Na Volgi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.642:
treba poprej pogoditi za ceno.
 
Z Ivano mIvanom Fomičem sv asva se pra rprav
dolgo zamudil azamudila v nekem vrtnevrtnem gledališču. V katerem mkoncu gleMoskve ­sva
in kak okako daleč je do najineg anajinega hotela ,
dališču. V katere m koncu Moskv e sv a
nisva vedela, zato sva hotela vzeti izvoščeka, ki jih je cela vrsta stala pred
in kak o daleč je do najineg a hotela ,
vhodom. Vprašala sv asva prvega , za kolik okoliko naju pelje do hotela. Dv aDva rublja ,
nisv a vedela, zato sv a hotel a vzeti iz -
je bil odgovor. Niti pogledala ga nisva in šla dalje. En rubelj, se oglasi
voščeka, k i ji h je cel a vrst a ^tala pre d
drugi ; midvmidva a p apa le naprej . Osemdeset
vhodom. Vprašala sv a prvega , za kolik o naju pelje do hotela. Dv a rublja ,
kopejk, sedemdeset iin n zadnj izadnji pravi :
je bi l odgovor . Nit i pogledal a g a ni ­
petdeset. TegTega asva sv a tud itudi vzela , a vozi lvozil
s v a i n šla dalje. E n rubelj , se oglas i
naju jje e jak ojako dolgo, d ada se je nam anama že
drugi ; midv a p a le naprej . Osemdeset
smilil in mu je Ivan Fomič po prvi
kopejk, sedemdeset i n zadnj i pravi :
pol uri sam primaknil za vsako četrt
petdeset. Teg a sv a tud i vzela , a vozi l
služilure po deset kopejk, ki jih je tudi zaslužil. Celo knjige nimajo stalne cene.
naju j e jak o dolgo, d a se je nam a že
in smo dobili ilustrirano izdajo TolTolstojevega ­životopisa za 40 kopejk,
smili l in m u je Iva n Fomi e po prv i
prodajalec je pa zahteval en rabeljN a moskovskem kolodvoru smorabelj.
p o l ur i sa m primakni l z a vsak o četrt
Na moskovskem kolodvoru smo
u r e po deset kopejk, k i jih je tud i za ­
služil. Celo knjige nimajo stalne cene.
in smo dobili ilustrirano izdajo Tol ­
stojevega životopisa za 40 kopejk,
prodajalec je pa zahteval en rabeljN a moskovskem kolodvoru smo
se poslovili od Franca Ospiča, ki so
ga opravila klicala v Peterburg, dočiindočim se je Amalija Osipovna vrnila z
nama v Ljubljano. Čeprav je bil abila ločitev le za malo časa, vendar nam je
bilo vsem hudo. Ves čas potovanja
smo bili skupaj kakor ena rodbina in
Franc Ospič je bil naš vodnik ter skrbel za našo udobnost. Potovati v pri-prijetni družbi, je šele užitek, ki ga ima
človek n ana potovanju, zato smo tud itudi
tako težko pustili Franca Ospiča iz
naše srede.
 
Vožnja iiz z Moskv eMoskve proti meji je
burguveliko prijetnejša nego poti Peterburgu. Pokrajin aPokrajina je sice rsicer ravna , toda zemlj azemlja obdelana i nin bolj obljudena
in najde oko vedno dovolj zanimivosti. Jako veliko smo videli ob progi
žerjavov, k iki so se ponosno sprehajalsprehajali i
ob vodi, kakor tudi drugih divjih
ptic. Zato nam je pa vožnja prijetnejše potekla nego proti Peterburgu.
S prihodom na avstrijsko mejo se je
pa tud itudi udobnost železniške vožnje
nehala. Dospel iDospeli smo zvečer na mejo
in presedli v Granici v avstrijski
vlak . K sreči smo dobil idobili za Amalij oAmalijo
Osipovno še prosto rprostor v spalne mspalnem vozu,
toda nam anama s Fomičem sta celo dolgo
noč delala družbo star poljski Žid in
njegov anjegova žena., kki i st asta se sice rsicer cedila
vljudnosti , toda bila najini udobnosti
v velik oveliko napotje.
 
jetni družbi, je šele užitek, k i ga im a
človek n a potovanju, zato smo tud i
tak o težko pustil i Franc a Otopela iz
naše srede.
Vožnja i z Moskv e proti meji je
velik o prijetnejša nego poti Peier -
burgu . Pokrajin a je sice r ravna , toda zemlj a obdelana i n bolj obljudena
i n najde oko vedno dovolj zanimivo ­
sti . Jak o velik o smo videl i ob prog i
žerjavov, k i so se ponosno sprehajal i
ob vodi, kako r tud i drugi h divji h
ptic . Zat o na m je p a vožnja prijet ­
nejše potekl a nego proti Peterburgu .
S prihodo m n a avstrijsk o mejo se j e
pa tud i udobnost železniške vožnje
nehala. Dospel i smo zvečer na mejo
in pr^sedl i v Granic i v avstrijsk i
vlak . K sreči smo dobil i za Amalij o
Osipovno še prosto r v spalne m vozu,
toda nam a s Fomičem sta celo dolgo
noč delal a družbo sta r poljsk i Zid in
njegov a žena. k i st a se sice r cedila
vljudnosti , toda bila najini udobnosti
v velik o napotje.
Na Dunaju smo se razšli po
opravkih in si dali sestanek v kavarn ikavarni, ki že tri leta več ne obstoji in na
detičnemdotičnem trgu ni nihče vedel za njo.
Kljub temu smo se zopet našli in
skupaj oddrdrali v domovino, v naročje svojih dragih.
 
Za sklep cenjenim čitateljicam in
čitateljem tega spisa: Mesto drugam,
pojdite na Volgo! Ivan Fomič pravi:
»Celo Evropo sem prebredel, a uitiniti
primeroma nisem našel drugod tega,
kar nudi Volga. SeŠe pojdem nanjo, in
prav do izliva!«