Na Krn (2246 m)

Na Krn (2246 m) Fran Orožen

Spisal Fr. Orožen.

Izdano:	Planinski vestnik 25.april 1899, leto 5, štev. 4, str. 64-68
Viri:	dLib 4
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Že dolgo sem hrepenel, da bi obiskal kak višji goriški vrh Julijskih planin, katere dele Zilica, Predel, Koritnica in Soča v vzhodne in zahodne Julijske Alpe, in si tako popolnil znanje Slovenskih planin ter nekoliko pripomogel v razvoj slovenskega planinoslovstva. Početkom avgusta leta 1898. se je končno uresničila moja želja. Odpotoval sem s svojo soprogo iz Ljubljane po gorenjski železnici v Škofjo Loko, od koder sva se peljala po Poljanski dolini do Jožkovca, od tam pa šla peš črez hrib po bližnjici v Cerkno, kamor sva hodila 1 ½ ure.

Cerkno v pokneženi grofiji Goriški je lepa in velika vas, ki ima nad 1000 prebivavcev. Zlasti lepo se ti kaže kraj z onega mesta, kjer prihaja omenjena bližnjica iz gozda ven. V Cerknem je že bila stara naselbina; to nam potrjujejo ostanki nekega gradu na griču, ki je zahodno od vasi. Tam so našli staro orožje in rimski bakren denar. Prva cerkljanska naselbina je bila baje pod „Gradiščem", kjer je cerkev sv. Jerneja s pokopališčem. Pri tej cerkvi so ustanovili v prvi polovici 14. stoletja župnijo, ki se zove v starejših listinah Cirknica po enakoimni dolini. Cerkljani imajo okrajno sodišče in davčni urad, čitalnico (že od leta 1869.), hranilnico in posojilnico, kmetijsko bralno društvo in gospodarsko zadrugo z mlekarnico (odlikovano na dunajski jubilejski razstavi z bronasto svetinjo). Že v rimskem času je bila dobro znana cesta iz Loke črez Cerkno in dalje črez Bukovo ob Bači do Svete Lucije in odtod ob Soči v Kanal in naprej. Iz Cerknega smo se vozili po zelo dobro izpeljani cesti dve in pol ure do Svete Lucije in si ogledali plavljenje lesa ob izlivu Bače v Idrijco.

Sveta Lucija je znamenita vas, ki slovi po svojih prazgodovinskih izkopinah in prirodnih krasotah. Grobišče pri Sv. Luciji-je na levem bregu Bače in že od leta 1848. znano. Sedaj je že malone vse prekopano; izkopali so nad 3000 grobov. Kopali so tukaj znani starinoslovci dr. Bizzaro iz Gorice, dr. Szombathyi z Dunaja in dr. Marchesetti iz Trsta.

Prišli smo v Tolminsko kotlino, katere najlepši del je ravno blizu južne ograje pri Sv. Luciji, kjer se v Mrzli rupi ob kranjski meji izvirajoča in po velikih ovinkih sem prihajajoča Idrijca, ki teče skozi dve rečni ožini, izliva v Sočo. Idrijca je z veliko silo prodrla polagoma svoj tek ovirajoči ogromni gorski nasip in si tako priborila pot do Soče, ki prihaja črez več stopic. Posebno znamenit je svetolucijski most črez Sočo, ki teče tu peneča v zelo ozkem in globokem koritu ter ima 32 metrov visoka bregova. Z mosta imaš veličasten pogled v globoko soško strugo. Soča si je izdolbla zelo globoko in ozko strugo, ki ima pri Kosmarici 90 m in pod Selamr 110 m visoka bregova. Sv. Lucija je bila že v 16. stoletju daleč znana po verskih novotarijah, o katerih poroča prebačenski župnik Noctua v latinski župnijski kroniki: „Ljudje obojega spola so tekali semtertja po vaseh od cerkve do cerkve, kakor bi bili postali brezumni. Po vsem životu so se tresli, ploskali in tolkli z rokami, se delali plašne in se valjali zdaj po trebuhu, zdaj zopet po hrbtu okoli cerkve in se kazali, kakor da jih je bil Bog sam navdihnil. A vendar so bili brezumni ljudje, ki so z besedo in dejanjem žugali duhovnikom, kateri so jih odvračali od tega neumnega početja " O početju teh „skakačev" so sporočili verski komisiji v Ljubljano, a izid dotične preiskave ni znan. Sv. Lucija (Na mostu) je tudi priljubljeno letovišče in ima dobre gostilnice.

