Redakcija: 19:08, 3. april 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎IV. ← Starejše urejanje		Redakcija: 09:07, 4. april 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj →‎IV. Novejše urejanje →
Vrstica 959: Ta nekoliko pomisli, potem pravi: »To ne more nihče drugi biti, kakor nori pop Iliodor s svojo faro.« Tudi kapitan, ki smo ga šli vprašat, je to potrdil in rekel, da se pelje Iliodor iz Caricina s celo faro na božjo pot, najprej s parnikom do Nižnega in potem z železnico do Sarova na grob nekega svetega puščavnika. Čital sem že poprej o norem popu Iliodoru in bil sem tu priča ene njegovih norosti. Iliodor je na Ruskem eden najhujših reakcionarcev in preklinja vse, karkoli le diši po moderni preustrojitvi ruske države. Ruski vladi da mnogo opravka in že večkrat ga je hotela pregnati, ker je še nji veliko prereakcionaren. Toda pop ima ravnotako nore somišljenike in ko ga je hotela vlada pregnati iz Caricina, se je s svojimi farani zaprl v cerkev in vsi so izjavili, da ne bodo ne jedli, ne pili, ampak lakote umrli, če jim preženejo Iliodora. Značilno za norega meniha je, da je ob smrti Leva Tolstoja, čital mašo v zahvalo, da je »stara svinja crknila«. In ko so se letos ob tragičnem koncu grofa Stolypina brale po celi Ruski maše zadušnice, se je Iliodor edini branil brati mašo in javno v cerkvi odobraval umor naprednega Stolypina rekši, da ga je kazen božja zadela, ker se je kolikor toliko vnemal za modernejšo preureditev ruskih razmer. Uverjen sem, da bomo še veliko slišali o tem fanatiku, ki ima pa prav tako fanatične privžence. V svitu zahajajočega solnca se nam je prikazal naš cilj Vazilsursk, kjer smo ostavili Volgo. Mesto leži na obrunku precej visokega gozdnatega hriba in hiše so kakor v terasah postavljene med zelenje. Pri mestu se izliva na levem bregu reka Sura v Volgo. Po Suri smo se mislili peljati v notranjost dežele, če bomo dobili v Vazilsursku parnik »Čajko«, ki edini oskrbuje promet na Suri. Franc Ospič je bil v skrbeh radi tega. Z daljnogledom je gledal v pristanišče in skoro veselo vzkliknil: »Živio, »Čajka« je tu!« Ko je zavila »Olga Nikolajevna« k pristanu, smo se presrčno poslovili od ljubeznjivih sopotnikov iz Ribinska od gospe in mladega gimnazijca, ki se mi je tako priljubil na potu. Bog zna, se bomo še kdaj videli! Vazilsursk je večji kraj in menda sedež zemstva, a mi smo ga imeli tekom pol ure dovolj. Zanemarjeno mesto je to, brez pravih ulic z napol podrtimi lesenimi bajtami. Umejem, da ne more biti povsod lepo, toda v takem pristaniškem, za trgovski promet precej važnem mestu bi se lahko malo bolje skrbelo za snago. Šli smo zato raje takoj na »Čajko«, ki je imela drugo jutro odriniti. Ker je bila vročina zelo huda, smo si dali na kr v postaviti mizo za večerjo. Prišel je k nam dober prijatelj Franca Ospiča, Semen Ivanovič, pravi tip Rusa, ki se nam je po povratku po Volgi v Vazilsursku zopet pridružil in nam v Nižnem s svojo soprogo ves čas delal družbo. V nočnem hladu smo se prav dobro imeli in vino je razvezalo tudi sicer molčečemu Semenu Ivanoviču jezik. Z Ivanom Fomičem sva že tako po ruski tolkla, da se je ta čudil in ni verjel, da pred kratkim nisva še prav nič znala. Kar ostrmel sem in bil skrajno presenečen, ko je Semen Ivanovič že v pozni notri dvignil kozarec in začel peti slovenski: »Kol'kor kapljic, tol'ko let, Bog nam daj na svet' živet'!