Na Volgi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 417:
Na desno se v daljavi skriva Peterburg in velikanski parniki režejo
pred teboj valove s smerjo v Peterburg ali nasprotno.
 
 
Nasproti se na m kako r v megl i
blišči finsk o obrežje. N a tem kraj u
Je torej prebi l velik del svojega Savla stvaritel j mogočne rusk e drža-
\ »s Pete r Veliki .
Lep o j e v Petergofu i n zopet b i
on obiskal, ak o b i se m i nudil a prili ­
k a. L e neka j je motil o moje oči. Par k
in sploh nasad i v Petergofn. ne i%-
vzemši oni h —1
kolik o ji h je v Peter -
hnig u — so premal o kultivirani . Oči
pep^ešajo one snage , s kater o se n a
primer odlikujej o dunajsk i nasadi.
Videl sem, da se premal o pozornosti
obrača n a to i n neprijetno so me dir -
i»ile koprive , rastoče ob potu okro g
rskegm grad u v Peterhofu . D a p a
ii iisndi ne vspevajo, je umljivo , če se
[»omisli, d a leži Peterbur g že v mr -
zlem pasu. Kak o vr
isoko n a severu
smo bili , smo videl i tud i v tem, da v
Peterburg n nism o skor o nič noči
imeli . O b enajstih zvečer je bil o še
p ,Ki!nom a svetlo, ob en i ur i ponoči
ps že spet. Kada r imam o pr i nas naj -
krajao noč, imaj o v Peterburg u le
okrog; po l ur e noči al i pravzapra v
mraka . No , zato imaj o pa temno zi ­
mo. Dnevn e svetlobe nanjo pozim i le
od 10. ur e dopoldne do 2. ur e popol ­
dne nekaj.
Iz Peterburg a smo se odpeljal i
po železnici Peterburg-Moskva . K o
so v prisotnosti carj a posvetovali,
kak o i n kje bi se gradil a železnica
Peterbug-Moskva , je ca r vze l ravnil o
in potegni l n a zemljevidu črto od Pe -
terburg a do Moskve .
»Tu naj se grad i železnica!«
I n tako se je zgodilo. Tak o ravne
železnice pr i tak i daljav i mend a n i
nikje r n a svetu.
N a kolodvo r nas je spremil o nek a j znancev , k i smo se z njim i seznanil i v Peterburgu . Teh ne smem pozabiti , kajti govoril i smo z njim i —
slovenski , čeprav ne more m o
nji h trditi , da so Slovonci . Pravijo :
Ceh a se najde v vsake m kraju , trdi m
p a , d a se tud i Slovenc a dobi povsod,
le da Slovene c rajši vtone v druge m
narodu i n nim a tolike narodne samozavesti.
Fran c Ospič dobavlj a peterbnr -
škim pivovarna m doge za sode. Ko t
previden trgove c skuša z odličnimi
uslužbenci pivovar n ostati vedno v
dobrem stiku , zato ji h sempatj a povab i n a večerjo. I n tako smo se seznanil i z nekaterim i i n z Ivanom Pomičem sv a bil a jak o vesela, najti rojake v tujini . Bdasj je doma i z Siske ,
drug i je štajerski rojak i z Hoč pr i
 
 
Mn.riboru. Tud i neki Oger je znal še I mrtvo reko, nič večjo nego je naša
nekolik o slovenski, ker je služil kot j Sava v njenem srednjem teku. Par -
vojak v Ljubljan i pr i 17. pešpolkn.
V »Edenu«, kje r smo se sešli, je bil a
torej velik a družba, k i je slovensk i
govorila , gotovo nekaj izvanrednega .
kra t je vla k zaropota l čez most t dr -
drd r i n bil i smo čez te r pustil i vodico
za seboj.
Prece j razočaran se obrne od
Stajer e je poročen i n im a otroke . N e okn a k Franc u Ospiču, k i me je s hu -
vem, zaka j sem g a ravn o vprašal, v
kater o šolo zahajajo njegov i otroci.
Odgovori l je : v nemško Interansko
šolo, i n pripomnil , da je ta šola ena
najstarejših i n najboljših v Peter -
bnrg u i n da hoče, d a se otroc i nauče
nemški, ke r rusk i moraj o ita k znati .
