Prva služba: Razlika med redakcijama

Ljudje, koliko rkolikor sem jih spoznala nocoj, so tvrfcajtukaj obdarjeni z vsem,

k arkar se zuačajnemuznačajnemu človeku gnjnsignjusi in

studi, edini, k iki je med njimi kako rkakor

zdrava ovca med garjavimi, joje pač

•kaplankaplan, k iki pa m imi je še tudi zagonetk a zagonetka. . . Al iAli tako čutim vendar, da bi

edino njemu lahko zaupala vse, .župniku župpa ­niti svojih grehov! Kar se

se m imi zdi nekako sumljiva, če je moja

sumnja opravičena, pokaže bodočnost. Vdovec je in kakor priča višnjeva zarja njegovega obilnega uosunosu,

Ko mi ga je nadueiteljnadučitelj predstavil*, je

se tega človeka koliko rkolikor mogoče.

Star je okro gokrog trideset let in silno

mi je takoj — pomisli ! — naj se vpivpišem v družbo tudi jaz, kar pa sem ­za

katakomba; no, onoeno noč upam, da me

puščobi, jutr ijutri pa s isi poiščenipoiščem sobico šeže

k odkod drugod, saj vas je velika.

srečalo torej takoj prv iprvi večer, kaj se

dogodi še nadalje., T i poročam, želim

}>apa, da bi bila Tvoja pot srečnejša.

K oKo je napisala te vrstice, ji hjih je

pa pismo zapečatila iuin spravil aspravila v

prijateljice, ko i>oeasipočasi in previdno

odpira pismo in eitačita potem z vedno

bolj začudenimi oemiočmi. In ko prebere

do konca, ji napolni sreesrce neka plaha

skrb : se Hli morda ne dogodi njej ravno tako, ako ne celo hujef huje?. . .

predse iuin šepeta mrmraje:

»Da, da, ta*kotako umirajo mladi

upi . . .«

visoko, kot da mu primanjkuje zraka. Tiho je Tv sobi, samo Angelino dihanje postaja od hipa do hipa nemirne jenemirneje, dokler na zakrije obranaobraza s rokami in ne zaihti pritajeno . . . komaj

slišno . . .

Z diZdi se ji , da je na vsem božjem

svetu sama, sama v svoji nesreči iuin

nikogar ni , komur bi razkril arazkrila bol

svoje duše, saj prijateljieeprijateljice in sošolke

se bodo razkropil erazkropile in se seznanile z

spomini j iji bodo drugovali .. . In ti

zvesti znanci prihajajo v urah bridkosti in vse mlado življenje je z njinjimi... ­vse ure v sreči presanjanih

vsak dan v isti aleji . . . Skoro vsak

dan je prišel s počasnimi a odločnimi koraki i nin ko je stopal mimo nje, jcje

videla, da je lahno zardel in povzd;gn ilpovzdignil oči k njej .. . In njej je bilo tako

nefeakonekako čudno: zdelo se ji je., da čuti

zanj nekaj več kot za druge, ki so hodili mimo, da bi se morda celo rad«rada razgovarjala z njim, a ko je izginil

neumna in otročja. Mord aMorda pogleda

rsa»kegavakega tako, kaj se ve, morda je to

kaj več kot *za druge. In tako se je

prihaja lprihajal mimo, dasi bi rada povzdignil apovzdignila glavico in je čutila, da iščejo njegove oči njenega obraza, k iki je bil

obrnjen k tlom .. . Al iAli premagala se

je in ko je izgini lizginil visoko gor igori za kostanji, je čutila v sebi nekak ponos,

kki i p apa je izginil, ko njega ni bilo več

skozi alejo . . . PoprePoprej jni nmislila inikoli, mislilda abi niga pogrešala, kako ­neki,

jibjih ne pozdravila s prijaznim pogledom .. . In skoro je začutila v srcu

ker njega ni srečala nikoli več . . .

je otroku neznano in prikrito , a on je

trka ltrkal prerahlo ixiin preboječe na njeno

srce in je odšel prekmalu, da bi j iji

ostal za vedno v spomiuu spominu. . . Drug iDrugi

dogrodkiindogodki drugin idrugi upi so križali njeno

zagrnila siv asiva megla temnega pozabljen japozabljenja, a sedaj . . . sedaj — po petih

letih, so zažarele v tem žalosti polpolnem ­večeru njegove oči nenadoma

k erker ne samo v spominu, ampak tudi

kaplanu Lovretu. SedalSedaj šele je razumela zakaj je imela do njega naenkra tnaenkrat toliko zaupanja, zakaj ji je zvenela njegova beseda tako prijetno na

u houho in zakaj je bilo v njegovih očeh

toliko moči, da je bil abila ob njegovi

strani kakor otrok brez volje ... .

parkrat je vzplapolal plaineneekplamenček, nato

je pocenilpočenil čisto k utrinku in je

razpraviIarazpravila v temi in kmalu nato je

temno, samo okno se je motno svetlikalo, ker zunaj je bila noč vssvsa polna

srebrne mesninemesečine.