|
da ga ne sreča kdo izmed njegovih znancev in prijateljev. Obdala sta ga življenje in hrum in zazdelo se mu je tesno sredi teh bučečih valov.
V hišo je došel sel iz Konstantinovega tabora. Več se ni skrivalo, da zapleše Konstantin krvavi ples z Maksencijem. Ta se je jel v naglici napravljati nanj. In tedaj se je pokazalo, da je udana Maksenciju le telesna straža in maloštevilna druga vojska. Gospodar Rima je ukazal pleniti po hišah bogatih Rimljanov. S tem plenom je vzdrževal, bogsto nagrajal svoje vojake in vabil nove bojevnike v svoj tabor. Z nasilnim svojim početjem je še bolj žalil meščane , mnogoštevilni kristjani mu že itak niso zaupali. Navzlic ediktu, s katerim jim je zagotovil svobodo, je Maksencij izvrševal, dejanja, ki so pričala, da tudi kristjani nimajo ničesar pričakovati od Maksencija.
Zato so se zbirali kristjani in pogani v Konstantinovem taboru. Papež Melhijad je poslal tjakaj mnogo duhovnikov, ki so dobili velik vpliv na samega Konstantina.
Stari sel, vdan še domačim bogovom in Rimljan prave korenine, se je malce razsrdil, ko je to pripovedoval. Sporočil je tudi Rimljanki, da so zdravi mož in oba brata Valerijanova. Najbrže pridejo kmalu domov, kamor tako hrepene. V kratkem se bodeta sprijela oba imperatorja v odločilni bitki.
Stari sel, vdan še
razo«l«*ti n a
kakršenkoli način. Ali kako ji naj
pove l Kak o j i na j scftrij e udan o >|x»-
štovanj e i n VM I lju?»» /» n
S e enkra t se j e ozrl a vanj. Neka j
radostneg a i n silneg a j e objel o mla
deniča . Približal o g a ji j e t o silno , d a
s e j»- zdel o Valerijami , kako r b i s e j*>-
lopile oči i z najbližje bližine v njene ,
kako r bi s e rok e svećenice dotaknil e
njegovi h lic .
Pija n tajni h čuvste v i n svetlob e
>e j e vrača l domov . Hite l je kako r
b i se bal , d a g a a a sreča kd o iaasad
njegovi h znance v i n prijateljev . Ob
d a l -\ i g a življenj e i n hmii i i n za -
zileb i se m u j * -no sred i teb bu -
cečih valov.
V hišo j e doše l >*d i z Konstauti -
noveg a tals»ra. Ve č n i skrival- , da
zapleše Konstati n krvav i ple s z Ma k
ssaMijsni T a se j e je l v naglic i n a
pra v I ja t i nanj . I n t«*laj s e j e pokaza
l o , daj e udan a Maksencij u le ?. U-s M a
straža i n maloštevilna drug a vojska .
t\ «*lar Rim a j e ukaza l plenit i p o
hišah U>gatih Rimljanov . S te m ple
n o m j e vzdrževal, bogat o nabraj a I
svoj e vojak e i n vabi l nov e bojevnik e
. svo j tabor . Z nasilni m svoji m JM>-
četjem j e še bol j žalil m«*ščane. m n o
številni kri - an i m u že ita k nis o
.tupali . Navzli c ediktu , - kateri m
j i m j e zagoto \ SVOIKMIO , j e Maksen -
c i j izvrševa l d* anja , k i so pričala, d a
tud i kristajn i imaj o ničesar pričakovat i o d M r •«-1 ja .
Zat o >o zbiral i kristjan i i n
pagan i v K istantinoven i taboru .
Pape ž Melhij a je po>lal tjaka j mno
g o duhovnikov , k i so dobil i veli k
vpli v na samt -fru Konstantina .
Star i s«|. vda n še domačim ln»gov (i m i n Rimlja n prav e korenine , se j e
malc e razsrdil , k o j e t o pripovedoval .
Sporoči l j e tud i Rimljanki , d a s o
zdrav i mož i n ol>a brat a Valerijano -
v a . Najbrž e pridej o kmal u domov ,
kamo r tak o hrepene . V kratke m se
Isnlet a sprijel a ob a imperatorj a v CMI -
Ioi-ilni bitki .