Men i seveda n i šlo v glavo , da mor a
Slovenec , katolik , pošiljati deco k lu ­
teranom Nemce m v šolo.
Nek i večer torej smo se odpeljal i
iz Peterburga . Bi l sena zeh> truden,
n i čuda, ke r so peterbnške noči tako
kratk e — zato sem poiskal udobno ležišče v prve m nadstropju te r spal ,
spal dvanajs t nr , TI« d a b i se prebudil . Ni č nisem vedel, kda j j e na s br -
zee n a postaji Bologaj e krenil s pro -
ure proti Moskv i n a vahod proti Ribinsku , našemu cilj a na Volgi.
»Vstani! me pokliče naposled
Fran e Ospič, »skoro as bomo peljali
čez Volgo.* :
V hipu sem bil napravljen in pr i
oknu, nestrpno pričakajoc, d a se mo ­
j i m očem prikaže lako saželjena
Volga .
O d daleč vidi m neko vodo. Skpro
smo pr i nj i in ja z uglaJa m reko, leno,
domušnim nasmehom opazoval.
» T o naj b i bila , praviš. Vo l g a t «
g a vpraša zategnjeno, skor o obupa ­
n o.
»Da, to je Volga! Pa ne bodi žalosten! On a Volga, ki si jo ti predstavljaš in si jo že ves čas imel v duhu ped seboj, se T i v po l ure pokaže
in vse razočaranje te bo minilo.«
I IL
Vlak je obstal na kolodvoru v
Ribinsku. Sedli smo na izvoščeke in
se odpeljali v mesto. Na ruskih izvoščekih ne moreta in tudi ne smeta sedeti več nego dve osebi. Franc Ospič
in Ivan Fomič sta sedela na enem, sestrična moja in jaz na drugem vozu,
da sta nama s F orni če m kot domačina
lahko vse pokazala in razlagala. Ta ­
ko smo vedno uredili in imela sva res
dobra mentorja in eieerons.
Mesto Ribinsk je nekaj večje kakor Ljubljana. Bilo je to prvo pristno rnsko mesto, v katerem sem bil,
zato sem si je s tem večjim zanimanjem ogledoval. Peterbnrg ali Var ­
šava sta moderni mesti, enaki našim.
Amalij a Osipovn a m i je kazal a
važnejša poslopja i n cerkve . Ke r ka ­
tolik i nimaj o lastne cerkve , se zbira ­
jo v privatn i hiši, kamo r je hodil a
tnd i Amalij a k maši.
Prece j časa smo se vozil i skoz i
mesto. V nek i ulic i krene izvošček
navzdol, sestrična roe krepk o stisne
za roko i n pred meno j je ležala Vol ­
g a — matuška Volga — ona Volg a
v vsi svoji krasoti i n življenju, ka ­
kor sem s i jo eelo pot i n še popre j
predstavljal. Da, to je bil a moja Vol ­
ga v sanjah, nisem se motil !
Omenil sem poprej, da me jo
Volga, ki smo se čez njo peljali, raz ­
očarala. Vzrok je ta . Izvir a namreč
n ad Moskv o in teče najpre j proti severu . Nad Ribinski m naprav i veli k
ovinek i n teče potem proti jugovzho ­
d u. Tako j nad mestom se izlivat a v
njo dve veliki reki Šeksa i n Molog a
i * ta ojačena Volga je ležala zdaj
pred menoj.
Peljali smo se ob desnem bregu
in nasproti nam je ležal lep zelen
gozd in med zelenjem krasne dače.
Kakor bi prišel r drugo pokrajino, se
mi je zdelo in mahoma sem pozabil
vso žalostno zemljo, ki sem jo doslej
videl na Ruskem. Kako daleč je bilo
do drugega brega in kaj je bilo vse
na tej široki vodi!
Ob več kilometrov dolgem bregu
je bilo usidranih drug poleg drugega
aobroj krasnih parnikov. velikanskih
 
 
barž, manjših ladi c i n ladi j i n ke r oo
bregu n i bil o dovolj prostora , še zunaj na reki te r v posebnem stranske m rokav u Volge . Velik i ponosni
parnik i so prihajal i gor i po Volg i ter
odhajal i i n neprestano so se ponav -
ijal i žvižgi parni h piščalk. Ve s dol ­
g i bre g je bi l eno samo velikansk o
pristanišče i n n a rek i so se ladje i n
parnik i moral i ka j oprezno ogibati ,
da se n i primeril a kakšna nesreča.
