Na Volgi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov = Na Volgi | avtor = Rudolf Marn | izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' {{mp|leto|1911}}, št. 290, 291, 292, 293, 294, 295, 296, 297, 298 | obdelan...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 7:
| dovoljenje = javna last
}}
 
 
 
Najrajši bi zapel slavospev v
verzih nate, Volga! Sprejela si trudnega, izmučenega potnika v svoje
naročje; dala si mu nove nade, dvignila mu potrtega duha ter svežega
in okrepčanega zopet vrnila rodni
zemlji. Bila si čarovnica, bila si
zdravnica, hvala ti!
 
== I. ==
Sestrična moja, Amalija Osipovna, je živela dolgo vrsto let na Ruskem, kjer je imel njen soprog — tudi
kranjski rojak — trgovino z lesom ob
Suri, pritoku Volge, daleč tam že blizu Kazani. Otroci so dorasli za šolo
in ta razlog je bil odločilen, da se je
rodbina pred dobrim letom vrnila v
domovino. Franc Ospič je pa trgovino v Rusiji še vedno obdržal.
 
Amalija Osipovna nam je opisovala rusko življenje, navade in kraje
in je svoje pripovedovanje vedno
končavala: »Volga, Volga , po nji se
mi toži! Vse drugo lahko pogrešam,
toda Volgo moram spet videti.«
 
In pravila nam je veliko o Volgi,
o tej opevani vodi, o prometu, o prijetnosti vožnje na nji, da se je tudi
mene polastilo hrepenenje, videti matuško Volgo, ki nam je iz slovenskih
spisov o Rusiji tako malo znana.
 
Želja se mi je izpolnila. Franc
Ospič me povabi, naj letošnji dopust
porabim za potovanje na Rusko pod
njegovim vodstvom. Kdo rajši nego
jaz!
 
Sestavili smo program za enoindvajset dni. Z Amalijo Osipovno se
odpeljeva v Peterburg, kjer naju počaka Franc Ospič, od tam jo odrinemo potem na Volgo, naš zaželjeni cilj.
Pridružil se je nam še ljubeznjivi
potni tovariš in prijatelj gospod Ivan
Mejač, ki bi že davno rad potoval
po Ruskem, a ni našel družbe, sam
pa ni hotel iti. In nas četvorica je
tvorila družbo najlepše harmonije in
prijateljstva, da bi si človek nikoli
boljše ne mogel želeti.
 
Preskrbeli smo si potne liste —
najpotrebnejšo stvar za to potovanje.
Brez denarja bi se morda še dalo
shajati, brez potnega lista se pa v
Rusiji ne more biti, oziroma niti čez
mejo priti. Pripomnim pa takoj že tukaj, da nismo imeli nikjer nobene
sitnosti ali nadlegovanja od strani
policijskih oblasti. Kjer smo se ustavili, smo oddali potne liste na policijo v vidiranje, to pa preskrbi že hotelir sam in v tem oziru ni bilo treba
nič skrbeti. Le potni list ali pasport
je treba v redu imeti in potuje se po
Rusiji bolj neovirano nego po drugih
deželah.
 
Sredi julija sva se s sestrično odpeljala z opoldanskim brzcem iz
Ljubljane. Celo pot mi jo morala pripovedovati o Rusiji in spraševal sem
jo tudi, kako se to in to pravi po ruski. Vožnja je nama hitreje pretekla
kakor sva mislila in na Dunaju sem
ji že odgovarjal: harašo! Besedo harašó — ima nekako pomen »dobro,
izvrstno« — sem po Ruskem največkrat slišal in največkrat rabil. Z južnega kolodvora na Dunaju sva se odpeljala na severni kolodvor in tu je
naju čakal prijatelj Mejač, ki ga bom
odslej imenoval kakor so mu Rusi rekli: Ivan Fomič.
 
Vozne listke smo vzeli direktno v
Peterburg in se ob desetih zvečer odpeljali proti severu. Bili smo štirje
v kupeju, torej ni bilo dosti misliti
na udobno spanje.
 
