Goriški Stol.: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
Od Kobarida ob bistri Soči pa črez državno mejo do Žminja (Gemona) ob prodovitem in raztrganem Taljamentu se v lahno proti severu izbočenem loku vleče grebenasto sleme — Stolovo pogorje. Visoko je 1300—1400 m, posamezni vrhovi pa, ki mole iz hrbta, se ponosno dvigajo v višino 1600—1700 m.
Vse južno pobočje te dolge, a zelo stisnjene gore pokrivajo lepe, zeleno-rumene senožeti, severna stran pa je poraščena s temnim lesom, le vrh prepreza pritlično borovje. Ob južnem podnožju je raztresenih mnogo vasi, ob severnem pa je zaradi ozkega sosedstva z drugimi gorami prostora le za strugo Učeji na vzhod, Venzonazzi na zahod in tu pa tam za kako stajo; le ob vzhodnem delu čepe tri vasice: Trnovo, Srpenica, Žaga.
V hladnici čedne gostilnice v Kobaridu se je zbrala popoldne po prečuti veselici (zadnja točka programova je trajala nekaj dalje nego do solnčnega vzhoda) precejšnja družba zaspanih obrazov. Pila je izvrstno kobaridsko vodo
„Pol litra take vode bi bil imel zadnjič na Stolu raje nego liter vina", je trdil Jože, vnet hribolazec.
Vrstica 36:
Dogovorili smo se, da pojde še oni dan France na Srpenico, jaz pa v Sedlo. France je ostal še nekaj časa v družbi — saj pelje na Srpenico državna cesta! — jaz sem pa precej odrinil. Za dve in pol ure hoda po grdem kolovozu ob lepem Stolu sem dospel v Sedlo ...
Ob treh zjutraj sem že ropotal z okovano palico in podkovanimi črevlji skozi dremajočo vas. Na vzhodu se je belilo. Stol se je v jutrnjem mraku razločil le toliko, kakor da bi ga ogledoval skozi oslepljeno steklo. Zvezde so slabo trepetale in že ugasovale Lahen vetrič se je zibal nad rosnim poljem. Petelini so si iz sosednjih vasi odpevali. Kamenita pot med njivami in moji črevlji so oglašali tak hrup po tihem mraku, kakor da bi korakala cela stotnija vojakov.
Zora je zamenila belo obleko z rumenkasto, ko sem bil dospel pod Stol ter pričel počasneje stopati po strmih senožetih. Videlo se je že precej dobro. Nad vasmi še je vil dim, niže pa, nad Nadižo, je ležala bela megla. Že prej sem bil sklenil, da s prijetnim užitkom združim koristno delo: da si bom rosil noge po rosnih senožetih. Po noči pa je menda bilo vetrno, ker je bila trava le malce rosna. — „Še bolje je tako", sem se tolažil. „Ni nesreče brez sreče. Vsaj moker ne bom. In pa, če bi ,kneippal', bi s sezuvanjem in obuvanjem zakasnel in prišel na vrh prepozno — ali pa bi si s trnjem podkoval bose noge, ali bi me morda celo gad pičil — in naposled, sem li prepričan, da je ,kneipanje' res zdravo?! ... Ah, evo je, prve pečnice!"
V tako modro modrovanje vtopljen, sem dospel nad „Skalico", odkoder je le še pol ure do vrha. Tod že klijejo pečnice in dišeče murke. Pričel sem jih nabirati. Medtem je na vzhodu nebo žarelo že kakor ogenj. Pospešiti sem moral proti vrhu. Pa kaj hočeš, ko te na vse strani vabijo ponosne planike:
Na zahodu in v dolini pod menoj je bilo še mračno, na vzhodu pa je nebo gorelo. Triglav iti njegovi sosedje so si že nadeli zlate krone. Krog mene so frfotali ptički, se zbirali na skalah in drugih viških ter nestrpno ždeli prvih žarkov. Še malo, in tudi Stol se jo pozlatil, izprva le na vrhu, a vedno bolj
Počasi sem prilezel na vrh. „Zdaj pa zdaj '', sem si mislil, „me sprejme France z zmagodobitnim smehom." Ogledam se — njega ni še bilo. „Ha, ha, sedaj se bom pa jaz tebi smejal; jaz sem prvi, četudi me je solnce prehitelo."
Vesel sem pozdravljal stare znance. Skalovita Baba je iztegovala sivo glavo proti svežezelenemu Stolu, a resni Kanin je ni pustil od sebe. Njiju večnomladi varovanec, sneg, je prekrasno blestel v solnčnih žarkih. Na vzhodu je ponosno stal vladar Triglav s svojim sijajnim spremstvom Njih gole, plešaste glave s premnogimi gubami, katere je ponekod izgladil jekleni led, so pričale o neštevilnih viharnih bojih, ki so jih prebili v tisočletjih. In sedaj stoje zmagoviti, utrjeni, visoki ter s svojim zgledom izpodbujajo „rod, ki se dviga na dan". Pod mano, Stolu na jugu, seje razprostirala prekrasna, s srebrnimi nitmi pretkana preproga
Nebo je že par dni zastrto s svinčenimi oblaki. Po tleh leži redka, dimasta megla. Drobni, hladni jesenski dež zaspano šušti po orumenelem drevesnem listju, čemerno pogleduje dolinec tako vreme, ki mu liki mora tlači duha. Le dremal bi. — Kar ga sredi noči zbudi piš. Dežne kaplje in suho listje udarjajo ob okna. Šum novega gosta ga pa kmalu zopet zaziblje v spanje
Ker Franceta le še ni bilo, solnce pa je že močno pripekalo, sem se poslovil od Stola ter šel po nasprotni strani navzdol, iskat izgubljenega tovariša. V šibki uri sem prišel do Senožeti, kjer so vprav kosili. Hotel sem kosce poprašati po Franci tu, kar ga zagledam spečega pod košato bukvo. Krepko sem ga potresel ter poprašal, kdaj misli iti na Stol.
Vrstica 54:
„Aaa, ti si! — ha, ha. — Ne vem", je dejal, pobiraje svoje kosti — „sedaj mislim iti na Srpenico, in upam, da tudi ti."
Odšla sva skupaj navzdol. Pot vodi še nekoliko časa po senožeti, potem pa skozi hladen gozd. „Kako, da nisi prišel na Stol?" sem
„Ko si bil ti včeraj odšel iz Kobarida,
„— Ena — dve — tri. O že tri! Dobro, da je zvonik tako blizu, da se tako jasno čujejo udarci, drugače bi lahko spal do jutra — tako sem zaspan! Vzel sem palico in nahrbtnik ter — zopet zaspal
Kaj me je prineslo tja gori, je meni uganka." …
|