M e d velikim i ladjam i so švigale lotoške — mal i čolni — i n se zibal e n a
valovih , k i so ji h povzročala vretena
prihajajočih parni A O v . Na d bregom
so se vrstil a skladišča, hoteli, proda ­
jalne i n potem celo mesto z v solncn
sc lesketajočimi kupolam i pravoslav ­
n ih cekev.
I n potem to živo mravljišče lju ­
d i n a parniki h i n ob bregu ! Delavc i
krušniki (nalagalc i i n izlagalc i n a
parnikih ) so napo l nag i vlekl i n a
hrbti h velike bale ter bos i al i v opank ah drsal i s svojim i tovor i i z parnik a
uti suho ter zopet nazaj. Drug i zopet
*o nalagal i blag o n a težke vozove,
deloma sedeli n a bregu te r použivali
skromno kosilce . Vme s so ženske
prodajal e sadje, dečki klical i te r prodajal i najnovejše časopise, (kolpor -
taža je prosta v Rusiji! ) razglednic e
itd . Rus i so mirn i ljudje , tih i i n
skromni . L e ob vod i se ožive i n postajajo živahnejši, ke r to zahtev a hi ­
trejši promet, kupčijsko poslovanje ,
k i ne mar a lenih, počasnih ljudi .
Nastanil i smo se v hotelu n a
bregu Volge . Naše sobe so imele raz ­
 
gled n a Volgo , pra v pred očmi smo
jo imeli .
Spravil i smo nagl o zunanjeg a i n
notranjeg a človeka v red i n potem
hajdi n a oglede.
Ribins k je važno trgovsk o me-
' sto kot skrajno severno tržišče n a
Volgi . Im a železniško zvezo s Peter -
burgo m i n Moskv o i n t u se navadno
izlag a blago, k i prihaj a po Volg i z
jug a od Kaspiškega morja . Osebni
promet na Volg i sega namreč le do
t u , kajti le tovorne ladje gredo potem še napre j proti severu v Vol gi n
prito k Šeksno i n v Peterbur g kako r
sem že omenil .
Ribins k ima tud i blagovno bor ­
zo i n sv a s i jo z Ivano m To m i čem
ogledal a še v dopoldanskih urah .
P o kosil u smo sedli v lotoško i n
se vozil i pa r kilometro v po nji proti
jugu . S srede vode smo sele imeli
prav i pregled o širini Volg e in o prometu n a nji . Peljal i smo se izven mes ta do skladišč, kjer se končava tudi
železniška proga . Franc Ospič jo
ime l tu skladišče dog, ki so prišle po
Volgi in so se tu nalagale na železniške vozove za Peterburg. Imel je tn
tud i svoje delavce iz okolic e Kazac i
in za nadzorovatelje nekaj kranjskih
Slovencev. Kako so bili naši rojaki
veseli, ko so nas ugledali. Se nam se
je milo storilo pr i njih veselju.
S tega brega smo videli na nasprotnem bregu velikanske rezervatorje za nafto, ki se po Volgi na železnih baržah pripelje iz naftovih
 
vrelce v ob Kaspiškem morju. T i vrel ­
c i so skoro izključno laat švedskih
milijonarje v brato v Nobel, k i potem
iz Ribinsk a i n Peterburg a razpošiljaj o naft o po celi srednji i n severni Evropi, kako r tud i v druge dele sveta.
Tud i parnik i na Volg i i n nekater e
železnice n a Ruske m se kurij o z naf ­
to i n je časih videti n a Volg i cela pol ja nafte, k i plav a po vodi . Naft a p a
povzročnje n a drug i stran i Volg e velikansk o škodo, ke r poginejo njene
izvrstne okusne ribe v tak i vodi. To ­
da za prome t se je naft a izkazal a ko t
jak o dobro kuriv o z a parne stroje, torej prevladuj e koris t nad prijetnost ­
jo i n dobro jedjo, ka r j e vodilo trgovin i i n prometu sploh.
Z lotoško smo se peljal i zopet
nazaj v mesto te r se ustavil i pr i par -
niku , ki je pravka r prispe l z juga.