»To pa ni harašó,« se je oglasil
Ivan Fomič; jaz sem ga kajpada začuden pogledal, videč, da že zna toliko ruski kakor jaz. Opazivši to, je
smehljaje izvlekel drobno knjižico
»Plvglott Kuntze« ruskega jezika in
zdaj sem si bil na jasnem, kje je vzel
svoje znanje. Čeprav sem sicer nezaupen in ne dam nič na take bukvice:
»in kürzester Zeit sehnellstens malayisch zu lernen«, vendar nama je
navedeni Kuntze začetkom jako dobro služil. Pozneje so že toliko ruski
znala, da ga ni bilo treba na pomoč
klicati. Knjižica vsebuje namreč vsa
najpotrebnejša vprašanja, odgovore,
nazivanja, ki se rabijo na potovanju,
bodisi na železnici, v hotelu, v prodajalni, pri brivcu itd.
 
Kajpada sva se hitro poglobila v
knjižico in se učila brati in izgovarjati. Takoj na meji sem že porabil
modrost, ki sem jo črpal iz Kuntzeja,
ter zahteval po ruski čašo čaja.
 
»Stanakan čaja!« sem prav samozavestno rekel natakarju. Ta me
je debelo gledal, a se je končno diskretno nasmehljal in popravil: »stakan čaja«. Besede stakan si namreč
prejšnji večer nisem dobro zapomnil
in jo malo podaljšal, no, zato sta se
pa Amalija Osipovna in Ivan Fomič
dobro nasmejala na račun blamiranega Evropejca.
 
Pa tudi jaz sem prišel na svoj
račun.
 
Sestrični sem rekel, naj ona za
naju govori ruski, dokler se midva
ne priučiva, saj je leta in leta itak
samo ruski občevala. To je storila.
Opazil sem pa, da njeno ruščino popolnoma razumem, Rusi pa velikokrat ne. Večkrat je morala kakšno
vprašanje dvakrat ponoviti, da jo je
sprevodnik, natakar ali kak sopotnik
razumel. Spočetka sem se ji samo
muzal, končno sem se ji parkrat glasno zasmejal.
 
»Kaj se mi smeješ?« mi je jezno
rekla.
 
»Ker misliš, da govoriš ruski, pa
govoriš po večini slovenski.«
 
In to je morala priznati. Samo
eno leto ni več ruski govorila, pa je
zdaj že začela mešati slovenski in
ruski kakor ji je bilo bolj prav. No,
v dveh dneh se je pa že spet privadila in govorila čisto ruski, v treh dneh
sva pa s Fomičem že znala ono mešanico, ki jo je govorila prvi dan, ker
sva zelo na ušesa vlekla, kaj in kako
se je okrog naju govorilo.
 
V takih razmerah nam je vožnja
do Peterburga kaj hitro pretekla,
kajti zunaj je bilo le malo zanimivega videti. Vsa ruska Poljska od naše meje do Varšave je pravzaprav
žalostna zemlja. Nepregledna ravan
na obeh straneh železne ceste! Nikjer
nobenega hribčka ali vsaj grička,
zemlja pusta, neobdelana, brez gozdov in sadnih dreves, le tupatam par
borovcev ali belokožna breza. Name
je ta žalostna zemlja s še bolj žalostno
zgodovino napravila tužen, slab
vtisk. Pa tudi drugod po Ruskem notri do Volge ni vtisk veliko boljši.
Značaj teh pokrajin je pač drugačen kakor smo ga mi navajeni, ki smo
takorekoč preveč razvajeni od mične
okolice naše Gorenjske, Dolenjske
ali Spodnjega Štajerja.
 
Omeniti pa moram, da sem zoper
pričakovanje opazil veliko tovarn ob
progi na ruskem Poljskem. Povedali
so mi pa, da so lastniki teh tovarn
po večini inozenske tvrdke, ki ustanavljajo na Ruskem tovarne, da jim
ni treba plačevati carine za svoje izdelke. Sempatja, če smo se vozili mimo kakega mesta ali večjega kraja,
je tudi oko uživalo mikavnejšo izpremembo: hiše v zelenju dreves, lepo
obdelano polje in pri kolodvorih celo
vrtne gredice. Zanimanje se nam je
posebno vzbudilo pri vožnji mimo
Čenstohova.