Črtice s potovanja hudomušnega Janka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 3:
| avtor= Janko Mlakar
| izdano=''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. september 1898}}, leto 4, štev. 9, str. 137- 140; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. oktober 1898}}, leto 4, štev. 10, str. 154-157; <br>''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. november 1898}}, leto 4, štev. 11, str. 170-173; ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. december 1898}}, leto 4, štev. 12, str. 182-185; <br>''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. januarja 1899}}, leto 5, štev. 1, str. 1-4;
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. februar 1899}}, leto 5, štev. 2, str. 17-20; <br>''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. april 1898}}, leto 5, štev. 4, str. 57- 60; <br> ''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. maj 1898}}, leto 5, štev. 5, str. 73-75;
''{{mp|delo|Planinski vestnik}}'' {{mp|leto|25. avgust 1899}}, leto 5, štev. 8, str. 121-124;
Vrstica 13:
[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1Q335ZNW/?euapi=1&query=%27keywords%3dplaninski+vestnik+1899%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 dLib 2],
{{fc|dlib|NBZMYLUQ|s=1-2|dLib 4}}
{{fc|dlib|9LCDO9YI|s=1-2|dlib 5}}
| dovoljenje= javna last
| opombe=Spisal J. M.
Vrstica 246 ⟶ 247:
„Bomo videli", je rekel Janko, segel poštenemu Tiroleu v roko in odšel proti Lienzu. Poprej je nameraval skozi dolino Stubach v Pinzgavsko dolino, da bi si ogledal slape potoka Krimml; toda sedaj so se mu Ture tako zamerile, da jim je pokazal hrbet in odšel v Dolomite.
==VII. poglavje, v katerem zve bralec, da z Jankom ni dobro črešenj zobati.==
Na lienškem kolodvoru je v poletnem času še precej živahno, seveda le po dnevu in zvečer, zgodaj v jutro je pa takisto dolgočasno kakor po drugih. Zarja je ravno zlatila sive vrhove Unholdov, ko se je lepega poletnega jutra odpravljal vlak na strmo pot po Pustrski dolini v osrčje Tirolske. „Lukamatija" je sopel na vse pretege, tuintam malo zazdehal, sedaj zopet zavriskal, kakor da bi si delal pogum za hudo pot, ki ga je čakala.
Kolodvor je bil še skoraj popolnoma prazen, le par starih, kljukastih babnic je vreščalo kakor za stavo. Tam na koncu perona pa je slonel mlad človek, oprt na gorsko palico, in gledal pozorno na Spitzkoffel, kakor da bi se hotel prepričati, žaluje Ii še na vrhu črna zastava za trolasim Rismarckom ali ne. V obraz je bil tak kakor žganjar prve vrste. Toda mi hočemo znanega neznanca mileje soditi in pravimo, da ga je gotovo solnce osmodilo na ledenikih. Prijazni bralci so gotovo že ugenili, da imamo pred seboj Janka, ki namerava prodirati v Dolomite, ker mu je izpodletelo v Turah.
Vratar začne hripavo klicati imena krajev, kamor se pripelješ za dober denar. Janko se še ne gane, ker ve, da je najbolje nazadnje vstopiti; ako preje vstopiš, dobiš soseda, ki ti morda ni všeč, ako pa zadnji, si ga pogosto izbereš sam. Toda danes ga je goljufalo. Ko vidi, da je vse vstopilo, zleze previdno v prazen voz. „Aha", pravi sam pri sebi, „krasno jutro, lep razgled iz okna in sam — sam!" Janko, ne hvali dneva pred večerom! Izprevodniki so že kričali „Abfahrt", kar se odpro vrata, in Janko bi bil gotovo obledel od presenečenja, ko ne bi bil tako osmojen. Debela dama se splazi skozi tesna vrata in pokaže Janku takoj široki hrbet, kakor da bi mu hotela pokazati debelost svojega rojstva od spredaj in od zadaj; potem pa začne mašiti voz z raznimi zavitki, zaboji in zabojčki. Ko je bil voz dobro naložen, prikobacata dva kričača — Janku je že skoraj slabo prihajalo — in za njima prisopiha noter „hišni oče", tenak, suh možicelj, in zakriči (menda je hotel pozdraviti): „Heil!" Naš Janko se mu na ta pozdrav germanske vzajemnosti ne odzove. „Heul" zarjove mož še enkrat.
„Zakaj naj rjovem!? " se odreže Janko; „ne čutim za to potrebe."
Da bi videli sedaj moža, kako se je od jeze napenjal in sopihal.
„Ne veste li", je kričal, „da je ,heil' pozdrav vsakega dobrega Nemca? Niste li celo morda Nemec."
„Nikakor ne", mu odvrne Janko; „jaz sem Slovenec; sploh pa niste vi izpraševalen sodnik, in vam na taka in enaka vprašanja ne bom odgovarjal."
Na to ni vedel dedec ničesar odgovoriti. Sedel je k svoji zakonski polovici, zraven katere je kar izginil, in vzel v roko „graško tetko". Janko ga je zato obsodil za zagrizenega Gradčana, ki je prišel strašit s svojo družino na Tirolsko.
