Tilka: Razlika med redakcijama

Pahovčeva hiša stoji poleg ceste, nji nasproti pod, za podom se razprostira vrt. »Jaz imam o važni reči z vami govoriti,« si ponavlja Tilka in stopi za pod, da bi se pripravil za zadnjo odločno stopinjo. Pogostoma kuka iz svojega zatišja proti veži, od koder se govorica sliši. Precej priletna ženska, da se ne zlažem, Tilku namenjena nevesta, ga je s praga že nekatere krati zapazila, ko se je po malem pokazoval. Tilka že hoče stopiti proti hiši, kar se njegova nevesta zopet prikaže na pragu, in njega videti, z veselim krohotom skoči nazaj v vežo. Tilka obstoji in le nekatere njenih besedi ujame: »En tuk neumen — široke hlače« — to so bile besede, ki Tilku kri v lice prisilijo. Ne posluša dalje, ne stoji, ampak beži po poti, od koder je prišel. Ne sliši združenega smeha Pahovca, njegove žene in hčere, ki s praga gledajo za njim in se za lakotnice prijemajo. »Neumen — široke hlače« — te besede mu brenčijo po ušesih in ga podé kot zdraženi sršeni vedno dalje od Pahovčeve hiše.

 

 

[[Kategorija:Simon Jenko]]