Na Volgi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.527:
== VI. ==
Mislil sem, da je samo pri nas tako, da se tuje blago bolj obrajta kakor domače. Pa je pri Rusih še bolj
v čisjih ta lastnost. Le en primer.
Ivan Fomič je kupil neko galanterijsko stvar in prodajalka je predmet
hvalila, češ, to je »zagranično« inozemsko blago. Fomič je jezno rekel:
»Če nimate domačega ruskega izdelka, pa ne maram!« Prodajalka se je
nasmehljala in rekla: »Lahko z mirno vestjo kupite to stvar, ker je domača. Jaz pa moram prodajati blago
kot zagranično, sicer naši ljudje niti
ne kupijo, ker imajo le tuji izdelki
pri njih veljavo.«
Ogledovanje jarmarke v tako
prijetni družbi je bilo nad vse zanimivo. Ves čas je hodil z nami tudi Semen Ivanovič s svojo soprogo, ki sem
ga že omenil na »Čajki«. Težko smo
se zadnji večer poslovili od ljubeznjivih Rusov, ki sta obljubila, da prideta enkrat na Kranjsko. Hudo se mi
je tudi storilo, ko sem se poslednjikrat ozrl na široko Volgo, na in ob
kateri sem doživel toliko novega, prijetnega. Zbogom, Volga, srečen bom,
zelo srečen, če te bom mogel zopet
kdaj videti. Za mnogo, mnogo ti mora biti hvaležen pisec teh vrst!
Železni konj nas je zopet nesel v
črno noč proti Moskvi. Da moremo
čim več videti, smo noči vedno porabili za vožnjo, kar nas pa ni popolnoma nič utrudilo.
V Moskvo smo dospeli zjutraj
zgodaj in sklenili tri dni porabiti za
ogledovanje. Da smo te dni dodobra
izrabili, mi ni treba praviti, ker smo
tudi noči na pomoč vzeli.
Lepa je Moskva in zanimiva, veliko bolj od Peterburga, ki ima le
morje zase. Moskva tudi ne stoji na
ravnem, ampak na nekakih gričkih,
ki jih spričo množine hiš ni opaziti.
Na najvišjem delu leži starodavni
Kreml z zlatimi strehami svojih
cerkev. Kremelj je največja znamenitost Moskve, ki smo si jo tudi najprej ogledali. Natančnejši popis si lahko pridržim, ker je bila Moskva in
Kreml še največkrat predmet slovenskim potopisom z Ruskega.
Car puška, velikanski top s sto
in sto drugimi, ležečimi na prostem,
komu ne bi ostali v spominu! In car
kolokol, ogromni zvon, ki se mu človek čudi, če je bilo sploh mogoče, da
je ta zvon visel v kakem zvoniku in
zvonil. Pravljični orjaki z Gulliverjevega potovanja so morda imeli take topove in zvonove, kajti mi smo
pritlikavci proti topu in zvonu v carskem Kremlu, ki ne bi vedeli z njima
kaj početi.
In carska palača, nova in stara,
kjer je še Ivan Grozni caroval! Veličastnost sijaja ruskih vladarjev se
nam vidi v njih. V starih saborih so
grobnice davnih carjev in članov njih
rodbin. Kažejo nam jih popje in čitamo napise na njih: Tu leži Ivan Grozni! Zona nas spreleti: kdaj je že to
bilo, a vendar je še danes rusko ljudstvo, ta dobri narod, preveč zasužnjeno, v kulturi zaostalo, ker ga zadržujejo spone samodrštva.
In vendar stoji skoro nasproti
grobnice Ivana Groznega najveličastnejši spomenik, ki sem ga sploh kdaj
videl, spomenik carja Aleksandra II.
Osvoboditelja. Zanj so nabirali po
celi Rusiji pri najvišjih in najnižjih
in umetno monumentno delo je izvršil slavni ruski kipar Rjepin. Kreml
je sam na sebi ruska zgodovina in
sredi njega ta spomenik naj bi bil
znak moderne osvobojene Ruske?
Morda so si tudi to mislili, ko so izbrali to mesto spomeniku carja Osvoboditelja, toda čas še ni tu in Rusija
ima veliko norih Iliodorjev!
Ogledali smo si tudi druge znamenitosti, galerije slik in muzeje.
Naj omenim samo, da mi je najbolj
ugajala narodopisna zbirka v Rumjancevskem muzeju. Vsi narodi prostrane ruske države so zastopani tu
notri v oblekah, stanovanjih, običajih in orodjih, ki jih rabijo. Poleg
domačih rodov vidimo pa tudi vse
slovanske narode. Mene je zanimal
slovenski oddelek: Slovenec in Slovenka v narodni noši, ki mi pa nista
preveč ugajala, ker jih nisem vedel v
noben kot slovenske zemlje postaviti.
Pač pa mi je zelo ugajala velika zbirka slovenskih pisanic najrazličnejših
vrst, ki jih najbrž tudi kranjski muzej nima. Kdo jih je preskrbel Rumjancevskemu muzeju, bi prav rad vedel. Interesantna so tudi vsa orodja,
ki jih rabijo pri nas kmetovalci in
obrtniki, sicer v miniaturi izdelana,
toda jako natančno in minuciozno.
