Na Krn (2246 m): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Na Krn (2246 m) | avtor= Fran Orožen | izdano= Planinski vestnik 25.april 1899, leto 5, štev. 4, str. 64-68 | vir= {{fc|dlib|NBZMYLUQ|s=5-2|dLib 4}}...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 2:
| naslov= Na Krn (2246 m)
| avtor= Fran Orožen
| izdano= Planinski vestnik 25.april 1899, leto 5, štev. 4, str. 64-68; Planinski vestnik 25. maj 1989, leto 5, štev. 5, str. 76-81
| vir= {{fc|dlib|NBZMYLUQ|s=5-2|dLib 4}}, {{fc|dlib|9LCDO9YI|s=1-2|dlib 5}}
| dovoljenje= javna last
| opombe= Spisal Fr. Orožen.
Vrstica 24:
S Kobarida vodi državna cesta v Bole. Med potjo imaš priliko, da občuduješ dva znamenita slapova. Nekoliko oddaljen od Žage je krasni slap Boka, katerega tudi s ceste opaziš. Pot do njega je zaznamovana po „Slov. plan. društvu". Baz visoko navpično skalo pada mogočni slap v globoko strugo in se razpršuje v vodeni prah. Nekoliko je Boka podobna gorenjskemu Peričniku. Drugi sicer ne tako visoki, pač pa v širokem curku padajoči slap je Pluženski slap pri Bolcu. Kake pol ure pred Bolcem ti kaže napis pri cesti zaznamovan pot do slapa, ki je nekaj oddaljen od ceste. Od Kobarida do Bolca je 21 km.
 
'''(Dalje prihodnjič)'''
 
Bole je lep in z gorami obkrožen trg, priljubljen letoviščnikom zaradi krasne lege, zdravega zraka in dobrih gostilnic. Severnim vetrovom branijo vhod Robon, Prestreljenik in Kanin. Bole je izhodišče v Trento in vzhodne Julijske Alpe, na Robon (Rombon), Prestreljenik, Kanin, Mangart, Krn itd. Soška podružnica „Slov. plan. društva" je na trgu postavila piramido s kažipoti na važnejše gore. Eno uro hoda proti Logu stoji v Klužah na mestu stare, iz francoskih časov sloveče trdnjavice ob Koritnici nova močna trdnjava, ki zapira cesto na Predel. Novo trdnjavo so zgradili leta 1881. Bolško sotesko so pa že Benečani konec 15. stoletja utrdili proti turškim navalom. Bole je bil že za Rimljanov znamenita naselbina, pozneje so mu pa gospodovali patrijarhi, goriški grofje, in končno je prišel pod avstrijsko oblast. Bole dobi 1. 1900. okrajno sodišče; zdaj ima čitalnico, mlekarsko društvo, pogozdovalno in olepševalno društvo, podružnico Cirilove družbe, posojilnico in hranilnico pa veteransko društvo.
 
Nikjer v Avstrijskih Alpah ne nahajamo v razmerno tako mali oddaljenosti tako različnih pokrajin kakor ob severni in južni meji Goriške in Gradiščanske, Le komaj 80 km loči Soško gorsko dolino, blestečo se od snežišč in hudournikov, od lagun Tržaškega zaliva, kjer samujejo le še ribič in selilni močvirniki.
 
Soška podružnica „Slov. plan. društva" je priredila lani izlet na Krn . Odšlo nas je dne 11. avgusta precejšnje število — bilo nas je 23 — ob treh popoldne iz Tolmina v bližnji Zatolmin. V eni uri smo dospeli po kamenitem, strmem potu do znamenja ter se tu malo oddehnili. Pot vodi ob desnem bregu Tolminke visoko nad potokom in je odtod dalje še precej zložen. V dolini vidiš v bližini izliva Zalaščice v Tolminko znamenito Dantejevo jamo . Pripovedujejo, da je, patrijarh Pagano della Torre leta 1319. v Tolminu pogostil italijanskega pesnika Danteja, ki je spisal slavni epos „Divina comedia", v katerem popisuje z vzvišenimi a mnogokrat nejasnimi besedami potovanje po peklu, vicah in nebesih. Dante Alighieri je baje v Tolminu zložil nekaj spevov „svete pesmi" (divina comedia). Znane so besede, katere je bral Dante nad vhodom v pekel: „Lasciate ogni speranza voi, eh'entrate!" Po dnevi je živel na tolminskem gradu v družbi vitezov in plemenitih gospa, po noči pa v neki jami, ki se še sedaj po njem zove Dantejeva jama (Zalaška jama). Videli so ga baje večkrat pod večer v rdeči obleki pred to jamo sedeti. Benečan Valvasone je bil v drugi polovici 15. stoletja v Tolminu in tudi v Dantejevi jami, in zdelo se mu je, da je videl Dantejevo ime na kamenu zapisano. Valvasone poroča o Dantejevem bivanju v Tolminu, vendar je to bržkone le pripovedka.
 
