Gospoda Četrtka letošnji dopust: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 14:
otroci doma — imel je punice in sicer že štiri, kar mora trezno mislečega slovenskega uradnika v X čin.
razredu državnih uradnikov navdajati s silno težavnimi problemi za bodočnost — oddahnil bi se bil pa tudi
rad od suhoparnih aktov, ki mu j hjih
je bilo dannadan študirati in reševati.
 
Vrstica 36:
»Zakaj ne.«
 
»Stopiva na kozarec slovanskega piva!« ž
 
Šla sva k prijatelju Ježu na Šentpeterski cesti. V zadnji sobi sva si dala postreči z izvrstno mesnino ter slovenskim pivom. Četrtek mi je pa najprej povedal ono, kar sem zgoraj navedel, potem pa nadaljeval:
 
OtatiOstati mi je bilo torej v Ljubljani. Delal sem izprehode v bližnjo ljubljansko okolico, največ sem pa bil v Mestnem logu. Prijatelj, ti ne veš, kako krasen je naš Mestni log. Ljubljančani ne vedo, koliko idealne navdušenosti si človek pridobi, če poseti ta lepi košček slovenske zemlje. Ta brezmejna planjava, posuta vseprek s cvetjem, to lesovje, ki se ti v tako ravnih vzporednih črtah razteza od vzhoda proti zahodu in od severa proti jugu, to ubrano ptičje žvrgolenje v zraku in prepeličje pedpedikanje v travi — prijatelj, če še nisi bil v Mestnem logu in še nisi užival njegovih krasot in milin, pojdi tja in naužij se jih, dokler je še čas.
 
Jaz sem se jih letos v obilici. Stvar se je pričela sicer precej prozajično. Nekdaj sem slišal, da je v Mestnem logu tam za Kolezijo takozvani »Pasji brod«, kjer se lahko zastonj koplješ in kjer ti nihče ne gleda na zobe, to je na noge in roke, kako znaš plavati oziroma kako ne znaš. Sklenil sem kot vobče neuk plavač, da se tudi jaz na »Pasjem brodu« izročim valovom Gradaščice popolnoma nemoteno.
 
In res. Prišedši vročega popoldneva na omenjeni prostor sem našel pred vsem kompanijo vojakov, ki so se pravkar prišli sušit iz vode, nedaleč od njih je pa ravnotako mrgolelo vnetih kopalcev. Jaz, ki sem že od nekdaj zelo sramežljiv — nekateri pravijo, da imam zaradi tega same punce doma! — sem se spravil na precej oddaljeni prostor, kjer sem uaplupal, da moj nagec ne bo v zabavo kakemu nepovabljencu še manj pa kaki nepovabljenki. Hitro se slečem in vržem v vodo. Ne moreš si misliti, kkaokao mi je — dobro dela. Ker je bila voda precej gosta — zbrozgala mi jo je že omenjena kompanija in vsi drugi kopalci, ker jaz bedak sem se spravil spodaj pod njimi v vodo! — zdela se mi je prav pripravna za plavanje in res sem se parkrat tako junaško zapodil po gladini, ne da bi se bil potapljal, da me je navdalo čustvo, da nisem tako neroden v vodi, kot sem si mislil. Zato sem se kopal, da mi je jelo že vroče postajati (gospod Četrtek se je tu precej debelo pokadil, kar mu pa nisem hotel pokazati, da spoznam).
 
Ravno sem se zadnjikrat očofotal, ko zagledam za bližnjim grmom plazit se nekega pobalina. Ta-le pa najbrž nima saj čistih rok, sem dejal in urno skočil iz vode, pobalin pa je stekel kot zajec. Nemila slutnja me je obšla takoj. Pograbim hlače, sežem v žep, nobenega solda ni bilo več v njem. Jel sem kričati. Na kričanje se je nateplo okrog mene par sumljivih elementov in ko sem zabavljal nad nepoštenostjo, katere žrtev sem bil ravnokar, začeli so gledati še grše kot prej, preklinjati, da bi se kmalu ogenj delal ter izzivalno spraševati, če imam morda kakega izmed njih na sumu, da mi je pofulil denar.
Vrstica 53:
»Ali vidiš, ko nobene ne zine!
S tem nas dolži. Čakaj, prokleti
škric !«
 
V trenutku so me pograbili in
Vrstica 60:
kot grešna duša, oni falotje so precej
izginili, človeka pa ni bilo nobenega
od nikoder. Vesel sem moral biti, da sem polovil sovjosvojo obleko po vodi, kolikor sem je dobil. Izgubila se mi je zavratnica, ovratnik, naramniki, spodnje hlače, ena nogavica in telovnik, tako da mi je ostal samo klobuk, ena nogavica, čevlji, suknjič, srajca in hlače. Preostale dele obleke sem zložil lepo na solnce, da se posuše, k sreči sem bil pa še toliko pri pameti, da sem skočil v vodo, kjer sem na dnu začutil svoj telovnik, ki ga je tja potegnila težka ura in verižica.
 
Čakati sem moral zdaj v grmovju do večera, prvič, da se je obleka kolikor toliko posušila, potem pa tudi nisem mogel v mesto po dnevi brez ovratnika in zavratnice. Ko je prišlo par žensk mimo mojega skrivališča, počepal sem in krivil sem se toliko časa, da sem padel v vodo.
 
V mraku sem se na to plazil čez Mirje in po stranskih ulicah domov, kjer se me je žena kar vstrašila, ko sem ji odkritosrčno povedal, da sem se šel kopat na »Pasji brod« v božjo naravo, kjer so me pa barabe okradli in mi obleko pometali v vodo. Dasi je žena imela srčno sočutje z menoj, vendar semvidelsem videl, da se je na skrivaj smejala, saj sem pribežal domov kot polit koder.
 
Za izgubljeno obleko sem dobil vendar majhno nadomestilo. Ko sem drugo jutro pregledoval obleko, koliko je pretrpela prejšnji dan, zaupazil sem v njej take kapitalne uši, da bi vsaka lahko nesla krajcar. Sprva sem hotel stvarice prikriti in sem jih polil kakih petnajst, kolikor sem jih zasledil v obleki, a že zvečer me je žena priječaprijela zaradi novih sostanovalcev, ki so se naselili pri vseh članih moje družine.
 
Kot kremenit značaj, kakor me poznaš, kljub taki bridki skušnji nisem izgubil veselja in spoštovanja do idiličnega našega Mestnega loga. Koj drugi dan, ko se mi je obleka dodobra posušila in mi jo je žena zlikala, sem bil spet tam. To pot se nisem šel kopat na »Pasji brod« in pobirat bele živalice prejšnjih kopalcev, ampak udaril sem jo par tisoč korakov proti jugu. Le malo razhojene steze so me vodile vedno dalje po neskončni planjavi in so sem po že precej dolgem potu obstal in se ozrl na levo in desno okrog sebe, objela mi je srce brezmejna zadovoljnost in čutil sem se kralja in vladarja te velikanske panote. Čutil sem v sebi svobodo, kot jo občuti ptica v zraku, ko se brezskrbno spušča zdaj navzgor zdaj navzdol in prepeva vesele pesmi o zlati svobodi. Čutil sem se prostega, brez vsakih obveznosti in dolžnosti, zato sem pa veselo zavriskal kot nekdaj, ko smo ob srednješolskih počitnicah vasovali v domači vasi pri domačih dekletih.