Črtice s potovanja hudomušnega Janka: Razlika med redakcijama

Janko vstaja na potovanju jako zgodaj Solnce ga navadno ne dobi nikdar v postelji; zakaj, ako je jasno, je že vselej pred solnčnim vzhodom pripravljen na pot, če je pa oblačno, pa solne do njega ne more. Na prelazu Tre Corci pa ga je vendar prehitelo. Pokukalo je izza gora in ščegetalo Janka po očeh, češ, zaspanec, vstani; drevi moraš biti v Toblachu.

Janko je hitro planil z ležišča, in črez četrt ure je že korakal po lepi cesti, ki vodi v senci zelenih maesnov v Cortino. Vreme je bilo krasno; menda ga je hotelo še zadnji dan odškodovati, ker mu je nagajalo v Turah. Vzduh je bil tako čist, da si razločil na vrhu Mte. Cristalla natanko posamezne pečine. Toda Janko, nehvaležneš je vzdihnil: "Zakaj ni bilo na Kleku takega vremena!"

Ko je prišel iz gozda, je zagledal pod sebojob vznožju Tofane mesto Cortina di Ampezzo. Dolina je precej široka in združuje divjost raztrganih Dolomitov z ljubkostjo zelenih reber in pisanega polja. Mičnega jezera manjka vendar se ti zdi, da zreš Blejsko dolino. Mesto spoznaš po velikem zvoniku, ki kipi prosti nebesni modrini izmed ličnih hiš.

Dalje se vije pot proti dolini po zelenih košenicah. Kjer se začno ovinki, stoji tabla, ki prepoveduje v laškem in nemškem jeziku, da nihče pod kaznijo ne sme odrezati ovinkov z bljižnio po travnikih. Janko se ni mogel premagati, da bi tratil čas po dolgih ovinkih, potave pa tudi ni hotel kršiti. Slednjič si je vest potolažil takole:

Modroval je: "Prepoved je zato, da ljudje trave ne pohodijo; jaz je ne bom pohodil, ker je bila ravnokar pokošena, torej mene postava ne veže; hajdi v diru navzdol". Toda, ko je prišel spodaj na cesto, ga je že čakal mož postave in se zadrl vanj v ne baš najleši laščini.

Janko si je mislil: "Ta bo pa lepa, če bo treba po tirolskih 'prežonih' hoditi". Vendar ga hladnokrvnost ni zapustila. Naredil je neumen obraz in vprašal zategnjeno: "Kaaj?"

Mož reda in miru mu je dopovedoval, še enkrat nemški, da bo kaznovan, ker se ni ravnal po tem, kar je napisano na deski. Ko ga je Janko še bolj neumno pogledal se je nevljno zadrl: "Spreken sie au nit daitsh?" Za odgovor je dobil zopet: "Kaaj?". Dedec ga je slednjič izpustil s ploho italijanskih psovk, ki so bile mastno zabeljene z obilnimi "maledetto".

Janko jih je rad spravil v žep, posebno ker ih ni razumel, in jo je pobrisal navzdol vesel, da se je stvar tako izšla. "No" je zadovoljno mrmral, "pravijo da je dobro, če znaš več jezikov, meni pa je danes koristilo, da laškega ne razumem in da sem nemškega ntajil".

Motil bi se pa močno, kdor bi menil, da je Janko prvikrat prišel navzkriž s postavo. Že kot deček se je rad klatil naokrog. Nekoč je šel iz Doba v Ljubljano. Ravno tedaj je bil dodelan pri Črnučah želežnčni most črez Savo. Ob njem je stala deska, na kateri je bilo naznanjeno, da bo moral dva dni ali 48 ur v "luknji" sedeti, kdor si "pošpoga" šport, da stopi na most. Janko pa je bil radoveden, če ga bo most držal, in jo je mahnil čezenj. Malo se je menil za prepoved, češ, saj mi je Bog ustvaril noge tudi za tek. Ko je bil že čez sredo mostu, se je pokazal čuvaj na črnuški strani in vpil za njim: "Fant, pojdi nazaj, nekaj si izgubil". Toda fant se mu je moško odrezal: "Kar sami zase obdržite, kar sem izgubil", in ubral jo je, kar so ga nesle noge.

Kako pa je Janko izkusil resnico pregovora: "Ineidit, in Seyllam, qui vult, vitare Charybdin", in kako je slednjič vendar našel, česar ni nikoli zgubil, še manj pa iskal, hočem pokriti s plaščem pozabnosti. Spremimo ga torej dle v Cortino.

Slavni hribolaze Hacquet je pisal, da je ortina majhna, borna vas. Danes pa stoji tu lepo mesto s 3032 prebivalci, katero se prišteva k najbogatejšim tirolskim mestom. Lesna kupčija, živinoreja, rezbarstvo in umetno izdelovanje zlatnine in srebrnine mu množe bogastvo. Prebivalci govore ladinsko narečje, vendar zna večina tudi laški: nemščine se le maslo sliši. Ako imaš denar, pa tudi s slovenščino izhajaš.

Največja in najlepša stavba v mestu je seveda župna cerkev. Izpovednice in stranski oltarji so jako umetno izrezljani. Zvonik stoji posebej po meri 76 metrov. Orajk je zidan in samega rezanega kamena. Janko si je za 30 krajearjev pridobil dovoljenje, da se je smel upehati po strmih kamnitih stopnicah. Na vrhu stolpa se ti nudi razgled, kakršnega ne najdeš na mnogih, tudi visokih gorah. Krasno dolino z mičnimi kotlinami in zelenimi brdi, na katerih se bele lične hišče, obdajajo kroginkrog, dolomitski velikani kakor močan, nebotičen nasip.

