Vestalkina ljubezen: Razlika med redakcijama

dodanih 4.424 zlogov ,  pred 9 meseci
brez povzetka urejanja
»Čuj! Danes zjutraj sem slučajno slišal pogovor Bonifacijev z nekim drugim kristjanskim duhovnikom, ki je baš došel k nam. Bonifacij
je pripovedoval, da je svetoval Konstantinu, kako lahko opogumi vojsko. Imperator Konstantin je bil pripravljen, češ, to itak ne škodi.«
 
»Kaj mu je svetoval?«
 
»Razglasi naj, da se mu je prikazal Kristov križ in na nebu zapisane
besede: V tem znamenju zmagaš! Pomisli! To se je že razglasilo. In kristjanje sedaj komaj čakajo, da udarijo
na Maksencija! Z onim duhovnikom
sta se sprla zaradi te laži.«
 
Valerijana je vse to zanimalo.
 
»Novodišli duhovnik je spomnil
Bonifacija, kako je Krist ozdravil
Malhu uho, katerega je apostol Peter odsekal z mečem in da je prelivanje krvi zoper pravi nauk Kristove
vere. Zaradi tega nauka sta se duhovnika sprla.«
 
»No, sedaj vem, zakaj se Konstantin ne da krstiti.«
»Tudi jaz se ne dam in se nikoli
ne bom pustil. Tega Bonifacija tudi
zato ne maram, ker je nahujskal tvojega očeta zoper tebe. In tak človek
se imenuje Kristov namestnik! Pa
kako se napihuje! Strašno je tudi lakomen časti in denarja.«
 
»Ali so dragi duhovniki tudi taki?«
 
»Papež Melhijad je že vedel, koga naj pošlje v Konstantinov tabor.
— Oni pravi Kristov namestnik je
itak zapustil našo vojsko. Zares, bojim se za Konstantina, kajti ti duhovni hočejo krutega imperatorja, ki bi delal vse le za cerkev teh maziljencev. Zde se mi, kakor garjevi pastirji, ki kvarijo svoje ovce. Ubogi kristjani, ubogi Konstantin!«
 
<poem align="center">
* * *
</poem>
 
Pri milvijskem mostu sta trčili
drugi dan vojski druga ob drugo.
 
Valerijan je zapazil pred Konstantinovimi vrstami zastavo in na
njej svetel križ. Takoj se je spomnil
selovega pripovedovanja.
 
Na nebo so se privlekli izza obzorja težki oblaki in so hiteli preko
širne pristranosti, kakor bi jo hoteli
pokriti narnah. Vzdignil se je vihar.
Bučal je preko ravnine in vzdigoval
cele oblake sivega prahu. Kakor bi
hotel zamesti Maksencijevo vojsko.
Konjeniki so s silno težavo krotili
konje, ki so se jeli plašiti. Pekel je
ostri pesek in prah v nozdrvih, v
očeh. Dvigali so se vedno novi oblaki. Vihar je hotel iztrgati vojakom
ščite iz rok, konji so napravili nered
v vrstah pešcev.
 
Zdajci se je začulo bučanje, znamenje za napad! Valerijan je tekel z
drugimi, a videl ni ničesar pred seboj. Vsak hip mu je vihar obrnil ščit
in on sam se je jedva premikal naprej. Za trenotek se je ustavil, da bi
spravil iz oči prah, ki ga je slepil, a
moral je naprej, ker so vrste zada
pritiskale.
 
Vihar je pojenjal za hip. Kaj je
to? Gej, to je tisti križ! Oče in brata Aspicij in Klavdij tik bandera!
 
Meče v rokah in pripravljeni na
napad stoje v gostih vrstah Konstantinovi vojaki.
 
Povelje, naj vržejo Maksencijevi pilum. Vrgli so, a silen veter je
zanesel težko železno orožje nalik
slamnatim bilkam vstran in iznova
je zakril gosti prah pešce in konjenike.
 
Kmalu se je začulo ječanje zabodenih Maksencijevih vojakov. Udaril je ščit ob ščit, meč ob meč in v tistem trenotku se je spomnil Valerijan svečenice. Vrgel je ščit vstran
in se zakadil z golim mečem v najgrozovitejšo gnječo.
 
»Proklet!« Bil je to očetov glas.
Valerijan je videl očetovo roko, ki je
za vzdignila meč nad njim. Izognil se
je udarcu, a sedaj sta navalila brata
nanj. Valerijan je vzdignil meč proti
Klavdiju, a roka mu je omahnila in
spustila meč na tla. Skočil je v šumečo Tihero in jo preplaval.
 
Ko se je ozrl, ni videl ničesar,
kajti silen prah je zakril obe vojski.
Iz sivega oblaka se je čulo vpitje in
bojni trušč. Spomnil se je strahovitih
obrazov očeta in bratov in še nikoli
mu ni bilo tako hudo pri srcu.
 
Gologlav je tekel proti Rimu.
Ali zazre še enkrat njene usmiljene
oči? Potem hoče umreti!
 
Na ulicah in trgih v Rimu je bilo, kakor bi vse izumrlo. Vestin tempelj je bil poln, kakor še nikoli.
 
Stala je pred žrtvenikom vsa bela in tako lepa! Zvezda, ki sije nedosegljivo visoko v temni nočni dalji.
 
Solnce je zopet razlilo luč po
mramornatih stebrih in kipih in mladeniču je bilo kakor v sanjah, ko jo
je zrl.
 
Ljudstvo je odšlo.
 
Valerijan je bil bled in je trepetal, ko je stal pred svečenico. Sklonil
se je k njej in zašepetal: »Ali me ljubiš?«
 
Bela roka je pogladila lase z
vročega mladeničevega čela. Radostila ga je mehka luč njenih oči.
 
V svetišču je postalo tiho. Čez
nekaj časa so se odprla vratca. Prišle so svečenice in so zagledale na
mrzlih marmornatih tleh mrtvo
mladeničev o truplo. Višja Vestina
svečenica je ležala poleg njega z zaprtimi očmi. Hladna njena roka je
še objemala mladeniča, kateremu je
vrnila življenje.
 
Na licih obeh je bil razlit radosten svit in mir.
639

urejanj