Redakcija: 14:32, 3. april 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎III. ← Starejše urejanje		Redakcija: 14:48, 3. april 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎IV. Novejše urejanje →
Vrstica 841: == IV. == Neko jutro se zbudim. Bilo je vse tako tiho in mirno. Parnik je stal. Pogledam skozi okno in ugledam da smo v pristanu velikega mesta z velikimi hišami in palačami. Nad mestom se dviguje hrib in na njem trdnjava. Bili smo v Nižnem Novgorodu, sedežu svetovnoznane jarmarke. Ker sem vedel, da prestopimo tukaj na drug parnik — »Sergij Witte« je namreč promeniral le med Ribinskom in Nižnem Novgorodom — sem poklical prijatelje. Našo prtljago so sko o spravili na drug, še veliko večji in elegantnejši parnik »Velika knežna Olga Nikolajevna«, ki pluje do Astrahana in nazaj. Ker je šele opoldne odhajala, smo imeli celo dopoldne časa za ogled mesta. Nižni Novgorod je mesto s 70.000 prebivalci, ki naraste ob času jarmarke na 100.000 duš. Del mesta leži na bregu Volge in Oke, ki se tukaj izliva v Volgo, in se imenuje Nižni, Novgorod pa leži na griču nad bregom in je zvezan z Nižnim po cestah kakor tudi po dveh dvigalih (elevatorjih) na vodo kakor n. pr. žične železnice v Gradcu in Zagrebu. Ogledali smo si najprej Nižni in potem nas je elevator dvignil v gornje mesto, kjer so po večini javna poslopja in stara trdnjava, kjer stanuje guverner in vojaki. Na dvorišču pred gubernijskim stanovanjem so postavljeni stari topovi. V nekem nasadu sem videl lep spomenik carja Aleksandra Osvoboditelja. Potem smo se peljali na jarmarko, ki tvori mesto popolnoma zase, a je bilo v tem času mrtvo. Jarmarka je zidana v četverokotih in se posamezne ulice stikajo v pravih kotih. Cela jarmarka je takšna, kakor tri četrtine Ljubljane ter jo veže z Nižnim Novgorodom velikanski, skoro kilometer dolg most čez Oko. Na jarmarki so poslopja, prirejena za prodajalne, poleg teh pa tudi lepe pravoslavne cerkve, tatarske medžije, židovska sinagoga, kitajski in japonski paviljoni, dalje hoteli, gledališča, tingeltangelni, hipodrom, traktirji (navadne gostilne) itd. In zdaj si predstavljamo, da leži celo to mesto deset mesecev v letu mrtvo. Jarmarka traja namreč le dva meseca t. j. po pravoslavnem koledarju od 15. julija do 15. septembra ali po našem od 28. julija do 28. septembra. Ob tem času jarmarka ni bila še odprta, zato smo našli od kraja do konca vse zaprto brez ljudi, le tupatam kak stražnik. Zdelo se nam je kakor bi prišli v pravljično zakleto mesto, ki je je zlobna čarovnica proklela. Niti misliti si nismo mogli, da postane to mesto ono mravljišče, ki smo je videli ob povratku. Mestno zastopstvo namreč strogo prepoveduje stanovati, kadar ni jarmarke, v mestu ali celo imeti odprte prodajalne. Po eni strani hoče s to prepovedjo varovati trgovce v mestu samem, po drugi strani pa obvarovati jarmarki značaj svetovnega semnja, ki bi se izgubil, ako bi semenj trajal celo leto. V Nižnem smo dobili tudi prvo pošto iz domovine in domače časopise. Kakšen vžitek je bil to, si je lahko misliti. D a je življenje n a Volg i pr i Nižn em še velik o živahnejše, n a prome tu bogatejše kako r v Ribinsku , je umevno . Volg a je vsled pritok a Ok e postal a še večja, zato p a prihajaj o s Kaspiškega morj a do sem največji parniki . T o smo tud i videli , ko smo prišli n a »Veliko knežno Olg o Niko - lajevno«. T a parni k je bi l velik o večji i n tud i elegantnejši od »Sergija \Vitte«. Kaj u te prveg a razred a so bil e vse oddane i n v salonu se je zbi ral a velik a elegantna družba. Dam e so trikra t n a dan premenil e toalete in prihajal e so k obedu kako r tud i gospodje v salonskih toaletah. Naši družbi je manjkal o gospoI da Sitova , k i je ostal v Nižnem. Bil a ' st a p a še gospa z gimnazijcem , k i st a ! se največ nas držala. Tak o prijetno 1 i n nemoteno se sice r nism o več ime - i li , toda na m n i bil o do družbe, zado- \ štovali smo sami m sebi ozirom a smo j imel i največji vžitek n a lep i pokra - J jini . Volg a je bil a odtu napre j veli ko širja i n njena bregov a čimdalje mikavnejša. Lev i bre g al i desna stra n v smer i naše vožnje je bi l zelo visok, a je spričo svojega zelenja na prav i ja l najlepši vtis k n a oko. Vide l sem celo ur o n a daljav o zelenje, sempatj a podprt o s palicam i i n rastoče i z obdelane zemlje. N a prv i pogled se m i je zdelo, d a so to vinogradi , a zdelo se m i je vendarl e čudno, da b i tako n a severu rasl o vino . Fran c Ospič m i je pojasnil , d a so to same nizke jablane s plemenitim i jabolki . Jablan e so nizke kako r grm . tod a negujejo i n okopavajo jih , kako r p r i nas vinograd e i n od nji h dobiva jo najboljša rusk a jabolka , k i gre do vsako posebej zavit o kako r oranže v Moskvo , Peterbur g i n druga m n a sever . Pokrajin a j e postal a rodovitnej - ša, lepša i n veličastnejsa. Videl i smo že resnične gozdove, hrib e in lepo obdelana polja . Značaj okolic e je bi l čimdalje podobnejši našim krajem . Tud i vasic e in mest a so vs a v zelenju in obsenčena od visoki h dreves poviševala vtisk lepe okolice. j Peljal i smo se mim o M a kar e v a j z veliki m monastirjem . Tuka j je bi l i početek svetovne jarmarke , k i so jo I imel i menih i v rokah , a se j e pre d davni m časom preložila v Nižni Nov - \| gorod. N a Volg i sam i j e bil o vs e ži- \| vo . Parnik i s potniki , kako r tud i velikansk e barže, k i so vlekl e blag o n a jarmarko , so nas neprestano srečavale. Potniko v j e bil o n a vseh parni - kih polno, a so bil i po večini orientalsk i obraz i Tatarje v i n Perzijcev , k i so se peljal i n a jarmarko . Srečali smo tud i čudovit parnik . Že oddaleč sem ga zapazil , k o j e plu l proti nam . Nenavadn o velik o potni k o v je bil o n a njem tako v zgornjem delu boljših razredov , kako r v spodnjem. Bi l je tud i ves v zastava h o d vrh a do tal . K o smo prišli bližje, smo slišali huronsk o vpitj e n a njem . Otroc i z zastavicam i v roka h so kak o r blazn i dirjali , okro g parnik a po zgornjem krovu ter kričali kakor obsedeni. Potniki , skor o docel a kmetje in kmetice , so tud i kričali ter na m mahal i al i pravzapra v žugali z rokami. Parni k j e šel v prevelik i razdalji mim o nas, da bi mogli podrobnosti razločiti. »Kaj je to! « vprašam Franca Ospiča. T a nekoliko pomisli, potem pravi: »To no more nihče drugi biti, kakor nori pop Iliodor s svojo faro.« (DeUe prihodnjič.)

Na Volgi: Razlika med redakcijama