Redakcija: 12:37, 1. april 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎V. ← Starejše urejanje		Redakcija: 12:56, 1. april 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎VI. Novejše urejanje →
Vrstica 803: == VI. == »Pozabila? Ne! Kako morete misliti kaj takega?« »No, potem vendar veste, da takim ljudem, kakor sta nadučitelj in župnik, ni lahko ustreči. In še enega sovražnika ste si nakopali, če se ne motim.« Angela ga je pogledala nemirno in neverjetno, a kaplan Lovro ji je prikimal in njegov pogled je bil že ves prijazen in poln milobe. »Koga?« je vprašala Angola začudeno — »saj vendar z nikomur ne občujem in i ste edini, s komur sem govorila tu v Zabrezju kaj več.« »In vendar nisem jaz, ki vas srdim, temveč gospod organist.« »Organist?« je ponovila Angela zateglo in neverjetno in skimala z glavo. »Zdi se mi, da nima nikakega povoda.« »On vam prinaša in odnaša pisma?« je vprašal kaplan in ne da bi pričakoval odgovora, je nadaljeval: »To bi vam svetoval, da opravite sami, Naši organisti ao ljudje cukrenega jezika in kačje duše, brez izjeme skoro, bi dejal, če pa je kje kaka izjema, je ta skrita, da ne bom koli očita. Ker zapomnite si; prestopek, ki ga napravite, je kazniv, pa naj bo priča svinjski pastir, ali pa mestni župan, prestopek je in ostane prestopek, organist pa je v fari gotovo merodajnejša oseba, nego vi, ker je že davno znano in dokazano, da hodi vdano in molče za svojim pastirjem, medtem ko ste vi komaj na poizknšnji in napravite še bogve kakšna kujonstva. Pa kaj bi izgubljala čas s takim besedičenjem — življenje je pač komedija in če bi ne bilo ljudi, o katerih sem pravkar govoril, bi bilo enostavno in pusto, brez vsakega prepira in boja, dasi je ta boj časih grenak, ako vzame človek vso stvar preveč k srcu; zato komodneži in lenuhi v življenju ne izhajajo slabo, brezznačajneži seveda najboljše, neumnim in revnim na duhu pa blagor, ker njih je nebeško kraljestvo.« Nato se je kaplan Lovro zasmejal tako glasno, da se je Angela skoro prestrašila. »Kako čudni ste danes,« je dejala in ga pogledala očitajoč, a obenem sočutno, ker zdelo se ji je, da hoče zamoriti s svojim smehom neko bol ali jezo, ki mu razjeda srce... Ker tudi njegove oči so bile tako nemirne: enkrat polne smeha, čez hip zopet čudno temne in zamišljene in Angela bi bila rada povprašala po vzroku njegove vznemirjenosti, a se je bala, ker je vedela, da rana, če jo bolj tiplje, in raziskuje, bolj skeli... »Lansko leto v tem času sem bil tudi na tem mestu,« je zasukal pogovor na drugo in se ozrl naokrog kot da išče česa, kar bi ga natančneje spominjalo tistega dne. »Tako natanko se spominjate,« se je začudila Angela in sama je bila zadovoljna, da je pričel govoriti o stvari, ki mu morda ni vzbujala kakih težkih spominov. »Kako bi se ne! Tu gor sem zahajal vsako popoldne tako lani kakor letos, še pozimi sem prišel parkrat, a sedaj bo potreba menda vzeti od tega kraja kmalu slovo« »Kako to mislite?« je po vprašaja Angela in temna slutnja ji je obdala srce... »I, tako...« je zamrmral kaplan Lovro in njegove obrvi so se stisnile nizko na oči. »Saj morda vi tudi ne boste ostali dolgo, kdo ve? Sicer pa je itak vseeno: življenje posameznika je ladja, ki jo meče usode vihar kot neznatno lupinjo semintja..., in kaj če se razbije ob bregu — ali zaradi enega človeka trpi človeška družba kako izgubo? To je, kakor bi se utrenila zvezda z neba, nikdo je ne pogreši in nebo je po njeni izgubi prav krasno... Kdo r p a se smil i sa m sebi, je bedak : ke r ne zarad i sebe, ampa k zarad i drugi h j e važno življenje posameznik a — ako p a čuti i n se zaveda , d a j e bre z moči, n a napačni poti i n i z njegov o izgub o ničesar iz gubljenega . Tak o je, gospodična, i n tud i v i pridet e mord a kda j do teg a spoznanja,« Zadnj e besede j e govori l že grede po brd u navzdol in Angel a je videl a sam o še, kak o je zavil z globok o sklo njeno glavo v gozd in izgini l kako r temn a senca med debli. In od tistega popoldne ga n i videla več. Zdelo se ji je, da se ji umika, a zakaj, ji je bilo nejasno. Zato se je vedno naglo obrnila k oknu, če je zbežala po šolskem stropu, kakšna senca, in zato se je tudi zgodilo, da se je včasih nenadoma zamislila, k o sama ni vedela, ne kaj, ne kako .. . V I . Prot i mraku tiste nedelje je vstop il v Angelino sobo cerkovnik Ma tija, ne da bi potrkal in ne da bi se odkril. Pr i ropotal je s svojimi &k"rnji neradno čem prag in Angeli se je zdelo ,da se širi od njega duh po hlevu in cerkvenem kadi Iu, is ust pa mu je močno dišalo po žganju. »Dejali ao gospod župnik, da pridite k njim,« je naznanil počasi in se obrisal s rokavom, pod nosom in takoj nato prav neradna odštorMjaL Angel a je gledal a nekaj časa z a njim , skor o j o je posili l smeh, a kma lu j e postal njen obra z mračen i n temen, neke nejasne skrb i i n slutnj e so j i omračile lepo čelo. Ogrnil a je dolg o pelerino , zakle nil a vrat a z a seboj i n stopil a i z šole. N a d Zabrezje m se je mračilo, tu p a ta m j e že svetil o razsvetljeno okn o i n mrzel , čisto zimsk i vete r je bri l o d severa. Ta m nekj e daleč za vasj o so pel i fantje, viso k hripa v gla s je sku šal prevpiti vse, nat o je aa hi p vs e umolknilo, n se zopet ponovil o še glasneje in še bolj zateglo. Od zahoda, kjer je nebo še nekoliko rdelo v žarkih tonečega sol n ca. so se dvigale in podile čez nebo dolge sive megle, kakor velike razcapane cunje, in hitele naglo proti vztočju, kjer je nebo že popolnoma potemnelo in je trepetala v zamokli modrini že tupatam kaka zvezdica . . . K o je stopila v žnpnikovo sobo, je sedel župnik, kakor prvikrat , v tistem mehkem stolu za pogrnjeno mizo, e se dvignil ob njenem prihodu s prijaznim nasmehom in ji ponudil desnico. Angela se ni mogla načuditi od kod ta nenadna prijaznost in 1e gledala v njegove majhne, svetlikajoče oči še vedno zelo nesen pno.

Prva služba: Razlika med redakcijama