Črtice s potovanja hudomušnega Janka: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
| naslov= Črtice s potovanja hudomušnega Janka
| avtor= Janko Mlakar
| izdano=''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. september 1898}}, leto 4, štev. 9, str. 137- 140; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. oktober 1898}}, leto 4, štev. 10, str. 154-157; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. november 1898}}, leto 4, štev. 11, str. 170-173; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. december 1898}}, leto 4, štev. 12, str. 182-185; <br>''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. februar 1899}}, leto 5, štev. 2, str. 17-20
| vir= [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-G1LV9BBF/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1898%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 9], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-TIZLV71N dLib 10], [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5ANPLKQB dLib 11], [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FLE6DUV4/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1898%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 12], <br>[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1Q335ZNW/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1899%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 2]
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. oktober 1898}}, leto 4, štev. 10, str. 154-157;
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. november 1898}}, leto 4, štev. 11, str. 170-173;
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. december 1898}}, leto 4, štev. 12, str. 182-185;
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. februar 1899}}, leto 5, štev. 2, str. 17-20
| vir= [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-G1LV9BBF/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1898%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 9],
[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-TIZLV71N dLib 10],
[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5ANPLKQB dLib 11],
[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FLE6DUV4/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1898%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 12],
[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1Q335ZNW/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1899%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 2]
| dovoljenje= javna last
| opombe=Spisal J. M.
| obdelano=3
}}
 
{{neoštevilčena poglavja}}
 
(Številka 9)
 
Gospod urednik! Oprostite, prosim, da Vas nadlegujem. Zvedel sem namreč, da Vam je dal neki Janko na razpolago popis svojega potovanja, da ga priobčite v „Vestniku". Svarim Vas pred njim. Zakaj lagal je v teh »črticah", kakor sam menda imenuje svoj spis, kar je le mogel, in s tem je že veliko povedano. Že v uvodu je najmanj devetdeset odstotkov zlaganega — verjeti se mu sme samo deset odstotkov kakor Arabcu. Piše menda, da je zato sam potoval, ker ni dobil nikogar, ki bi šel z njim. Mu li verujete? Ne bodite tako lahkoverni! Niti prosil ni nikogar, da bi šel z njim, ker je naravnost hote l iti sam. In zakaj? Povem Vam takoj. Lansko leto je tudi popisal neko potovanje, in bilo mu je silno hudo, da je moral le resnico pisati, zakaj srčno rad bi bil lagal. Toda na poti mu je bil njegov tovariš, ki ga je spremljal in bi bil lahko odkril vse njegove laži. Letos jo je pa drugače ukrenil. Odpotoval je namreč raje sam, že namenoma, da bo to pot popisal in se zraven debelo lagal. Seveda potem bi si mel roke in si mislil: „Ali sem jih nabrisal!" Tega veselja mu pa nisem privoščil. Zato sem ga sklenil spremljati na njegovem potu, ne da bi on vedel za to. „ Kako je bilo pa to mogoče", si bodete mislili. Prav lahko! Praded nekega pradeda mojega starega očeta je kupil staro kučmo, ki stori nevidnega vsakega, kdor si z njo pokrije glavo. To kučmo sem del na glavo — malo mi je bila prevelika, pa sem natlačil papirja za rob — in hodil za Jankom, kamor gaj e nesla peta. Komaj pa je bil prišel domov, takoj je začel popisovati svoje dogodke na potu in se debelo lagati, da se je sam smejal svojim lažem, ta hudomušni Janko! Potem je zapečatil svoj spis in ga Vam
Vrstica 57 ⟶ 47:
Ko pa je stopil na vrt pri „Roži", mu je skoraj vzelo vid. Ves prostor je bil razsvetljen z balončki, lampijončki in z drugimi enakimi pripravami, ki nadomestujejo po noči solnce. Komaj se je prikazal Janko pri vratih, je zagrmel po zraku stoteren „heil", in godba je zaigrala grozen „tuš". Janko se je lepo odkril in se prijazno priklanjal na levo in desno, kakor bi vse to njemu veljalo. Potem je sedel k prazni mizi, da je videl po vsem vrtu. Godba, petje, vse mu je bilo všeč, le tisto „hajlanje" po vsaki točki mu ni ugajalo. Njegova slovenska ušesa ga niso mogla več poslušati, zato se je odpravil počivat.
 
==II. poglavje, v katerem zve bralec, kako se je Janko zoper svojo voljo dvobojeval in nasprotnika slavno premagal.==
(Dalje prihodnjič.)
 
==II.poglavje, v katerem zve bralec, kako se je Janko zoper svojo voljo dvobojeval in nasprotnika slavno premagal==
 
(Številka 10)
 
(Dalje.)
 
II. poglavje, v katerem zve bralec, kako se je Janko zoper svojo voljo dvobojeval in nasprotnika slavno premagal.
 
Zgodaj v jutro je zapustil Janko „Rožo" s prepričanjem, da res ni nobena roža brez trnja, ker ... pa kaj bi to razkladal, saj ve vsak, da po hotelih pusti človek navadno nekoliko denarja in — krvi; denar spravi natakar, kri pa izčrpajo živalce, katere zbadajo po hotelih tudi olikane ljudi.
Vrstica 94 ⟶ 76:
 
Janko je korakal dalje ob bregu Isele po senčnatih gajih in prepeval v svesti si svoje zmage nad sovražnikom vseh turistinj in turistov:
 
 
<poem>
Rodila majka junaka, junaka,
Rodila majka junaka;
Dala mu ime Jankota, Jankota . . .
</poem>
 
 
Utihnil je šele, ko so mu oči ostrmele nad romantično razvalino gradu Kinburga na nasprotnem bregu.
 