Koma j j e s«-| CKIŠC I s pismom , ka -
tereg a je jMislal a Kornelij a n a svoje
g a moža. že j e došel močan isldele k
pretorijam*ev . Poveljni k se j e obna
šal zel o dostojn o i n j e naznani l Va
lerijami , d a im a |s>velje <*\ Maks**n -
eija . povabit i mladeg a moža v iinjie -
ratorjev o vojsko . I *rit i m«»ra, tl a s i ne
nakoplj e cesarjev e jeze. Sice r im a
|H>ve|jnik ukaz , d a zaplen i vs e pre
moženje, kako r se j e zajodil o dane s že
mnogi m i m peratorjevi m nasprotni
kom . Ke r j e prosil a tud i mat i mlad e
niča, j e let a šel, das i s težkim srcem .
K o j e stopi l n a ulico , je zapazi l cel o
Komaj je sel odšel s pismom, katerega je poslala Kornelija na svojega moža, že je došel močan oddelek pretorijancev. Poveljnik se je obnašal zelo dostojno in je naznanil Valerijanu, da ima povelje od Maksencija, povabiti mladega moža v imperatorjevo vojsko. Priti mora, da si ne nakoplje cesarjeve jeze. Sicer ima poveljnik ukaz, da zapleni vse premoženje, kakor se je zgodilo danes mnogim imperatorjevim nasprotnikom. Ker je prosila tudi mati mladeniča, je le-ta, dasi s težkim srcem. Ko je stopil na ulico, je zapazil celo trumo mladeničec, ki jih je doletela enaka usoda. Med njimi so bili ljudje najbogatejših in starodavnih rodovin. Ko je stopil na ulico, je zapazil celo trumo mladeničev, ki jih je doletela
enaka usoda. Med njimi so bili ljudje
iz najbogatejših in starodavnih rodovin. Mnogi so rešili sebe in imetje le
na ta način, da so vstopili v Maksencijevo vojsko, dasi bi vzdignili meč
najraje zoper trinoga.
Kmalu so došli v pretorijanski
trum o mladenič e v, k i ji h j e doletel a
tabor. Bilo je tu silno živahno, kakor
enak a usoda . Me d njim i so bil i ljudj e
le tedaj, kadar so se legije pripravljale na bojni pohod. Imperator sam
iz najlMigatejših i n staro«lavnih r«xloviri . Mno ^ i s«> rešili sebe i n imetj e l e
je bil tukaj. Njegovo lice je sijalo v
n a t a na«Mn, d a so vstopil i v Maksen -
vladarski milosti. Bilo je to lice dokaj prikupljivo, dasi je kazalo sledove preobilega uživanja.
cijev o vojsko , das i bi vzdignil i me č
najraj e zofie r trinoga .
Kmal u s o došli v pr«»torijanski
taln>r. Bil o j e t u siln o živahno , kako r
le tedaj , kada r so s«» legij e priprav
ljah ' n a Inijni pohod . Imperato r sa m
j e bi l tukaj . Njegov o lic e j e sijal o v
vladarsk i milosti . Bil o j e t o lic e do
k a j prikupljivo , das i j e kazal o sle -
dov e preidnleg a uživanja.
Vse m se j e zdelo , d a hoče impe
rato r popravit i v zadnje m času vs«\
k a r j e zagrešil na d kristjan i i n pa
gani . Njegov a milos t se j e razlil a
zadnj i da n na d cel i Rim .
Valerija n j e vide l o d bliz u Mak
se ne i j e v obraz . Ni č skrb i n i bil o po
znat i n a njem , izražal j e samoza
ves t i n zaupanj e v svoj o mo č i n do -
brohotn«>st.
Ini|s»ratorjevo povelj e se j e gla
silo , zbrat i se tretj i da n v pretorijan -
ske m talni m n a vežbanje . Novinc i s o
prisegl i vprič o vs e rimsk e posadk e
i n cesarja .
Valerija n n i spa l skor o vs o noč.
