Redakcija: 13:27, 6. april 2020 uredi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 14:27, 6. april 2020 uredi razveljavi Martina Poklukar (pogovor \| prispevki) 640 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 108: Ko so zapazile blesteče pretorijanske čelade, so se ustavile na dano znamenje višje svečenice. Njene oči so strmele v mladeniča. »Obsojen k smrti?« »Rekla si, o svečenica.« »Živi, mladenič! Jaz te pomilostim v imenu varuhinje rimskega mesta.« Lica so zaplamtela vestalki. Odšle so. Še je zrl mladenič za odhajajočo. Zaprla so se vrata svetišča. On sme živeti? Poveljnik pretorijanske straže je dal povelje in razmaknila se je strahovita vrsta, ki je nalik živemu zidu ločila Valerijana od sveta in življenja. Začuli so se veseli vzkliki mimoidočih: »Zdravstvuj, rešiteljica!« Mladenič je še stal kakor v sanjah in zrl za vestalko. Kakor sladko petje so zvenele njene besede. Preko trdih obrazov pretorijancev je dahnilo nekaj mehkega. <poem align="center"> * * * </poem> Že so se jele zgrinjati sence na Rimom. Tihera je temnela. Valerijan je stal na bregu. Tu ob Tiberi je bilo večer najprijetneje, tusem se je zgrinjal oddaljeni šum svetovnega središča nalik valovom, ki plusknejo sedajpasodaj visoko na obrežje. V dalji se je gubil zlati pas in šumel pravljice o bogatem, razkošnem Rimu. Valerijanove oči so plule ono stran Tibere, kjer se beli Vestino svetišče sredi morja hiš. V tem svetišču je njegovo srce... pri njej, ki ga je vzbudila v novo hrepenenje in mu vdahnila sanje, ki so bile lepe, kakor bi prihajale iz neznanega sveta. Že so se užgale prve zvezde na nebu, ko se je spomnil na dom. Ciprese in pinije so temnele, hlad zavel iz reke, zlato na Tiberinih valovih je ugasnilo. Cel dan je hodil po mestu, šel neštetokrat mimo Vestinega svetišča in sedaj na rimski forum, sedaj na Trajanov trg. Obiskal je tudi domači grob ob apijski cesti, kjer sta snivala ded in praded pod kampanijskim solncem in cvetjem. Povsod so šle z Valerijanom sladke sanje. Postal je otožen, ko so plule njegove oči preko širne krasne Kampanije, kajti ona ni stala ob njem, ni čul ljubeznivega, čistega glasu. Kaj je s sestro, z materjo in očetom! Valerijan se je napotil čez most v domačo hišo. Služabnik je peljal mladeniča v atrij. Vse tiho je bilo povsod in mračno. Le atrijski prostor je razsvetljevala mala svetilka. Tiho, oprezno je odprl vrata. Opazil je mater, ki je sedela vsa zamišljena in ni opazila prihajajočega sina. Zdrznila se je, ko jo je pozdravil. Tiho je vstala in stisnila sinovo glavo k svojim prsim. Na mladeničeve lase so padale solze. Včeraj in danes dopoldne ga je objokovala kot mrtvega. Koliko je pretrpela v kratkem! »Zakaj te ni bilo takoj k meni, o sin?« Valerijan je molčal, rdečica je oblila vse njegovo obličje. »Šel sem na apijsko cesto h grobovom,« dejal je čez nekaj časa. »In kje sta sestra in oče?« »Sestra je skrita pri mojem bratu v Apuleji, oče pa je v Konstantinovi zaščiti. Tam je tudi Klavdij in Apicij. Postali so kristjani. Ali si čul, Konstantin se pripravlja na boj proti Maksenciju?« »Čudno se mi zdi, da so zgrabili za orožje vsi pošteni ljudje. A kje je Konstantin?« »Mi še ni znano, izvem pa kmalu, ker pride semkaj sel iz Konstantinovega tabora.« Tiho je postalo v atriju. Svetilka je plapolala in temne sence kipov so se premikale po stenah. Maske umrlih pradedov so strmele v polumrak. Skozi stropno odprtino je gledalo v atrij nočno nebo, ožarjeno z zvezdami. Iz peristila se je čulo vodometovo žuborenje, od tam je prihajal svež cvetlični vonj. Zdelo se je Valerijanu, da je šele sedaj tu našel pokoj. Mirno je jel pripovedovati, kako je rešil sestro s svojimi tovariši in kako so ga vjeli. »Nikoli, o mati, ne pozabim te noči! Ko so pretorijanci napadli našo hišo, sem ušel semkaj in se skril za onile spomenik. Za menoj sta pritekla oče in sestra. Gledati sem moral, kako so zvezali očeta in odvedli sestro. Težko som se vzdržal, da se nisem vrgel z golimi pestmi na Maksencijeve vojake. Ko so odpeljali očeta in Placido, sem se splazil za njimi z bodalom v roki, kakor senca. Očeta so vrgli v ječo, sestro pa so peljali v cesarjevo palačo. Tekel sem klicat , skrit v temni noči, Placidinega zaročenca. Zbudila sva kmalu iz spanja prijatelje. Pridružilo se nam je mnogo oboroženih meščanov, katerim je krivica, storjena od krutega nasilnika, potisnila v roke orožje. Čudil sem se, koliko se nas je nabralo. Neki kristjanski duhovnik je pregovoril celo četo sovernikov, da so nam šli pomagat, češ, da store svojemu bogu dopadljivo delo, ako ubijejo zver, škodljivo božji cerkvi. Kako so se oči svetile duhovniku, ko je podžigal kristjane na boj! Zbirali smo se na skritem vrtu nekega rimskega pokristjanjenega velikaša. Komaj smo stopili z vrta, smo zadeli na pretorijance. Bili smo kratek boj, v katerem so se osobito izkazali kristjani. Mrtvim smo vzeli obleko in orožje. Novi pretorijanci, v celi bojni opravi, so korakali skozi noč proti cesarjevi palači. Pred njimi je šla velika truma ljudi.

Vestalkina ljubezen: Razlika med redakcijama