Na jugovzhodni strani vabi bolj zložne hribolazce Mte. Crepa (1353 m), na katerega se lahko pripelješ. Njemu na desno se razprostira okameneli visoki planoti podobni Nouvalu (2649 m), ki je tudi glasovit sprečo lepega razgleda. Njegovo spredno stran podpira "pet stebrov" (Clique torri). Oko ti uhaja od njih na visoke planine, nad katerimi se se vzpenja nalik ogromnemu stolpu gora Croda di lago (2285 m) izza katere radovedno pogleduje v dolino samotni Becco di Mezzodi (2570 m). Proti jugu se vleče mogočen gorski hrbet Rocchette nad katerimi kraljuje orjaški Mte. Pelmo (3168 m). Iz Italije te pozdravljajo vrhovi skupine Presanello. Tudi Jankova znanca od Misurine, Sorapis in Antelao, ti kažeta svoje ledeno teme. Med strmimi meli zagledaš silovite stene Mte. Cristalla in Piz Popene; nanje se pa naslanja gora Gumelles, ki je podobna stari, napol razsuti trdnjavi. Njej na levo se rdeče strme pečine Pamomogognona (2256 m), Corda del Becco ( 2808 m). Na desnem bregu moli Col Rossa svoj ostri vrh v modro nebo; njo a veže ogromni vrh Tofane (3265 m) z Mte. Crepo in sklepa tako čarobni venec teh dolomitskih orjakov.

Mesto leži 1249 m visoko, vendar ima preej milo podnebje, ker je že na jugu. Po letu je jako živahno, ker prihaja tjakaj silno veliko tujcev. Njegova krasna lega, v osrčju planin, vabi navadne zložne turiste in najdrznejše hribolazce. V največji bližini stoje vrhovi, na katere prideš izprehajaje se, pa tudi gore, katere prevladajo le najspretnejši hribolazci.

Proti dvanajstim, torej ravno v največji vročini, je Janko odrinil v Toblach. "Zvečer moram biti tam", si je mislil, "in sicer peš, kakor se spodobi takšnemu hribolazcu, kakršen sem jaz." Pot mu je kar lil po obrazu, kakor bi se jokal, da se že bliža konec njegovega potovanja. Tudi nahrbtnik je po svoje pridejal, tako da je Janko prišel do spoznanja, da je dobro naložen nahrbtnik najboljša in najcenejša peč. Kadar te bode po zimi zeblo, ni gtreba kuriti; čemu ta potrata! Janko ti tole svetuje: "Vzemi velik, dobro naložen nahrbtnik, oprtaj ga in hodi po sobi gori in doli; videl bodeš, kako se naglo ogreješ."

Janko jo je torej brisal po lepi široki cesti, ki se vije ob reki Bojti. Dolina se kmalu zoži. Z veliko težavo so si priborili ob divji Bojti prostor za cesto. Na obeh straneh jo obdajajo nebotični vrhovi. Tofana na desni te spremlja celo uro ; zapusti te šele tam, ki pridrevi Bojte po divjih tesneh ras Col Rossa. Cesta zavije na desno in se začne viti v še precej zložnih ovinkih navzgor, globoko pod njo pa vali Bojte svoje šumeče valove proti Italiji. Na vrhu klana je stala nekdaj trdnjava Peutelstein (1507 m), ki je že v sedmem stoletju varovala dohod v Ampenzzansko dolino. Kmalu potem ko prideš na vrh klanca se ti odpre na desni Val Grande med Cristallom in Pomagognonom, na nasprotni strani pa zapažiš velikansko, 20 m visoko odprtino v pečinah. Pod to "okno" hodijo, kakor je Janko "izgruntal", zaljubljeni divji možje vdihovat in podoknie prepevat, kadar slone na njem divje deklice. Janko si je to misel tako v glavi zabil, da je začel, naslonjen na palico prepevati: "Ali ste kaj videli naš'ga sinka Janka"...in čakal, če kaka divja deklica svojo kuštravo glavo pomoli skozi okno. Jaz sem si pa mislil: "Janko, če te zasači divji mož, da mu hodiš v škodo, mu ne bodeš nikdar več delal konkurence". Toda Janko ga ni čakal, mavreč zavriskal je kakor na "korajžo" in jo mahal naprej po prašni cesti. Dva kolesarja sta pridervela za njim in ga pogledala prizerljivo. Toda Janko ju ni zavidal. Ako bi ga počakala bi jima rekel: "Jaz hodim počasi, pridem pa gotovo v Toblach; vidva pa dirjata, toda če se ubijetakar se je že marikateremu pripetilo, ne bosta Toblach nikdar videla." To in še več druzega jima je Janko nameraval povedati , če bi ju došel, in res ju je došel pri gostilnici Albergo Ospital. V senci pred hišo sta sedela in se hladila. Ko ju je Janko zagledal se je moško vzravnal in šel mimo.

Albergo Ospitale je stal že v trinajstem stoletju, seveda tak ne kakor sedaj. Postavili so na začetku le majhno, borno kočo, v katero so zahajali revni popotniki, ki so imeli v grlu sušo, v želodcu pajčevine, v žepu pa kačo. Dandanes stoji tu lepa hiša, na nasprotni strani ceste pa stara gotična kapelica.