Vestalkina ljubezen: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 460:
Ko pa je hotel zreti v njene oči,
ni bilo svečenice.
 
Vstal je in hitel domov. Ni slišal
bučanja in silnega hrupa, ki se je
razlil in naraščal z vsakim hip m po
trgih in ulicah.
 
Sam ni vedel, kako je prišel domov. Objel ga je peristilov hlad. Vtopil se je v misli. Na to se vendar ni
upal misliti, da bi ušla z njim. Globoko in tajno je živela ta ideja v njegovi duši in pričakoval je, da je vse
ostalo odvisno od tega, ali mu ona
pripozna ljubezen ali ne.
 
Sklenil je iti jutri zopet v svetišče. Dolgo je čakal nanjo, a zaman.
Bled in utrujen od nočnega bdenja,
je sedel cel dan v peristilu in nikjer
ni mogel najti tolažbe. Zato je bil celo vesel, da je prišel dan vežbanja.
 
Predno je odšel v pretorijanski
tabor, je stopil v hišo sel in donesel
vest, da se je bila na meji bitka, v
kateri so bile Maksencijeve čete poražene. Oče in oba brata sta zdrava.
Tudi on, Valerijan, naj vstopi v Konstantinovo vojsko, ki se počasi bliža
Rimu in se pripravlja, da ga vzame
z naskokom.
 
Valerijan je naročil slu, naj pove
očetu, da je že prisegel zvestobo Maksenciju in kako je bil prisiljen v to.
Oče naj oprosti!
 
Ko je došel mladenič v pretorijanski tabor, je tam vse kazalo, da je prišla vest o bitki in njenem nesrečnem izidu že tudi semkaj. Maksencija ni bilo, kajti vršile so se v njegovi palači sijajne pojedine. Gospodar Rima se je hotel še enkrat naužiti vsega, kakor bi slutil, da že vejejo smrtne peruti nad njim.
 
<poem align="center">
* * *
</poem>
 
Konstantin, Konstantin prihaja! Vsi, ki verujete v bogove Rima, padete pod njegovim mečem! Kot blisk se je raznesla vest po mestu, nepopisen strah je zavladal po mnogih hišah.
 
Maksencij se je vendarle zganil. Dal je ukaz, prijeti sovražnika jutri zunaj mesta. Vse naj bo pripravljeno za odhod in na boj!
 
Imperator ni zaupal rimskim prebivalcem, zato tudi ni poslušal nasveta, naj počaka Konstantina raje za zidovjem, ob katerem si razbije le - ta svoje sile.
 
Valerijan je poslal zvečer pred odhodom materi pismo, v katerem je vzel slovo.
 
Z izgovorom, češ, da je prinesel
Valerijanu denar, se je pojavil še tisti večer očetov sel v pretorijanskem
taboru. Poizvedel naj bi obenem o
Maksencijevi sili in li namerava vojska ostati na obzidju.
 
Sel je prišel v pravem trenutku
in je lahko govoril z Valerijanom.
 
Oče je pozval sina še enkrat, naj
ne vzdigne meča proti Konstantinu, katerega je izbral sam bog, da
utrdi pravo vero in pravo cerkev na
zemlji. Porabi naj prvo priliko in
prestopi v Konstantinov tabor, sicer
zadene Valerijana očetovo prokletstvo. Če pade v boju proti Maksenciju, pade kot mučenik za sveto vero.
 
» I n če s i pra v pagan , prideš vse ­
eno v nel>esa-«
»Vseeno ! Cuj , kd o t i je to pove ­
dal? «
» Bonifacij.«
»Kd o j e t o I «
»Kristjanski duhovnik , k i j e kr ­
sti l tvojeg a očeta i n brata. «
»Al i t i nis i krščeni«
Midv a s Konstantino m čakava.
Dala se bova krstit i šele na smrtni
jM>stelji.«
» I u zakaj šele tedaj?«
»Zato, da s kakim grehom ne izgubiva božje milost i v življenju. T i
nit i ne veš, kaj je to posvečujoča milost Isižja!«
»Kak o naj vem! «
»»Vidiš , to je milost, k i t i jo da
kristjanski bog, da si lahko pošten in
čist.«
» In te milost i vidva s Konstantinom nočeta?«
»Bonifacij in drug i duhovniki
ž e vedo, kaj je prav in kaj ni prav.
 
 
»Al i ne pridej o sam o krščeni v
nebesa ? Ka j pa , če padet a prej e v
boj u f «
»Bonifaci j j e dejal , d a pridem o
v s i v nebesa , ke r prejmem o krs t mu ­
čen i k o v ; krs t krvi.«
»Tore j do teda j počneš lahk o
najhujša hudodelstv a I Res , škoda,
d a nise m Konstantin , al i vsa j se l
očetov.«
» N e govor i tako , Valerijan , i n
ne misl i tak o slab o o meni . Glej , Bo ­
nifaci j se j e zaston j trudil , d a napra ­
v i i z men e hudodelca!«
»Zares , ka j p a j e hote l o d tebe! «
»Nikol i ne umori m človeka zavratno ,
i n če se imenuj e t a človek tud i Mak -
sencij ! Pošten Rimlja n hočem umret i al i zmagat i v poštenem boju!«
Valerija n j e pozna l stareg a človek a i n j e vedel , d a govor i i z srca .
»Kakše n lažnik j e t a Bonifaci j
i n kakšen potuhnjenec,« j e izprego -
vori l se l po krajšem molku .
»Lažni k f «
»Cuj ! Dane s zjutra j se m slučaj ­
n o slišal pogovo r Bonifacije v z ne ­
k i m drugi m kristjanski m duhovni ­
kom , k i j e baš došel k nam . Bonifaci j
j e pripovedoval , d a j e svetova l Kon ­
stantinu , kak o lahk o opogum i voj ­
sko . Imperato r Konstanti n j e bi l