V s e njegov e misl i so bil e posvečene
njej , k i g a j e bil a rešila. Njegov o
edin o hre|sMienj e j e bilo , videt i jo ,
slišati nje n glas , j i povedat i navzli c
vsak i nevarnosti , kak o j o obožuje .
Hrepenenj e j e rastl o z vsaki m tre
nutkom . Ba l se n i smrt i same , a zde
l o se m u j e neka j groznega , d a b i g a
Vsem se je zdelo, da hoče imperator popraviti v zadnjem času vse
dohitel a v boj u smr t predn o b i ve -
kar je zagrešil nad kristjani in pagani. Njegova milost se je razlila
stalk i reke l »pa r besedi«. Skleni l je ,
zadnji dan nad celi Rim.
d a stor i t o i n na j velja , ka r hoče.
Jedv a se j e zdanilo , k o j e vsta l
i n odhite l v mesto . Zdel o se m u j e
čudno, d a j e že tolik o ljud i n a nogah .
Množic e s o bil e razburjene . Gotov o
z«>pet ka k izrede n dogodek . P o foru
m u i n drugo d so hodili . Marsikd o ji h
j e gleda l s sovražnim i očmi.
Nehot e se j e spomni l Valerija n
n a Maksencija . Kmal u j e izvedel , d a
j e provzročitel j razburjenost i re s cesar . N a njegov o povelj e so napadl i
vojak i ponoč i eneg a izme d najbol j
bogati h Rimljano v i n izropal i cel o
njegov o hišo. Tore j Maksenci j nit i
seda j n i moge l brzdat i svoj e lakom
nosti ! Premagova l se j e l e e n dan !
K e r j e pr i napad u izgubi l splošno
priljubljen i Rimljan , k i se j e zoper -
stavi l cesarjevi m vojako m s sinov i
i n sužnji, življenje , j e ogorčenos t
siln o naraščala.
Valerija n j e hite l s forum a prot i
Vestine m svetišču. Bi l j e prvi ! Kako r
v tist i strašni noči, tak o se j e skri l
tud i seda j z a veli k kip , k i j e sta l v
nekak i kapelici , vzidan i v steno .
Težk o i n mučno j e bil o čakanje.
Pomisli l j e stoinstokrat , ka j j i poreče, kak o j i pad e k nogam. .
»Bogovi , bodit e usmiljeni ! Tak o
j e vzdihni l parkrat , das i n i verje l
vanje . »Sam o t o na j še dosežem, pot e m na j umrem! «
Ljudstv o j e odšlo. I z svojeg a
skrivališč a j e vide l Valerijan , kak o
j e izginil a tud i on a skoz i znan a
Valerijan je videl od blizu Maksencijev obraz. Nič skrbi ni bilo poznati na njem, izražal je samozavest in zaupanje v svojo moč in dobrohotnost.
Imperatorjevo povelje se je glasilo, zbrati se tretji dan v pretorijanskem taboru na vežbanje. Novinci so
prisegli vpričo vse rimske posadke
in cesarja.
Valerijan ni spal skoro vso noč.
majhna vratca. Koma j se je vzdrževal, da ni planil za njo, jo vzel v na
Vse njegove misli so bile posvečene
je in bežal ž njo.
njej, ki ga je bila rešila. Njegovo
< a par trenutkov aa se vratc a
edino hrepenenje je bilo, videti jo,
j »pet odprla. Pojavil a se je ona. Stopal a j* - |*M'-a-si in tiho prot i svetišči -
slišati njen glas, ji povedati navzlic
n i n i vratom. Glasn o in silno m u j e
vsaki nevarnosti, kako jo obožuje.
utripalo srce. Bil j e kakor v brezumju
Hrepenenje je rastlo z vsakim trenutkom. Bal se ni smrti same, a zdelo se mu je nekaj groznega, da bi ga dohitela v boju smrt predno bi vestalki rekel »par besedi«. Sklenil je,
in sam ni vedel, kdaj j e padel pred
da stori to in naj velja, kar hoče.
Iijene noge.
Mirno zrle vestalkine oči mla
Jedva se je zdanilo, ko je vstal
deniča.
in odhitel v mesto. Zdelo se mu je
»Zahvaljujem ae ti, o svečeaica
čudno, da je že toliko ljudi na nogah.