Obisk tega muzeja bi vsakemu Slovencu, ki pride v Moskvo, priporočal,
in je v tem oziru narodopisni oddelek
Slovencev prav dobro zastopan.
V neki galeriji slik sem videl veliko družbo Angležinj in Angležev, ki
so se pa kakor čreda podili po dvoranah z Bädekerjem v roki, ne da bi se
kje ustavili.
Povsod, bodisi v Kremlu ali v
muzejih, smo srečavali ruske družbe
izletnikov iz prostrane ruske države.
Navadno so bili starejši dijaki in dijakinje pod vodstvom kakega profesorja, ki jim je razlagal, a ti so ga
verno poslušali. Ruske šole nudijo v
tem oziru neprimerno več kakor naše. To ni nič posebnega, da se izleti
aražirajo v inozemstvo, da se na ta
način širi obzorje dijakom. Lansko
leto na pr. so bile štiri partije ruskih
učiteljev in učiteljic pri nas v Ljubljani. Hodijo se po vsem svetu učit in
izpopolnjevat svojo izobrazbo. In pri
nas? Na Šmarno goro, na Bled ali
Bohinj, v Trst je pa že predaleč!
Tudi zabavam se v Moskvi nismo
izognili. Skrbljeno je zanje v prav
obili meri kakor v vsakem velikem
mestu, v Rusiji pa še posebno.
Značilno za ruske trgovce in
obrtnike je to, da skušajo po židovskem načinu, če le morejo, opehariti
odjemalca, zato se je treba za vsako
stvar pogajati in polovico obljubiti.
Človek se tudi tega navadi in prička
s prodajalcem. Celo z izvoščeki se je
treba poprej pogoditi za ceno.
Z Ivano m Fomičem sv a se pra r
dolgo zamudil a v nekem vrtne m gle
dališču. V katere m koncu Moskv e sv a
in kak o daleč je do najineg a hotela ,
nisv a vedela, zato sv a hotel a vzeti iz -
voščeka, k i ji h je cel a vrst a ^tala pre d
vhodom. Vprašala sv a prvega , za kolik o naju pelje do hotela. Dv a rublja ,
je bi l odgovor . Nit i pogledal a g a ni
s v a i n šla dalje. E n rubelj , se oglas i
drugi ; midv a p a le naprej . Osemdeset
kopejk, sedemdeset i n zadnj i pravi :
petdeset. Teg a sv a tud i vzela , a vozi l
naju j e jak o dolgo, d a se je nam a že
smili l in m u je Iva n Fomi e po prv i
p o l ur i sa m primakni l z a vsak o četrt
u r e po deset kopejk, k i jih je tud i za
služil. Celo knjige nimajo stalne cene.
in smo dobili ilustrirano izdajo Tol
stojevega životopisa za 40 kopejk,
prodajalec je pa zahteval en rabeljN a moskovskem kolodvoru smo
se poslovili od Franca Ospiča, ki so
ga opravila klicala v Peterburg, dočiin se je Amalija Osipovna vrnila z
nama v Ljubljano. Čeprav je bil a ločitev le za malo časa, vendar nam je
bilo vsem hudo. Ves čas potovanja
smo bili skupaj kakor ena rodbina in
Franc Ospič je bil naš vodnik ter skrbel za našo udobnost. Potovati v pri-
jetni družbi, je šele užitek, k i ga im a
človek n a potovanju, zato smo tud i
tak o težko pustil i Franc a Otopela iz
naše srede.
Vožnja i z Moskv e proti meji je
velik o prijetnejša nego poti Peier -
burgu . Pokrajin a je sice r ravna , toda zemlj a obdelana i n bolj obljudena
i n najde oko vedno dovolj zanimivo
sti . Jak o velik o smo videl i ob prog i
žerjavov, k i so se ponosno sprehajal i
ob vodi, kako r tud i drugi h divji h
ptic . Zat o na m je p a vožnja prijet
nejše potekl a nego proti Peterburgu .
S prihodo m n a avstrijsk o mejo se j e
pa tud i udobnost železniške vožnje
nehala. Dospel i smo zvečer na mejo
in pr^sedl i v Granic i v avstrijsk i
vlak . K sreči smo dobil i za Amalij o
Osipovno še prosto r v spalne m vozu,
toda nam a s Fomičem sta celo dolgo
noč delal a družbo sta r poljsk i Zid in
njegov a žena. k i st a se sice r cedila
vljudnosti , toda bila najini udobnosti
v velik o napotje.
Na Dunaju smo se razšli po
opravkih in si dali sestanek v kavarn i, ki že tri leta več ne obstoji in na
detičnem trgu ni nihče vedel za njo.
Kljub temu smo se zopet našli in
skupaj oddrdrali v domovino, v naročje svojih dragih.
Za sklep cenjenim čitateljicam in
čitateljem tega spisa: Mesto drugam,
pojdite na Volgo! Ivan Fomič pravi:
»Celo Evropo sem prebredel, a uiti
primeroma nisem našel drugod tega,
kar nudi Volga. Se pojdem nanjo, in
prav do izliva!«
| |||