Redakcija: 18:05, 1. april 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎VI. ← Starejše urejanje		Redakcija: 20:11, 1. april 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎VII. Novejše urejanje →
Vrstica 1.270: sedaj naju je usoda pripeljala skupaj na tako čuden način, da bi skoro verjel v premeteno Parko.« »In vi ste mi že odpustili?« je povprašala Angela in ga pogledala vdano in proseče. »Odpustil,« se je začudil kaplan Lovro — »saj vam nisem imel ničesar odpuščati. Vsak človek ima svobodno voljo in voli dobro po svojem srcu in razumu, kdor pa hoče koga k čemu prisiliti, je tiran in bedak.« »Jaz sem bila še otrok,« se je opravičevala in v njenem glasu je spoznal, da bi tisti trenotek ne ravnala tako, a je ostal vsaj navidezno hladen in miren. »Ne, otrok niste bili,« ji je oporekal prijazno in celo lahen nasmeh mu je obkrožil ustnice — »ampak ravnali ste tako, ker vam je že prirojena, kakor sem spoznal, neka odporna sila napram vsakemu, ki ga srečate v življenju prvič in to jo prav!« »Prav?« je ponovila Angela očitajoče. »Da,« ji jo potrdil kaplan Lovro — »ker je pametno, da je človek napram vsakemu, ki ga ne pozna — nezaupen. Kajti, kdor zaupa preveč, ga izrabljajo.« »Ali v tem oziru mogoče vendar ni bilo prav,« je opomnila plaho in se zagledala v konec svojega šolna, ki je ljubko kukal izpod višnjevega krila. »Kdo ve,« je skimal in jo pogledal zamišljeno. Ko bi človek videl v svojo prihodnjost, bi ravnal vedno pametno, tako pa stori pač, kakor mu narekuje srce, ki nikoli ne laže!« In da je pogledala Angela tisti hip v njegove oči, bi spoznala, da je govoril veliko resnico: vse njegove mrzle besede so bile popolnoma tuje globoki žalosti, ki je tisti trenotek zaplakala v njegovih očeh. Ali Angela je ni videla, zato je bil njen glas še vedno ves plah in boječ... »Jaz nisem mislila takrat ničesar, kako, saj niti misliti nisem znala...« »In zdaj?« je povprašal kaplan Lovro, ne da bi odtegnil pogleda od nje. »Zdaj,« je priznala Angela odkritosrčno in mu pogledala v oči — »vem, da je časih neznaten moment velike važnosti za vse življenje.« »In če bi prišel tak moment sedaj?« je dejal in ji podal roko. Angela je segla po njej in izpovedala odločno: »Bi ga porabila drugače, kakor takrat...« »In morda bi ne bilo prav,« je dejal kaplan Lovro, a njegove oči so govorile drugače in tudi ustnice, ki so se tisti hip približale njenim, so šepnile vse nekaj drugega... Takrat je ovila Angela roke okrog njegovega vratu, in v svoji sladki zmedenosti zablodila s svojimi ustnicami celo dvakrat na njegove oči... »In kaj sedaj? —« je dejala, naslonjena na njegovo ramo. »Sedaj —« se ji je nasmehnil on in pritisnil njeno glavico k svojemu obrazu — »je treba dokazati, da ni na svetu ne postave, ne prisege, ne blagoslova, ki bi bil tako močan, da bi oviral na poti do sreče tistega, ki ima pogum, smejati se vsemu svetu v obraz!... Ali me razumeš?« »Razumem,« je prikimala Angela in ves njen obraz je žarel v sreči in zadovoljnosti... Nato ji je še enkrat stisnil roko in Angela ga je spremila do vrat. kjer sta govorila šepetaje še dolgo, da, dasi je bila učiteljeva soba odprta na stežaj. — — In čez pol ure potem je obstal pred šolo koleselj. Kocmurjev hlapec, ki je bil že ves grbast in plešast, je sedel na kozlu in cmakal in pljuval na vse strani, kot da drži prvič med zobmi tisto zakajeno pipo. Ne učitelj, ne organist se ni prikazal na pragu, ko je stopila Angela iz šole s kovčegom v roki, samo hlpec je privzdignil zamazan klobuček in nekaj nerazumljivo zamrmral. Pusto popoldne je bilo, a Angelin obraz je bil ves pomladanski in tako veselo se je ozirala naokrog, kot da je vse polje polno mladih rož... »Hi - ht!« je pognal hlanec in koleselj je zdrdral po razriti poti iz vasi. Še enkrat se je ozrla Angela nazaj na kraj svojega prvega službovanja, nato se je zagledala v daljo pred seboj. Tam daleč zunaj vasi že, kjer sta rastli ob cesti dve mogočni, tistikrat že goli lipi in se je spuščala cesta nekoliko nizdol v klanec, pa je velela Angela obstati. In ravno je hotel vprašati hlapec, zakaj, pa mu je beseda zastala, ker od tistih dveh lip je korakal naglo proti koleslju kaplan Lovro. Malce se je začudil voznik, pa se mu je vendar odkril, a kaj in o čem sta govorila z Angelo, tega pobožni mož ni razumel, ker je bilo vse v »gosposkem« jeziku... A kar se je zgodilo med njima naposled, ko sta si podala roko, o tem se plešastemu Kocmurjevemu hlapcu ni nikoli niti sanjalo... Tako je prišel v zadrego, da mu je skoro padel bič iz rok in ko je premišljeval vso stvar natančneje, je dognal po svoji pameti, da je naravnost smrten greh, če s to pregrešno učiteljico izoregovori med potjo še kakšno besedo. Ali povedal ni tega tisti večer nikomur, pač pa šele drugi dan, ko je odšel iz fare tudi kaplan Lovro; pa mu skoro ni hotel nikdo verjeti, dasi se je priveril in pridušll stoinstokrat pri vseh svetnikih, kolikor jih je v pratiki.

Prva služba: Razlika med redakcijama