Ko se voziš od Sv. Lucije proti Tolminu, zapaziš med Mrzlim vrhom in Tolminskim vrhom v ozadju velikanski Krn. Dolina se nekaj razširja, in mogočno gorovje ti štrli nasproti. Od Sv. Lucije do Tolmina je 6 km zložne in dobre ceste. Tolmin je čeden in velik trg ob izlivu Tolminke v Sočo in ima okoli 900 prebivavcev. Leži sredi gora, katere obdajajo od vseh strani prijazni trg, in je 200 m nad morsko gladino Tolmin je sedež razsežnega okrajnega glavarstva, ki meji na Kranjsko, Koroško in Italijo, in šteje približno 38.000 prebivavcev. Že v prazgodovinski dobi so bile v Tolminu in okolici obljudene naselbine, a tudi rimske naselbine so bile na tem mestu. Na osamljenem griču nad Tolminom, ki se sedaj še zove Grad, je že v srednjem veku bil grad Kozlov rob (Pockenstein). Sedaj je grad v razvalinah, in poleg teh je tolminsko olepševalno društvo postavilo ogledovalnico, s katere uživaš prav lep razgled. Omenjeni grad je mnogo trpel vsled potresov l. 1348. in 1511. in je od tedaj razpadel. Karel Veliki je ustanovil med drugimi tudi tolminsko okrožno grofijo, obsegajočo Tolminsko, Bolško in Idrijo. Tolminsko so pozneje imeli oglejski patrijarhi. L. 1478. so tudi Turki posetili Tolmin, ko so drevili črez Predel na Koroško. Tolminsko so mimogrede vladali Benečani, ki so izgubili to pokrajino v vormski pogodbi leta 1521. Avstrijski vladar Ferdinand I. je potem pridružil Tolminsko Avstriji. Leta 1821. je cesar Franc J. povzdignil Tolmin v trg, ki je sedaj priljubljeno letovišče, ker podaje letoviščnikom mnogo udobnosti. V Tolminu je sedež vrlo delujoče Soške podružnice „Slov. plan. Društva, ima pa tudi narodno čitalnico (ustanovljeno leta 1862.), rokodelsko bralno društvo, posojilnico in hranilnico, olepševalno društvo, sadjarsko društvo, moško in žensko podružnico Cirilove družbe in veteransko društvo.

Kobarid je 16 km od Tolmina oddaljen in pripravno izhodišče na Krn. V Kobaridu je tudi že bila prazgodovinska naselbina in sicer na griču sv. Antona. Odkopali so mnogo grobov, v katerih pa niso našli toliko lišpa kakor pri Sv. Luciji, Rimska cesta „Via Belojo" je vodila ob Nadiži v Čedad in mimo Starega sela skozi Kobarid, Bole, črez Predel v Trbiž in Beljak. Prva postaja te ceste je bila v Kobaridu, in ta ugodna lega je povzdignila Kobarid. Še v štirinajstem stoletju so Kobaridci po božje častili neko drevo in studenec pod njim. Zatorej je prišla beneška križarska vojska v Kobarid in odpravila to malikovavstvo. Kobarid ima okrajno sodišče, čitalnico, sadjarsko društvo, mlekarsko društvo,, hranilnico in posojilnico in podružnico sv. Cirila in Metoda. Tu se je rodil prezgodaj umrli nadarjeni pesnik Krilan (Josip Pagliaruzzi). Promet je živahen, ker je v Kobaridu razcestje proti Koroški, Italiji in Gorici.

S Kobarida vodi državna cesta v Bole. Med potjo imaš priliko, da občuduješ dva znamenita slapova. Nekoliko oddaljen od Žage je krasni slap Boka, katerega tudi s ceste opaziš. Pot do njega je zaznamovana po „Slov. plan. društvu". Baz visoko navpično skalo pada mogočni slap v globoko strugo in se razpršuje v vodeni prah. Nekoliko je Boka podobna gorenjskemu Peričniku. Drugi sicer ne tako visoki, pač pa v širokem curku padajoči slap je Pluženski slap pri Bolcu. Kake pol ure pred Bolcem ti kaže napis pri cesti zaznamovan pot do slapa, ki je nekaj oddaljen od ceste. Od Kobarida do Bolca je 21 km.

(Dalje prihodnjič)