilo še nejasno, negotovo in nedoločeno .. . in da n i videla pred seboj
zagonetnega ognja njegovih oči, bi ne
verjela, da se je zgodil tisti hip v
njeni duši majhen prevrat.. .
In da je kaplan tisti trenotek
umolknil , b i ne vedela ne kod, ne
k am .. . pa njegov pogled je zopet
obvisel nad razpelom in glas, ki je
zvenel prijetno in nizko kot marmor
ob jeklu, je predramil tišino, ki je
zavladala med njima.
»Le žalibog, da človek spozna
vso strasno mizerijo svojega poklica,
ko se ga ne more skoro več
otresti in je že prepozno. Prej sanja
in upa in ko doseže, kar je želel, spozna, da ni dosegel ničesar in je popolnoma izgrešil svojo pot. Jaz za svojo
osebo sem želel vedno, da bi kdaj čim
več koristil svojemu narodu, a sedaj,
ko je setve čas, hodim po njiv i brez
semena in se zdim sam sebi pijavka,
ki je in pije na stroške drugih. Pride
jo sicer trenotki, ko sem močan in hočem pretrgati vse vezi, k i me vežejo,
da ne morem delati po svoji vesti in
volji, kakor sem želel nekdaj, a kaj,
ko vidim , da sem osamljen, al i pa
vsaj z majhnim številcem proti močni množici, k i bo dala tudi vam kmalu okusiti svoj kruti bič, ako ne boste
hoteli držati križem rok iu pustiti
ljudstva na tisti stopinji, kjer mora
ostati ako nočemo, da ne nastopi čas,
ko bo tudi učiteljstvo odvrglo svoj
jarem in hodilo v luči resnice iu svoje svete dolžnosti . . . Kda j pride čas
te pravične tirjatve in davnega
obračuna, ne vem, a zdi se mi, da
nekoč gotovo i n morda celo kmalu,
•ker na mesto starih omahljiveev vro
na delo mladi in čili, ki ljubijo blagostanje in srečno bodočnost svojega
naroda bolj goreče. In če ste med njim i tudi vi, hodite prisrčno pozdravljeni!«
Kaplan Lovro je iztegnil desnico in Angela je segla po njej brez
vsake prave misli, a vendar udano in
v očeh ji je postalo toplo . . . Čutila
je, da ji je lahno stisnil roko in jo
takoj nato zopet izpustil, a če bi jo
obdržal v svoji mehki dlani tudi še
dalje, bi mu je ne odtegnila, ker po
vseh žilah ji je zainborela kri, kakor
mladeniču, ki stopa prvič v hoj . . .
»Da, tudi jaz sem med nj:nii,v< je
šepnila in mlade prs i so se j i napele
in zopet padle, medtem ko so se j i oči
zasvetile samozavestno, a hip nato
zopet povesile. »Samo ljubezen do
svojega naroda me je vodila v ta poklic!«
Kapla n Lovr o jo je pogledal s
Široko razprtim i očmi in nenadoma
je postal njegov pogled ves zamišljen . . .
Tisti k rat so se odprla vrat a in
obilna kuharic a je naznanila z nezadovoljnim obrazom, da je gospod
župnik prišel.
n i .
»Ave,« se je odzval gospod župnik in Angela je vstopila v sobo, ki
je bil a na dolgo in široko preprežena
z marogastimi preprogami. Pod
rdečkasto poslikanim stropom je visela ogromna svetilka, da je bilo v
sobi svetlo ko opoldne, gospod župnik pa je sedel za belopogrnjeno mizo tako globoko v mehkem stolu, da
se je videla iznad mize samo glava,
katere pa gospod župnik ni imel
bogve kako v čislih: dolgi lasje so se
mu usipali na čelo, na senci in ušesa
— kakor dež v pratiki, da je bil v
svoji zanemarjeni naturnosti precej
podoben misijonarjem v Ameriki.
»Sem že slišal o vas, da ste tukaj,« je nagovoril z visokim skoro
cvilečim glasom — »pa bi lahko počakali v kuhinji, saj kaplan ni niti
odbornik krajnega šolskega sveta i u
nim a z učiteljstvoni prav nič opravk a. Sedite! Al i ste se za razmere v
moji far i mogoče že prej kaj zani
mali?«
»Ne, gospod župnik,« je odvrni
la Angel a in v grlu j i je postalo tesno kot da jo nekdo tišči s koščeno
roko.
»Potem je potreba, da vas nekoliko poučim, ke r takoj od začetka ste
krenil i na napačno pot. Ka r se tiče
kaplana, bi vam svetoval, želel bi —-
to se prav i — zahtevam, da se z njim
ne pajdaši te, ker im a o vsem popolnoma napačne nazore. Zapomnite si
to in ne bo vam žal. Gospoda nadučitelja pa vam zelo priporočam, parne*
ten mož je, naj vam bo vzor v šoli i u
zunaj šole — skratka : ravnajte se po
njem in po meni, pa bomo dobro izhajali. Kako pa drugače? Ali imate
kako politično prepričanje?«
P r i tem so se uprle oči gospoda
župnika v Angelo tako pozorno in
ostro kot da ji hoče videti na dno
duše.
»Politično prepričanje — « je
odvrnila Angela počasi in naenkrat
je začutila do župnika vsled njegove
vsiljivosti in sirovosti silno mržnjo
— »s tem se nisem bavila nikoli na*
tančneje, ker se mi zdi, če dovolite
skromno opombo, da je politika našemu narodu več na škodo nego korist« _
CIMJa m
| |||