\Vstt- ! Vrnil a si m i življenje, ki j e
Množice so bile razburjene. Gotovo
tvoje sedaj. Ljubim tel»e in hoče m
zopet kak izreden dogodek. Po forumu in drugod so hodili. Marsikdo jih
»tleti in mora m vedeti, ljubi li tudi
je gledal s sovražnimi očmi.
tvoj* * -r«-»* m»*n»! \l* -iee r umrem! «
Obje l je njeni nogi , glav a m u j e
Nehote se je spomnil Valerijan
klonil a k tlom. Vest i na svećenica j e
na Maksencija. Kmalu je izvedel, da
'-tala kakor ki p sredi svetišča. Njen e
je provzročitelj razburjenosti res cesar. Na njegovo povelje so napadli
• i s«, bile poln e usmiljenja in Ijul**zni .
vojaki ponoči enega izmed najbolj
Povej, reci, pnj e ne v stanem,«
bogatih Rimljanov in izropali celo
šepetal Valerijan. »Zapr i vrata ,
njegovo hišo. Torej Maksencij niti
nihč e naju ne vidi! « Prosim te , reci
sedaj ni mogel brzdati svoje lakomnosti! Premagoval se je le en dan!
vuno . bodi usmiljena! Al i m e
Ker je pri napadu izgubil splošno
ljubiš t «
priljubljeni Rimljan, ki se je zoperstavil cesarjevim vojakom s sinovi
Povzdignil je mladenič k nje j oči,
in sužnji, življenje, je ogorčenost
katerih so tekl e solze .
silno naraščala.
Pojdi, « j e zašepetala i n se do -
iknil a s prst i njegovih li c
Valerijan je hitel s foruma proti
iteci , prosim ! Skloni l j e zope t
Vestinem svetišču. Bil je prvi! Kakor
glavo k tlom . Zilel o M * m u je, d a čuti
v tisti strašni noči, tako se je skril
vedno njen o rok o i n sliki pntladk i
tudi sedaj za velik kip, ki je stal v
• i- K o pa j e hote l zret i v njen e oči,
nekaki kapelici, vzidani v steno.
tli bilo svećenice.
(Dalje prihodnjič.)
Težko in mučno je bilo čakanje.
Pomislil je stoinstokrat, kaj ji poreče, kako ji pade k nogam...
»Bogovi, bodite usmiljeni! Tako
je vzdihnil parkrat, dasi ni verjel
vanje. »Samo to naj še dosežem, potem naj umrem!«
Ljudstvo je odšlo. Iz svojega
skrivališča je videl Valerijan, kako
je izginila tudi ona skozi znana majhna vratca. Komaj se je vzdrževal, da ni planil za njo, jo vzel v naročje in bežal ž njo.
Čez par trenutkov so se vratca zopet odprla. Pojavila se je ona. Stopala je počasi in tiho proti svetiščnim vratom. Glasno in silno mu je utripalo srce. Bil je kakor v brezumju in sam ni vedel, kdaj je padel pred njene noge.
Mirno so zrle vestalkine oči mladeniča.
»Zahvaljujem se ti, o svečenica Veste! Vrnila si mi življenje, ki je
tvoje sedaj. Ljubim tebe in hočem
vedeti in moram vedeti, ljubi li tudi
tvoje srcemene! Reci, sicer umrem!«
Objel je njeni nogi, glava mu je
klonila k tlom. Vestina svečenica je
stala kakor kip sredi svetišča. Njene
oči so bile polne usmiljenja in ljubezni.
Povej, reci, preje ne v stanem,«
šepetal Valerijan. »Zapri vrata,
nihče naju ne vidi!« Prosim te, reci
samo, bodi usmiljena! Ali me
ljubiš?«
Povzdignil je mladenič k njej oči,
iz katerih so tekle solze.
»Pojdi,« je zašepetala in se dotaknila s prsti njegovih lic.
»Reci, prosim! Sklonil je zopet
glavo k tlom. Zdelo se mu je, da čuti še
vedno njeno roko in sliši presladki glas.
Ko pa je hotel zreti v njene oči,
ni bilo svečenice.
| 