Prva služba: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 939:
kod ta nenadna prijaznost in je gledala v njegove majhne, svetlikajoče
oči še vedno zelo nezaupno.
»Sedite, gospodična, sedite!« In
ponudil ji je stol prav tik sebe, da je
čutila Angela na obrazu njegov, po
znoju dišeč dih. »Bo že preteklo štirinajst dni, kar ste prišli —« je pričel
počasi in si mel roke — »pa vas ni nič
na izpregled. Človek bi skoro mislil,
da smo se vam zamerili. In tudi gospod nadučitelj pravi, da se ga naravnost ogibljete in organist toži, da
se vas boji prositi za cerkveno pevko.
Baje imate lep glas, kakor je dejal
gospod nadučitelj, no, ne bi bilo napačno, če bi hoteli peti na koru.«
Angela ga je gledala debelo in je
odkimala.
»Me ne veseli, gospod župnik. Jaz
opravim svojo dolžnost in kaj bi se
utikala v stvari, ki ne spadajo v moj
delokrog.«
Župnik je pokašljal in si mel roke
še hitreje.
»Imate prav, popolnoma prav, ali
vendar bi storili dobro delo, saj veste,
da pravi pregovor: besede mičejo,
zgledi vlečejo. Poleg tega imamo tu
Marijino družbo, vaša prednica, hočem reči — prejšnja učiteljica, je
bila goreča članica te družbe —«
»Ona?« se je začudila Angela in
obenem lahno zardela, a v tistem hipu se je spomnil tudi župnik in jo
naglo opravičeval:
»No, no, človek ne ve, kje ga čaka nesreča! Seveda, tisto se je že res
zgodilo ž njo... moj bog, vsi smo obloženi z grehi in smo izpostavljeni
skušnjavam, zato je še ne smemo soliti preslabo. Drugače je bila vzoručiteljica: pevka, v Marijini družbi,
sploh vneta za vse dobro in lepo. Zato bi želel, da bi jo vi vsaj nekoliko
bolj posnemali.«
»In ako tega ne storim?« se je
uprla Angela odločno in pogledala
župniku naravnost v oči.
Župnik je pomežiknil in je stisnil
ustnice kakor v nevolji.
»Težko je z vami,« je dejal naposled — »ne z lepa, ne z grda vas človek ne more pripeljati na pravo pot,
zato ni čudno, če se gospod nadučitelj
pritožuje.«
Župnik je pogledal v tla in je stisnil pesti in ustnice.
»Napačno je že to, da se ga ogibljete in odtegujete, sploh vsakemu
razun kaplana. S tem kažete jasno,
da niste našega mnenja in mišljenja.
Da nas takorekoč prezirate in sovražite! Za sedaj bom še molčal, ker mislim, da niste vsega krivi vi sami,
temveč moj kaplan, a če se stvar tudi po njegovem odhodu ne izboljša,
pripišite posledice sami sebi. Da niste bili poučeni, se ne boste mogli izgovarjati, dovolj se trudim z vami,
vaša prednica je uganila vse že na
migljaj, a vi kljubujete vsem in vsemu, in da vam povem v obraz: zdite
se mi naravnost nevarni...«
»Zakaj?« je povprašala Angela s
prezirljivim nasmehom, ker v duhu se
je že videla kako odhaja iz Zabrezja.
»No, in še prašate! Ali ne veste,
da je sedaj izpraševanje, pripravljanje za spoved — vas ni od nikoder.
Obe nedelji sem gledal raz lcco — vas
seveda ni bilo v cerkvi! In vi naj potem vzgajate našo mladino?! Pa to
bi bila še postranska stvar, a izkušnja
me uči, da je človek, ki hodi taka
pota, nasproten vsemu, za kar se borimo mi s toliko gorečnostjo. In tudi
to ni dovolj, če se človek ne briga za
nič in ni nikomur v napotje in nikomur škodljiv, ker mi rabimo ljudi
delavnih in požrtvovalnih za našo
stvar. Pomislite torej, kar sem vam
govoril in izpreobrnite se, pa bomo
dobro izhajali.«
Njegov obraz je postal zopet prijazen, a Angela se je že dvignila.
»Skušala bom,« je prikimala, a
okrog njenih ustnic je krožil tako poreden nasmeh, da je župnik nagubančil čelo v goste gube.
Nato je prikimala v pozdrav in je
odšla.
In tisti večer ni šla niti k Zabukovcu, ampak se je napotila brez večerje naravnost domu.
Oblečena je legla na posteljo in
ni prižgala, luči. Včasih se ji je zahotelo, da bi odšla tja nekam daleč
iz vasi, da bi pozabila na vse, kar jo
obdaja, a čez hip se je zopet nasmehnila in se smejala tako od srca čez ves
ta prokleti svet...
In ko je nekdo potrkal, ni niti
slišala, šele ko je potolklo ob vrata
drugič, je naglo planila iz postelje in
se odzvala.
Na pragu se je pojavila temna
možka postava in šele po glasu je
spoznala Angela organista.
»Česa želite?« ga je vprašala
skoro osorno in naglo prižgala svečo,
ki je stala na mizi.
Organist pa se je samo nerodno
priklonil in pomižal, kot da se mu
blešči.
»Oprostite,« je izjecljal naposled
in drgnil desno dlan ob stegno —
»če mogoče motim. Prihajam zaradi
— hm, važne stvari, gospodična učiteljica.«
»Kakšne važne stvari?« je povprašala Angela nestrpno in gledala
temno v njegov neobriti obraz.
A vendar je bil organist nekako
prazničen, v temni obleki in še lase
je imel počesane, kar pri njem ni
bilo v navadi. V očeh pa mu je spal
nek nemir in strah, da je gledal v tla
in po kotih.
»Prišel sem gospodična, da vam
povem, kar je potrebno za vas in zame,« je pričel zbirati besede in mencal klobuk zdaj v desnici, zdaj v levici. »Mislim, da me poznate kot poštenega človeka, skratka: mislim, da
me ne sovražite in zategadelj, menim,
da ne boste hudi, če vam povem, da
ste se mi usedli globoko v srce.«
Angela se je zasmejala, da je odmevalo od sten, a ker se je hotela
zmaščevati že nad komurkoli te drhali, ki jo je tako srdila, je zbrala siloma obraz v resnejše poteze in mu
ni pokazala vrat.
»Ne razumem vas, gospod organist, razložite mi natančneje,« je dejala in mu ponudila stol, sama pa
sedla na rob postelje.
Organistove oči so se zasvetile
veselja in roka mu je drhtela, da jo
je moral držati na kolenu. Angela je
opazila vse to in se je smejala na tihem iz dna duše...
»Rad vas imam, gospodična učiteljica,« je razlagal organist dalje
svojo srčno nepotrebnost — »tako
rad, da vas vidim vedno pred seboj.«
»Pa ste me silili v Marijino družbo,« je spomnila Angela resno, da se
je čudila sama, kako se more tako
premagati.
Organist je bil nekoliko v zadregi in je preložil klobuk iz desnice
v levico, nato pa izjecljal boječe:
»Eh, seveda! To je bilo zaradi
župnika.«
»Kako to?«
| |||