Prva služba: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 177:
 
 
 
Prva službi.
»Mislim, i nin tudi trdno sem prepričan, da ima marsikak tiči tel jučitelj in
Spisal Josip P r e m k.
camarsikaka učiteljica o svojem poklicu popolnoma napačne pojme. Žaostno je to, ampak resnično. Naši
(Dalje.)
judje so vse preveč navajeni jarma ,
»Mislim, i n tudi trdno sem prepričan, da ima marsikak tiči tel j in
/oljevolje ji mjim sicer ne manjka, ,a moči in
narsikaka učiteljica o svojem pokli ­
ca popolnoma napačne pojme. Žaostno je to, ampak resnično. Naši
judje so vse preveč navajeni jarma ,
/olje ji m sicer ne manjka ,a moči in
odločnosti! O, kolikrat mislim na to
nin žal m imi je vseh, k iki imajo dolžnost
x>vzdignitipvzdigniti svoj glas, a molče. Sevei aSeveda, oeče premišljuje človek stvar naanoneje natančneje, pride — dejal bi — do vivisoke -stene, katero je težko preskočiti,
ta Čeče b ibi se skušalo, bi morda šlo. SanoSamo pravic apravica in dolžnost naj bi jijim mbila prapor, pa bi -se ljudem kmalu odprle oči.«
oke stene, katero je težko preskočiti,
 
t Če b i se skušalo, bi morda šlo. Sano pravic a in dolžnost naj bi ji m bi -
plan»Ne razumem vas,« mgospod kaplan,« umu je odkritosrčno priznala
a prapor , pa bi se ljudem kmalu od-
Angela, ko je umolkni lumolknil — in dasi ga
>rle oči.«
lini razumela, bi ga bil abila rada poslušaaposlušala še dalje, ker tako odločne in težke
»Ne razumem vas, gospod ka ­
oso bile njegove besede, kot da udarja
plan,« m u je odkritosrčno priznala
tekdonekdo z železno pestjo . . . Skušala je
Angela, ko je umolkni l — in dasi ga
slediti njegovim mislim, a je spoznala, da je še vsa neokretna in počasna,
li razumela, bi ga bil a rada poslušaa še dalje, ker tako odločne in težke
da j iji je to življenje še popolnoma neznano, med tem ko posega on s smelo roko v najtemnejše kote njene bodočnosti, v njej popolnoma tuje spletke in dogodke, kki i ji hjih je spoznal in doživel on po bogve kakšnem naključj u naključju. In dasi ni vedela o čem in zakaj
o bile njegove besede, kot da udarja
govori, je bila vendar trdno u ver jen auverjena, da je vsaka beseda sveta resnica
tekdo z železno pestjo . . . Skušala je
in da bi bil abila neizmerno srečna, če bi
ilediti njegovim mislim , a je spozna -
posedala in pojmovala bogastvo njegove duše. Al iAli vendar se je v njenih
a, da je še vsa neokretna in počasna,
mračnih mislih zasvetiikalozasvetlikalo nekaj
da j i je to življenje še popolnoma neznano, med tem ko posega on s smelo roko v najtemnejše kote njene bodočnosti, v njej popolnoma tuje spletke in dogodke, k i ji h je spoznal in doživel on po bogve kakšnem naključj u . In dasi ni vedela o čem in zakaj
kakokakor r prv aprva trepetajoča luč v zgodnjem jutru , k i .ieki vrglje avrgla svojo bledo
govori, je bila vendar trdno u ver jen a, da je vsaka beseda sveta resnica
svetlobo na vse druge poljane, po kakršnih je urlalaupala hoditi ona.. . A vse
in da bi bil a neizmerno srečna, če bi
je bilo še nejasno, negotovo in nedoločeno .. . in da n ini videla pred seboj
posedala in pojmovala bogastvo njegove duše. Al i vendar se je v njenih
mračnih mislih zasvetiikalo nekaj
kako r prv a trepetajoča luč v zgodnjem jutru , k i .ie vrgl a svojo bledo
svetlobo na vse druge poljane, po kakršnih je urlala hoditi ona.. . A vse
je bilo še nejasno, negotovo in nedoločeno .. . in da n i videla pred seboj
zagonetnega ognja njegovih oči, bi ne
verjela, da se je zgodil tisti hip v
njeni duši majhen prevrat.. .
 
In da je kaplan tisti trenotek
umolknil , b ibi ne vedela ne kod, ne
k am kam.. . pa njegov pogled je zopet
obvisel nad razpelom in glas, ki je
zvenel prijetno in nizko kot marmor
ob jeklu, je predramil tišino, ki je
zavladala med njima.
 
»Le žalibog, da človek spozna
vso strasnostrašno mizerijo svojega poklica,
ko se ga ne more skoro več
otresti in je že prepozno. Prej sanja
Vrstica 225 ⟶ 220:
osebo sem želel vedno, da bi kdaj čim
več koristil svojemu narodu, a sedaj,
ko je setve čas, hodim po njiv injivi brez
semena in se zdim sam sebi pijavka,
ki je in pije na stroške drugih. PridePridejo ­sicer trenotki, ko sem močan in hočem pretrgati vse vezi, ki me vežejo,
jo sicer trenotki, ko sem močan in hočem pretrgati vse vezi, k i me vežejo,
da ne morem delati po svoji vesti in
volji, kakor sem želel nekdaj, a kaj,
ko vidim , da sem osamljen, al iali pa
vsaj z majhnim številcem proti močni množici, k iki bo dala tudi vam kmalu okusiti svoj kruti bič, ako ne boste
hoteli držati križem rok iuin pustiti
ljudstva na tisti stopinji, kjer mora
ostati ako nočemo, da ne nastopi čas,
ko bo tudi učiteljstvo odvrglo svoj
jarem in hodilo v luči resnice iuin svoje svete dolžnosti . . . Kda jKdaj pride čas
te pravične tirjatve in davnega
obračuna, ne vem, a zdi se mi, da