»Pojdimo se okrepčat n a parnik,«
je reke l Fran c Ospič, »bosta vsaj videla, kako udobno se bomo vozili po
Volgi.«
Uredba in udobnost paraikor je
prekosila vse moje pričakovanje. Ta ­
ko j sem dobil vtisk, da bo vožnja po
Volgi na j prijetnejša, kar sem jih
•ploh doživel.
S parnikom smo se prepeljali
čez reko na drugo stran. Stopili amo
v gozd in oko se je razveselilo in vsa
notranjost, ko sem en ril okrofc *at*e
blagodejni hlad zelenja in d:evja.
Vmes med drevesi so stale dacc, razprostiral se je park in vrv rio je živahno življenje šetalcev, ki so se
 
umaknil i i z mesta ter tu ob zvoki h
godbe uživali osvežujoči zrak gozda.
Bil i so tu šotori potujočih komedi ­
jantov , stre l jarne , od p »to gledališče
itd.
Sele pozno v noč nas jc- prepeljala lotoška n a drug i bre g pred naš
hotel.
Drug i dan sv a jo z Ivano m Fo -
mičem ubral a na parnike . Fran c
Ospič je nam a da l na voljo, da s i iz -
bereva parnik , na katerem se l>omo
odpeljali na jug . Odplut i je imel o ti ­
s ti dan več parniko v i n midv a sv a
izbirala , kom u hočeva to čast poveriti , da nas ponese po Volg : . No , bil a
s v a izbirčna i n izbral a največji i n
najelegantnejši parni k »Sergij
Witte«, k i se imenuj e po bivšem ru ­
ske m ministrskem u pred'cenik u i n
srečnemu posredo vate l ju mir u v ru ­
sko-japonski vojni .
Zamolčati ne 9m"m, d a -cm se
ob tej priliki seznanil z 1.'.ubi.ua sopotnikom a na Volgi . S Fomičem sv a
stopil a v salon prveg a razreda i n not r i st a pr i en i mizi obedovala elegantn a še mlada gospa in šestnajstletni dečko. Odzdravil a sta nam a i n
vprašal sem ju, kedaj odide ta parnik in do kedaj je treba pitijago pri ­
peljati. Seveda sem bolj tezko lomi l
ruščino, pa smo se le sporazumeli .
Pa ved i vraga, ali ne začne dečko
naenkrat govoriti nemški in nama
pravi, da sv a — tujca, ki rm r''u bolje znata nemški nego '•uski. Nn , zdaj
pa imamo, zdaj pa imate, zdaj pa
imajo ; t a mladenič kur n i hotel ver -
.ieti, da sv a rojena Rusa .
»Vidiš, še premal o znav*,« sv a
se potem s Fomičem pogovarjala , ko
s v a šla s parnika . Mo j Bog , saj pre d
eni m tednom sploh nič nisvc* znala !
Zda j sv a se pač že kosala , kdo bo hi ­
treje čital ruski , pisal a ruske raz ­
glednic e in se prepiral a z »zvoščki i n
prodajalc i po ruski .
Okro g ene opoldne je zažvižgala
piščal našega parnika , k i se jt obrni l
i n majestetično zaplu l proti V dgi.
Nagl o smo uredil i svoje stvar i vsak
v svoji kabin i i n se potem seši; v salonu prveg a razred a r a obed. Naši
družbi se je pridružil prijatel j Fran ­
ca Ospiča nek i Sitov . upravitel j pi ­
vovarne v Ribinsku . B :
l je to navdušen Rus , ki še kot izobražen človek
n i opusti l rusk e narodne noše, nam ­
reč čevljev dokolenic , rdeče srajce
čez hlače i n pasu okro g nj % kako r
tud i olmgatn e ruske Čepice. Seveda
je bil a t a noša elegantna, srajc a iz
svile , da je lahk o nastopi l z njo v
vsake m salonu. Na-n a s Fomičem je
b i l to posebno ljub sopotnik, ke r smo
zdaj večinoma ru^k i govoril i i n sv a
tako izpopolnjeval a znanje v ruščini
Pole g te družbe je bil a v prve m raz ­
redu še mlada-gosp a s svoji m «inom,
k i sem j u že omenil . Ril a sta Rusa .
Oče je bi l višji častnik n a Finskem ,
a se je zdaj zdravi l na Krinku . Šla
s ta ga obiskat.
(Daljo prih