Wikivir

Na Volgi: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vrstica 418:
pred teboj valove s smerjo v Peterburg ali nasprotno.
 
Nasproti se nam kakor v megli
blišči finsko obrežje. Na tem kraju
je torej prebil velik del svojega življenja stvaritelj mogočne ruske države, Peter Veliki.
 
Lepo je v Petergofu in zopet bi
Nasproti se na m kako r v megl i
ga obiskal, ako bi se mi nudila prilika. Le nekaj je motilo moje oči. Park
blišči finsk o obrežje. N a tem kraj u
in sploh nasadi v Petergofu, ne izvzemši onih — koliko jih je v Peterburgu — so premalo kultivirani. Oči pogrešajo one snage, s katero se na primer odlikujejo dunajski nasadi.
Je torej prebi l velik del svojega Savla stvaritel j mogočne rusk e drža-
Videl sem, da se premalo pozornosti
\ »s Pete r Veliki .
obrača na to in neprijetno so me dirnile koprive, rastoče ob potu okrog
Lep o j e v Petergofu i n zopet b i
carskega gradu v Peterhofu. Da pa
on obiskal, ak o b i se m i nudil a prili ­
nasadi ne vspevajo, je umljivo, če se
k a. L e neka j je motil o moje oči. Par k
pomisli, da leži Peterburg že v mrzlem pasu. Kako visoko na severu
in sploh nasad i v Petergofn. ne i%-
smo bili, smo videli tudi v tem, da v
vzemši oni h —1
Peterburgu nismo skoro nič noči
kolik o ji h je v Peter -
imeli. Ob enajstih zvečer je bilo še popolnoma
hnig u — so premal o kultivirani . Oči
svetlo, ob eni uri ponoči
pep^ešajo one snage , s kater o se n a
pa že spet. Kadar imamo pri nas najkrajšo noč, imajo v Peterburgu le
primer odlikujej o dunajsk i nasadi.
okrog pol ure noči ali pravzaprav
Videl sem, da se premal o pozornosti
mraka. No, zato imajo pa temno zimo. Dnevne svetlobe nanjo pozimi le
obrača n a to i n neprijetno so me dir -
od 10. ure dopoldne do 2. ure popoldne nekaj.
i»ile koprive , rastoče ob potu okro g
rskegm grad u v Peterhofu . D a p a
ii iisndi ne vspevajo, je umljivo , če se
[»omisli, d a leži Peterbur g že v mr -
zlem pasu. Kak o vr
isoko n a severu
smo bili , smo videl i tud i v tem, da v
Peterburg n nism o skor o nič noči
imeli . O b enajstih zvečer je bil o še
p ,Ki!nom a svetlo, ob en i ur i ponoči
ps že spet. Kada r imam o pr i nas naj -
krajao noč, imaj o v Peterburg u le
okrog; po l ur e noči al i pravzapra v
mraka . No , zato imaj o pa temno zi ­
mo. Dnevn e svetlobe nanjo pozim i le
od 10. ur e dopoldne do 2. ur e popol ­
dne nekaj.
Iz Peterburg a smo se odpeljal i
po železnici Peterburg-Moskva . K o
so v prisotnosti carj a posvetovali,
kak o i n kje bi se gradil a železnica
Peterbug-Moskva , je ca r vze l ravnil o
in potegni l n a zemljevidu črto od Pe -
terburg a do Moskve .
»Tu naj se grad i železnica!«
I n tako se je zgodilo. Tak o ravne
železnice pr i tak i daljav i mend a n i
nikje r n a svetu.
N a kolodvo r nas je spremil o nek a j znancev , k i smo se z njim i seznanil i v Peterburgu . Teh ne smem pozabiti , kajti govoril i smo z njim i —
slovenski , čeprav ne more m o
nji h trditi , da so Slovonci . Pravijo :
Ceh a se najde v vsake m kraju , trdi m
p a , d a se tud i Slovenc a dobi povsod,
le da Slovene c rajši vtone v druge m
narodu i n nim a tolike narodne samozavesti.
Fran c Ospič dobavlj a peterbnr -
škim pivovarna m doge za sode. Ko t
previden trgove c skuša z odličnimi
uslužbenci pivovar n ostati vedno v
dobrem stiku , zato ji h sempatj a povab i n a večerjo. I n tako smo se seznanil i z nekaterim i i n z Ivanom Pomičem sv a bil a jak o vesela, najti rojake v tujini . Bdasj je doma i z Siske ,
drug i je štajerski rojak i z Hoč pr i
 
Iz Peterburga smo se odpeljali
po železnici Peterburg-Moskva. Ko
so se v prisotnosti carja posvetovali,
kako in kje bi se gradila železnica
Peterbug-Moskva, je car vzel ravnilo
in potegnil na zemljevidu črto od Peterburga do Moskve.
 