Družba mu je zagrenila vso vožnjo. Zamišljeno je zrl v lepo urejeno strugo, po kateri vali Drava svoje valove proti Korotanu, ter željno pričakoval, da bi skoraj že ugledal sive vršace Dolomitov, ki mu bodo naznanjevali, da se mu bliža čas rešitve. Otroka nista mirovala ves čas. Imel je že polna ušesa njunega kričanja. Ko ju je enkrat karajoče pogledal, sta mu pokazala vso dolžino svojih jezikov. Janko se sedaj ni mogel več zdržati in je vprašal njunega očeta, če morda vzgaja otroke za bodoče poslance najradikalnejše nemške obstrukcije.
Lahko si mislite, kak vrišč je sedaj nastal. Oholi German je bil razžaljen v svojih očetovskih in narodnih čutih; zadiral se je v Janka in bruhal iz sebe priimke, katerih se je naučil gotovo pri kakem korporalu. Tudi zakonska mu družica je odprla svoja „nežna ustca", iz katerih se je ulila cela ploha besed v obrambo razžaljenih ljubljenčkov. Mir je naredil šele izprevodnik, ki je prišel listke preščipat.
Janko zve, da se družina pelje v Toblach, kamor je bil tudi on namenjen. Začne torej premišljevati, kako bi se hitreje rešil te šumne družbe. Izpremeni prvotni načrt in sklene v Innichenu izstopiti ter jo udariti črez Toblinger Eiedel v Aiupe/zansko dolino. Ko se približa Innichenu (postaji pred Toblachom), vzame palico in nahrbtnik ter željno čaka trenotka, ko bode rešen iz „ujetništva". Tu zasliši za hrbtom šum.
„Spravimo naglo", vika debelušna Tusnelda, „takoj bomo v Toblachu". Janku se začne nekaj jasniti. Sopotniki njegovi menda niso bili posebno domači na pustrski progi, zato niso vedeli, kako se vrste postaje; glavar karavane je pa požiral raje novice iz „tetke", nego da bi vzel kak vozni red v roke. Slišali so pa, da ima Janko listek do Toblacha, in zato so sklepali, da mora priti že ta postaja, ker se je Janko pripravil, da izstopi.
Janku je vsled njegove gotovo tudi že bravcem znane postrežljivosti že zamigal jezik, da bi jih opomnil, da še ne smejo izstopiti; pa mu še v pravem času šine v glavo, da se lahko maščuje nad njimi za neprijetnosti, katere so mu prizadeli. „Naj le izstopijo prezgodaj", si misli, „bodo vsaj pomnili, kedaj so vznemirjali poštenega Slovenca".
V teh in enakih „dobrohotnih" mislih izstopi in čaka, kaj bo. Kmalu se „¡zbašejo" za njim Gradčani s svojo prtljago, in vlak odpiska dalje. Sedaj šele zagledajo na postaji napis: Ionichen. Kakšne obraze je naredila zakonska dvojica, vam ne morem popisati. Naš hudomušnež se jim je pa škodoželjno posmehaval.
„Kaj se režite", se zadere Tevtonec, „saj ste tudi vi prezgodaj izstopili".
„Jaz ne", mu odvrne Janko smehljaje; „premislil sem se med potom in pojdem rajši malo na okrog v Toblach."
„Vi, vi", je sikal možic, „ste nas torej nalašč zapeljali! Nas niste Ii mogli opomniti, da nismo še v Toblachu?"
„S svojim vedenjem proti meni", pravi Janko, „pač niste zaslužili moje postrežljivosti. Imejte to za nauk, da bodete v prihodnje vljudnejši do sopotnikov." „No, ti me bodo pomnili", si misli in ubere pot hitreje pod noge. V trgu si je še ogledal staro, v romanskem slogu zidano cerkev, ki ima znamenit portale iz trinajstega stoletja, potem jo pa ubrisal črez most po ozki dolinici poleg bistrega potoka.
Po pičli uri hoda se mu odpre zelena kotlina, v kateri zagleda prijazno, precej veliko vas Sexten (1310 m). Tu najdeš isto nasprotje kakor pri Lienzu. Precej široko dolino loči od Drave do vrha lepo porasli Helm (2430 m); po nizkih brdih ob njegovem vznožju se bele prijazne hišice, na nasprotni strani pa dvigujejo divji Dolomiti izza temnih gozdov svoje silovito raztrgane vrhove.
Janko se ni dolgo mudil z občudovanjem tega nasprotja, marveč je ročno krenil mimo kopališča Moos v dolino Fischleinboden. Skozi macesnov gozd pride do zelene planotice, od koder zagleda Dolomitske vrhe v vsej njih divji krasoti. Muze, pridite mi na pomoč, da dostojno opišem divjo lepoto te doline in da izrazim čute, ki so navdajale Jankovo srce, ko jo je užival!
Toda, žal, muze že davno uživajo zasluženi pokoj, ne morejo mi torej pomagati, jaz pa zato ne pisati, kakor bi rad. Svetujem ti pa, cenjeni bralec, pojdi k Aljaževi koči v Vratih. Videl sicer ne boš tako navpičnih in fantastično razritih vrhov, kakor so n. pr. Elferkofl (3075 m), Zwölferkofi (3085 m), Einserkofl in drugi „kofli", katerih strmino je Janko v Fischleinbodnu nemo občudoval. Zato te bode pa odškodoval pogled na mogočni Triglav, ki krasi Vrata tako, da nadkriljujejo v divji krasoti vse doline, kar jih je Janko videl — in teh ni malo. Edino to prednost ima Fischleinboden, da te prestavi iz zelene doline takoj v najbolj divji planinski svet.
==IX. poglavje, v katerem zve bralec stvari, katere Janku ne delajo posebne časti.==
|