Vestalkina ljubezen: Razlika med redakcijama

dodanih 4.820 zlogov ,  pred 9 meseci
brez povzetka urejanja
Ko so zapazile blesteče pretorijanske
čelade, so se ustavile na dano znamenje višje svečenice.
 
Njene oči so strmele v mladeniča.
 
»Obsojen k smrti?«
 
»Rekla si, o svečenica.«
 
»Živi, mladenič! Jaz te pomilostim v imenu varuhinje rimskega
mesta.« Lica so zaplamtela vestalki.
 
Odšle so. Še je zrl mladenič za
odhajajočo. Zaprla so se vrata svetišča. On sme živeti?
 
Poveljnik pretorijanske straže je
dal povelje in razmaknila se je strahovita vrsta, ki je nalik živemu zidu ločila Valerijana od sveta in življenja.
 
Začuli so se veseli vzkliki mimoidočih: »Zdravstvuj, rešiteljica!«
 
Mladenič je še stal kakor v sanjah in zrl za vestalko. Kakor sladko
petje so zvenele njene besede.
Preko trdih obrazov pretorijancev je
dahnilo nekaj mehkega.
 
<poem align="center">
* * *
</poem>
 
Že so se jele zgrinjati sence na
Rimom. Tihera je temnela. Valerijan
je stal na bregu. Tu ob Tiberi je bilo
večer najprijetneje, tusem se je
zgrinjal oddaljeni šum svetovnega
središča nalik valovom, ki plusknejo
sedajpasodaj visoko na obrežje.
V dalji se je gubil zlati pas in
šumel pravljice o bogatem, razkošnem Rimu.
Valerijanove oči so plule ono
stran Tibere, kjer se beli Vestino svetišče sredi morja hiš. V tem svetišču je njegovo srce... pri njej, ki ga je vzbudila v novo hrepenenje in mu vdahnila sanje, ki so bile lepe, kakor bi prihajale iz neznanega sveta.
 
Že so se užgale prve zvezde na nebu, ko se je spomnil na dom. Ciprese in pinije so temnele, hlad zavel iz reke, zlato na Tiberinih valovih je ugasnilo.
 
Cel dan je hodil po mestu, šel neštetokrat mimo Vestinega svetišča in sedaj na rimski forum, sedaj na Trajanov trg. Obiskal je tudi domači grob ob apijski cesti, kjer sta snivala
ded in praded pod kampanijskim
solncem in cvetjem. Povsod so šle z
Valerijanom sladke sanje. Postal je
otožen, ko so plule njegove oči preko
širne krasne Kampanije, kajti ona ni
stala ob njem, ni čul ljubeznivega, čistega glasu.
 
Kaj je s sestro, z materjo in očetom! Valerijan se je napotil čez most
v domačo hišo. Služabnik je peljal mladeniča v atrij. Vse tiho je
bilo povsod in mračno. Le atrijski
prostor je razsvetljevala mala svetilka. Tiho, oprezno je odprl vrata.
Opazil je mater, ki je sedela vsa zamišljena in ni opazila prihajajočega
sina.
 
Zdrznila se je, ko jo je pozdravil. Tiho je vstala in stisnila sinovo
glavo k svojim prsim. Na mladeničeve lase so padale solze. Včeraj in danes dopoldne ga je objokovala kot mrtvega. Koliko je pretrpela v kratkem!
 
»Zakaj te ni bilo takoj k meni, o sin?«
 
Valerijan je molčal, rdečica je oblila vse njegovo obličje. »Šel sem na apijsko cesto h grobovom,« dejal je čez nekaj časa. »In kje sta sestra in oče?«
 
»Sestra je skrita pri mojem bratu v Apuleji, oče pa je v Konstantinovi zaščiti. Tam je tudi Klavdij in Apicij. Postali so kristjani. Ali si čul, Konstantin se pripravlja na boj proti Maksenciju?«
 
»Čudno se mi zdi, da so zgrabili za orožje vsi pošteni ljudje. A kje je Konstantin?«
 
»Mi še ni znano, izvem pa kmalu, ker pride semkaj sel iz Konstantinovega tabora.«
 
Tiho je postalo v atriju. Svetilka
je plapolala in temne sence kipov so
se premikale po stenah. Maske umrlih pradedov so strmele v polumrak.
Skozi stropno odprtino je gledalo v
atrij nočno nebo, ožarjeno z zvezdami. Iz peristila se je čulo vodometovo
žuborenje, od tam je prihajal svež
cvetlični vonj.
 
Zdelo se je Valerijanu, da je šele
sedaj tu našel pokoj. Mirno je jel pripovedovati, kako je rešil sestro s svojimi tovariši in kako so ga vjeli.
 
»Nikoli, o mati, ne pozabim te
noči! Ko so pretorijanci napadli našo
hišo, sem ušel semkaj in se skril za
onile spomenik. Za menoj sta pritekla oče in sestra. Gledati sem
moral, kako so zvezali očeta in odvedli sestro. Težko som se vzdržal, da
se nisem vrgel z golimi pestmi na
Maksencijeve vojake. Ko so odpeljali očeta in Placido, sem se splazil za
njimi z bodalom v roki, kakor senca.
Očeta so vrgli v ječo, sestro pa so peljali v cesarjevo palačo. Tekel sem
klicat , skrit v temni noči, Placidinega zaročenca. Zbudila sva kmalu iz
spanja prijatelje. Pridružilo se nam
je mnogo oboroženih meščanov, katerim je krivica, storjena od krutega
nasilnika, potisnila v roke orožje.
Čudil sem se, koliko se nas je nabralo. Neki kristjanski duhovnik je pregovoril celo četo sovernikov, da so
nam šli pomagat, češ, da store svojemu bogu dopadljivo delo, ako ubijejo zver, škodljivo božji cerkvi. Kako so se oči svetile duhovniku, ko je
podžigal kristjane na boj!
 
Zbirali smo se na skritem vrtu
nekega rimskega pokristjanjenega
velikaša. Komaj smo stopili z vrta,
smo zadeli na pretorijance. Bili smo
kratek boj, v katerem so se osobito
izkazali kristjani. Mrtvim smo vzeli
obleko in orožje. Novi pretorijanci, v
celi bojni opravi, so korakali skozi
noč proti cesarjevi palači. Pred njimi je šla velika truma ljudi.
639

urejanj