»Tu naj se gradi železnica!«
Mn.riboru. Tud i neki Oger je znal še I mrtvo reko, nič večjo nego je naša
 
nekolik o slovenski, ker je služil kot j Sava v njenem srednjem teku. Par -
In tako se je zgodilo. Tako ravne
vojak v Ljubljan i pr i 17. pešpolkn.
železnice pri taki daljavi menda ni
V »Edenu«, kje r smo se sešli, je bil a
nikjer na svetu.
torej velik a družba, k i je slovensk i
 
govorila , gotovo nekaj izvanrednega .
Na kolodvor nas je spremilo nekaj znancev, ki smo se z njimi seznanili v Peterburgu. Teh ne smem pozabiti, kajti govorili smo z njimi —
kra t je vla k zaropota l čez most t dr -
slovenski, čeprav ne morem o
drd r i n bil i smo čez te r pustil i vodico
njih trditi, da so Slovonci. Pravijo:
za seboj.
Čeha se najde v vsakem kraju, trdim
Prece j razočaran se obrne od
pa, da se tudi Slovenca dobi povsod,
Stajer e je poročen i n im a otroke . N e okn a k Franc u Ospiču, k i me je s hu -
le da Slovenec rajši vtone v drugem
vem, zaka j sem g a ravn o vprašal, v
narodu in nima tolike narodne samozavesti.
kater o šolo zahajajo njegov i otroci.
 
Odgovori l je : v nemško Interansko
Franc Ospič dobavlja peterbnrškim pivovarnam doge za sode. Kot
šolo, i n pripomnil , da je ta šola ena
previden trgovec skuša z odličnimi
najstarejših i n najboljših v Peter -
uslužbenci pivovarn ostati vedno v
bnrg u i n da hoče, d a se otroc i nauče
dobrem stiku, zato jih sempatja povabi na večerjo. In tako smo se seznanili z nekaterimi in z Ivanom Fomičem sva bila jako vesela, najti rojake v tujini. Eden je doma iz Šiške,
nemški, ke r rusk i moraj o ita k znati .
drugi je štajerski rojak iz Hoč pri Mariboru. Tudi neki Oger je znal še nekoliko slovenski, ker je služil kot vojak v Ljubljani pri 17. pešpolku.
Men i seveda n i šlo v glavo , da mor a
V »Edenu«, kjer smo se sešli, je bila
Slovenec , katolik , pošiljati deco k lu ­
torej velika družba, ki je slovenski
teranom Nemce m v šolo.
govorila, gotovo nekaj izvanrednega.
Nek i večer torej smo se odpeljal i
Štajere je poročen in ima otroke. Ne
iz Peterburga . Bi l sena zeh> truden,
vem, zakaj sem ga ravno vprašal, v
n i čuda, ke r so peterbnške noči tako
katero šolo zahajajo njegovi otroci.
kratk e — zato sem poiskal udobno ležišče v prve m nadstropju te r spal ,
Odgovoril je: v nemško luteransko
spal dvanajs t nr , TI« d a b i se prebudil . Ni č nisem vedel, kda j j e na s br -
šolo, in pripomnil, da je ta šola ena
zee n a postaji Bologaj e krenil s pro -
najstarejših in najboljših v Peterburgu in da hoče, da se otroci nauče
ure proti Moskv i n a vahod proti Ribinsku , našemu cilj a na Volgi.
nemški, ker ruski morajo itak znati.
»Vstani! me pokliče naposled
Meni seveda ni šlo v glavo, da mora
Fran e Ospič, »skoro as bomo peljali
Slovenec, katolik, pošiljati deco k luteranom Nemcem v šolo.
čez Volgo.* :
 
V hipu sem bil napravljen in pr i
Neki večer torej smo se odpeljali
oknu, nestrpno pričakajoc, d a se mo ­
iz Peterburga. Bil sem zelo truden,
j i m očem prikaže lako saželjena
ni čuda, ker so peterbnške noči tako
Volga .
kratke — zato sem poiskal udobno ležišče v prvem nadstropju ter spal,
O d daleč vidi m neko vodo. Skpro
spal dvanajst ur, ne da bi se prebudil. Nič nisem vedel, kdaj je naš brzec na postaji Bologoje krenil s proge proti Moskvi na vzhod proti Ribinsku, našemu cilju na Volgi.
smo pr i nj i in ja z uglaJa m reko, leno,
 
domušnim nasmehom opazoval.
»Vstani!« me pokliče naposled
» T o naj b i bila , praviš. Vo l g a t «
Franc Ospič, »skoro se bomo peljali
g a vpraša zategnjeno, skor o obupa ­
čez Volgo.«
n o.
 