'''(Dalje prihodnjič.)'''
(Številka 11)
 
'''(Dalje.)'''
 
V gradu Kinburgu so gospodovali grofi Kinburgi in Lehsgemindi; za temi so ga dobili v last salzburški škofi. Zadnji grof je ljudstvo neusmiljeno tlačil. Ko je neki vdovi vzel edino kravo, ga je uboga žena proklela. „Tako dolgo bodeš gorel v vicah," mu je zažugala, „dokler se ne razruši grad in ne zraste smreka na njegovih razvalinah. Iz te smreke bodo naredili zibel, in v nji bo ležal otrok, ki postane duhovnik. Šele takrat bodeš rešen iz vic, ko bo pel ta novo mašo!" Smreka že raste na razvalini, mine pa še precej časa, predno bode dovolj lesa za zibel.
Vrstica 135 ⟶ 109:
Ako si torej hočeš odpočiti od duševnega napora in se vsaj za kratek čas iznebiti skrbi, ki ti tarejo duha, pohiti malo na planine. V njih boš našel mir, katerega v mestnem šumu zastonj iščeš. Težko se bodeš ločil od gora in prepričan boš, da si najlepše dni v njih preživel.
 
'''(Dalje prihodnjič.)'''
 
(Številka 12)
 
'''(Konec I. dela.)'''
„Kje je pa Janko ostal?" si morda mislite. Oh, njemu se dobro godi. Pri „Glocknerwirtu" sedi za mizo in poskuša zobe nad okusno divjačino, pred njim pa stoji orjaški mož, njegov vodnik. Domenila sta se, da odrineta ob treh na Orlovo počivalo (3463 m).
 
Vrstica 164 ⟶ 132:
 
Ko se je bil pokrepčal, je šel še na vreme gledat, in ker je videl par zvezd, je upal trdno, da bo lepo vreme, in se trudil tudi, da bi o tem prepričal svojega tovariša in vodnike. Ko se mu je to posrečilo, se je zavil zadovoljno v odeje ju rekel: „Lahko noč!"
 
'''(Številka 2)'''
 
'''(Dalje)'''
 
Zvečer so se zbrali vsi: naša turista, vodnika, delavci in nosači, ki so tudi prenočevali v koči, pri časi rujuega tirolca na „prijateljski sestanek". Vsak je vedel kaj povedati. Posebno zgovoren je bil ključalničar 'iz Lienza. Zabaval je družbo z raznimi resničnimi in neresničnimi lovskimi dogodki iz svojega življenja. Za vzorec družili povem enega.
Vrstica 197 ⟶ 161:
iz voza — kaj mislite, kdo V Noben drug kakor — postiljon. S kozla ga je vrgla burja na tla, potem pa treščila v odprt voz".
 
Vsi so Janka poslušali z odprtimi usti in se čudili tako grozni burji. Njegov tovariš se je pa smejal, da se je kar za bok.aboka držal. Janko pa je svoj obraz ubral v kolikor mogoče resne gube in rekel: „Da bodete še bolj spoznali, kakšna je pri nas burja, povem vam še tale najnovejši dogodek. Morda je kdo izmed vas o njem že bral v časnikih, pa nič ne de; zanimive reči se slišijo rade tudi dvakrat. Nekje na Krasu je stala nova, napol dodelana hiša; samo pokrita še ni bila. Zahrula pa je jako huda burja. Ko je ponehala, je imela ta hiša lepo novo streho. Se je li čudo zgodilo"? Ne, stvar se je izvršila popolnoma naravno. Druga, tudi nova hiša je stala kakih deset minut strani. Med tem, ko je burja divjala, je izginila s hiše popolnoma nova streha. Teta burja jo je zgrabila in pokrila z njo napol dodelano hišo ob cesti."
 
Ne tako resno, pa bolj šaljivo je bilo pa to", je nadaljeval Janko: „Nekoč je bil pri nas ravno semenj, ko nenadoma privihra burja. Sicer ni bila prav huda, vendar dovolj močna, da je pobrala ljudem klobuke, jih razmetala po cesti in jih slednjič nanesla klobučarjem na šatore. Ob istem času je pa klobučarjem pobrala nove klobuke in jih posajala ljudem na gole glave. In sicer je vsak dobil takega, ki mu je bil prav. Ako mu je bil namreč prevelik, mu ga je vzela burja zopet in mu tako dolgo druge pomerjala, dokler mu ni nasadila takega, ki se ga je trdno prijel. Sedaj pa pojdimo spat! Lahko noč, ljudje."
Vrstica 204 ⟶ 168:
 
„Zakaj ste jih pa tako nabrisali"? mu pravi ta.
 
Maščeval sem se mu odvrne Janko. „Niste li videli, kako so se s komolci dregali, ko je pripovedoval lovec, kako je jezdil kozla, in nosač, kako je po
drogu plezal? Menili so, da nama smejo natvezti vse, kar se jim poljubi. Ako so mi verjeli, jim prav privoščim to lahkovernost; ako pa mislijo, da sem se
Vrstica 215 ⟶ 180:
 
'''(Dalje prihodnjič.) '''
 
 
 
[[Kategorija:V javni lasti]]
Vrstica 223 ⟶ 186:
[[Kategorija:Janko Mlakar]]
[[Kategorija:Potopisi]]
[[Kategorija:Humor]]