« Še v večjim navdušenjem smo trčili ž njim in radosten sem ga vprašal, kje se je naučil te pesmi. »No, pri Francu Ospiču in njegovih ljudeh! Kako mi pa ugaja ta pesem!« Da je bila ura že pozna, ko smo poiskali ležišča, se razume. == V. == Ko sem drago jutro prišel na krov, smo se že peljali po Suri, toda počasi kakor bi se komaj naprej pomikali. Voda je bila vsled suše nizka in parnik je proti reki vlekel za seboj še tri barže. Od časa do časa je bilo treba meriti vodo in to je storil brodar, ki je spredaj zatikal z monetonim glasom: štiri, pet, šest, podtobak! Kadar je rekel »podtobak«, je palico odložil in parnik se je hitreje pomikal naprej. Podtobak pomeni do pasu, ker imajo Rusi za pasom tobak. Vročina, ki je na Volgi nismo skoro nič čutili, je bila neznosna in zevali smo žeje. Pili smo pivo, toda bilo je pregorko, zato smo si z vinom, mešanim z mineralno vodo »Narzan«, tolažili žejo. Proti poldnevu nam naznani natakar, da je zmanjkalo vina. Spogledali smo se in potem vsi skupaj prasnili v gromovit krohot. »Kranjci so na barki!« se je modro oglasil Ivan Fomič. Natakar nas je potolažil, da se skoro ustavimo v Jadrinu in tam bo spopolnil zalogo vina. Tako je ta vožnja mesto pet ur trajala cel dan. Če bi ne bilo tako vroče, bi bilo prav prijetno, ker je bila okolica zanimiva. Imela je značaj naše Gorenjske, kajti dvigali so se za bregom precej visoki hribje in velikanski hrastovi gozdi so zapirali razgled proti vzhodu. Vasi se je bolj malo videlo ob bregu. Izmed večjih krajev smo videli v daljavi le velik monastir, ki ga je Franc Ospič označil za čeremiskega. Prišli smo namreč že v kraje, kjer stanujejo tatarski rodovi Čeremisi, Mordvini in Čuvaši. Poslednji so vsled ukaza carjevega postali pravoslavni, toda obdržali so svoj jezik in tudi še paganske navade, zlasti češčenje gotovih dreves. Franc Ospič je nam pravil, da je med drugimi drevesi kupil tudi stoletni, obsežni hrast, ki so ga Čuvaši po božje častili. Le-ti so ga prosili, naj ne poseka tega hrasta, ker bo imel nesrečo, ako to stori. Toda njegovi delavci Rusi in njih nadzorniki se niso zmenili za to babjeverstvo in so hrast posekali, toda padel je na delavca in ga ubil. Franc Ospič je dal potem ves les tega drevesa sežgati. Čuvaši umajo še svo o narodno nošo in čudom smo gledali ob bregu Čuvaške v hlačah. Vse njih ženske nosijo namreč hlače. Zemlja je tu rodovitna, kar smo opazili na lepem žitu, ki je raslo pri bregu in na lepih travnikih. Divjačine perutnine je v obilici. Cele jate divjih rac so preletavale preko reke in ob bregu so stale modre čaplje. Čudno se mi je tudi zdelo, da je bil ponekod breg ves luknjičast, kakor satovje čebel. Poučili so me, da stanujejo lastovke v teh luknjah. Drugod sem zopet videl v breg vkopano luknjo, iz katere se je kadilo. Franc Ospič mi je povedal, da stanuje v tej luknji rečni stražnik, ki je obenem ribič. Na obronkih hribov sem oddaleč razločil neko znamenje v podobi križa. Rusi postavljajo pa velikanska znamenja, sem si rekel in opozoril Franca Ospiča na to.

Na Volgi: Razlika med redakcijama