»Da, to je Volga! Pa ne bodi žalosten! On a Volga, ki si jo ti predstavljaš in si jo že ves čas imel v duhu ped seboj, se T i v po l ure pokaže
V hipu sem bil napravljen in pri
oknu, nestrpno pričakajoč, da se mojim očem prikaže tako zaželjena Volga.
 
Od daleč vidim neko vodo. Skoro
smo pri nji in jaz ugledam reko, leno, mrtvo reko, nič večjo nego je naša Sava v njenem srednjem teku. Parkrat je vlak zaropotal čez most; drdrdr in smo čez ter pustili vodico za seboj.
Precej razočaran se obrne od okna k Francu Ospiču, ki me je s hudomušnim nasmehom opazoval.
 
»To naj bi bila, praviš, Volga?«
ga vpraša zategnjeno, skoro obupano.
 
»Da, to je Volga! Pa ne bodi žalosten! Ona Volga, ki si jo ti predstavljaš in si jo že ves čas imel v duhu ped seboj, se Ti v pol ure pokaže
in vse razočaranje te bo minilo.«
 
I IL
== III. ==
Vlak je obstal na kolodvoru v
Ribinsku. Sedli smo na izvoščeke in
se odpeljali v mesto. Na ruskih izvoščekih ne moreta in tudi ne smeta sedeti več nego dve osebi. Franc Ospič
in Ivan Fomič sta sedela na enem, sestrična moja in jaz na drugem vozu,
da sta nama s F orni če mFomičem kot domačina
lahko vse pokazala in razlagala. TaTako ­smo vedno uredili in imela sva res
dobra mentorja in cicerona.
ko smo vedno uredili in imela sva res
 
dobra mentorja in eieerons.
Mesto Ribinsk je nekaj večje kakor Ljubljana. Bilo je to prvo pristno rnskorusko mesto, v katerem sem bil,
zato sem si je s tem večjim zanimanjem ogledoval. PeterbnrgPeterburg ali VarVaršava ­sta moderni mesti, enaki našim.
 
šava sta moderni mesti, enaki našim.
Amalija Osipovna mi je kazala
Amalij a Osipovn a m i je kazal a
važnejša poslopja iin ncerkve. Ker katoliki nimajo lastne cerkve, .se zbirajo v privatni Kehiši, rkamor kaje ­hodila
tudi Amalija k maši.
tolik i nimaj o lastne cerkve , se zbira ­
 
jo v privatn i hiši, kamo r je hodil a
Precej časa smo se vozili skozi
tnd i Amalij a k maši.
mesto. V neki ulici krene izvošček
Prece j časa smo se vozil i skoz i
navzdol, sestrična me krepko stisne
mesto. V nek i ulic i krene izvošček
za roko in pred menoj je ležala Volga — matuška Volga — ona Volga
navzdol, sestrična roe krepk o stisne
v vsi svoji krasoti in življenju, kakor sem si jo celo pot in še poprej
za roko i n pred meno j je ležala Vol ­
predstavljal. Da, to je bila moja Volga v sanjah, nisem se motil!
g a — matuška Volga — ona Volg a
 
v vsi svoji krasoti i n življenju, ka ­
kor sem s i jo eelo pot i n še popre j
predstavljal. Da, to je bil a moja Vol ­
ga v sanjah, nisem se motil !
Omenil sem poprej, da me jo
Volga, ki smo se čez njo peljali, razrazočarala. ­Vzrok je ta. Izvira namreč
nad Moskvo in teče najprej proti severu. Nad Ribinskim napravi velik
očarala. Vzrok je ta . Izvir a namreč
n ad Moskv oovinek in teče najpre jpotem proti severu jugovzhodu. Nad RibinskiTakoj mnad napravmestom ise veliizlivata kv
njo dve veliki reki Šeksa in Mologa
ovinek i n teče potem proti jugovzho ­
in ta ojačena Volga je ležala zdaj
d u. Tako j nad mestom se izlivat a v
njo dve veliki reki Šeksa i n Molog a
i * ta ojačena Volga je ležala zdaj
pred menoj.
 
Peljali smo se ob desnem bregu
in nasproti nam je ležal lep zelen
gozd in med zelenjem krasne dače.
Kakor bi prišel rv drugo pokrajino, se
mi je zdelo in mahoma sem pozabil
vso žalostno zemljo, ki sem jo doslej
Vrstica 564 ⟶ 541:
do drugega brega in kaj je bilo vse
na tej široki vodi!
 
Ob več kilometrov dolgem bregu
je bilo usidranih drug poleg drugega
aobrojnebroj krasnih parnikov., velikanskih
 
 
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Na_Volgi«