Nadalje občuduješ ob Tolminki navzgor proti njenemu izviru čudovit cirkus, ki je nekoliko podoben cirkusu konec Logarjeve doline v Savinskih planinah. Med potjo izvirata dva studenca, ki ti hladita žejo z izvrstno vodo. Od omenjenega znamenja smo prišli po triurni hoji na Sleme.
 
Sleme je sočnata, okoli 1056 m visoka planina ter krasno leži. Tu je mnogo senikov in staj za goved. Cerkev sv. Petra Za Tolminom je imela nekdaj med svojimi dohodki to planino. Dospeli smo semkaj že skoraj v mraku in tu prvič zagledali morje in Beneško ravan. Zatolminski pastirji so nas gostoljubno sprejeli in nam postregli s sirom, mlekom in izvrstno studenčnico, s sabo smo pa imeli druga jedila in nekaj vina. Zbrali smo se v glavnem pastirskem stanu, v katerem delajo sir in kuhajo skuto. Tak stan je po sredi pregrajen z zidano steno, ki loči takozvano kuhinjo in klet. V kuhinji je velikanski kotel, okoli ognjišča pa so lesene klopi, po katerih navadno pastirji po noči spijo. Po nekaterih stanih imajo policam slične „lavre", tako da pastirji eden nad drugim nočijo. Zadnji del stana je klet, v kateri hranijo sir in skuto. Skuto imajo v kadeh, sir pa na „stavnicah", to so bukove police, na katere pokladajo sir, da se osuši in ustoji. Da se pa sir ne pokvari, ga je treba marljivo obračati in soliti. Nad kletjo je pod, na katerega spravljajo že dobro osušeni sir. V stanu smo se dobro zabavali do desetih, potem pa šli počivat. Pastirji so nam pripravili v treh kočah dosti sena za ležišče, kjer smo počivali, a malo spali, navzlic temu, da je bila živina v hlevu pod nami po noči na kratko privezana in zelo mirna. Nizke in iz suhega kamenja zidane, a z deskami krite koče nazivljejo „suhote".
 
Ob treh zjutraj smo že bili zbrani v glavnem stanu, kjer smo malo zajtrkovali. Ob štirih, pred jutranjo zarjo, smo zapustili planino ter spočetka tavali še po temi. Hodili smo po zelo ozki stezi molče in prišli v jutrnjem svitu pod Rdeči rob, ki je zelo zanimiv po svojem rastlinstvu. Tam rasto: Geranium argenteum, saxífraga atrorubens, facchinia lanceolata, anemone narcissifiora i. dr. Kar začujem pred sabo radosten vzklik in zapazim, da je moja soproga, novinka kot turistinja, odtrgala prvo pečnico (planiko). Na desno smo krenili po Peskih navkreber in prišli do tesni in potem navzdol do gorskega jezerca (1545 m), kjer smo nekoliko počivali in se okrepčali. Hodili smo naprej nekoliko po malih, ne prestrmih snežiščih mimo izvrstnega studenca navzgor na vrh Botognice, ki je 2172 m visoka (spec. zemlj.), in potem po ozkem in raztrganem grebenu (kaminu), ki ima na obe strani strme prepade, navzdol do škrbine , to je do prehoda med Botognico in Krnom. Ta pot z vrha Botognice do škrbine je najslabejši del vsega pota in najtežavnejši. Soška podružnica „Slov. plan. društva" namerava ta pot popraviti in nekoliko niže pod škrbino na zelo ugodnem mestu postaviti planinsko kočo. S tem gotovo zelo ustreže potovavcem na Krn. Med potjo občuduješ veliko skališče, ki naliči kamenitemu morju. Do Krnskega vrha je še približno pol ure po sicer kamenitem, a ne ravno težavnem potu, ob katerem najdeš mnogo in lepih pečnic. Od Slemena na Krn je dobre štiri ure hoda.
 
Na Krnov vrh dospevši, smo zapazili „belo", to je triangulicijsko znamenje, obstoječe iz kupa kamenja, sredi katerega stoji visok drog, obit s tremi pobeljenimi deskami. Tu smo posedli, se okrepčali in se potem naslajali ob krasnem in zelo razsežnem razgledu. Na Krnu je dosti prostora tudi za večjo družbo. Krn ima zelo kratek greben proti severozahodu in bolj položno pobočje proti jugozahodu, to je proti prej omenjeni škrbini, drugod pa ima malone navpične prepade. Res veličasten je pogled na Krn s Kobarida ali pa z beneške strani, odkoder se ti kaže ta gora kot velikanska prevesna skala.
 
Krnovo pogorje se razprostira od levega soškega brega med Lepeno in Slatiukom do Soče pri Tolminu in nje pritoka Tolminke kakih 21 kilometrov daleč. Krnovo pogorje ima povečem Triglavskemu pogorju enake značilne posebnosti, in razgled s Krna naliči razgledu s Triglava. Goli vrhovi so podobni velikim zobem; njih posamezne dele nazivljejo „peči" (pejče). A tudi po zelo strmih stenah rasto lepo dišeče cvetlice in sočne planinske trave. Na več mestih kose in žanjejo to travo ter jo z velikim naporom spravljajo v bližnje vasi. Plazovi se sicer večkrat odtrgajo, a brez posebne škode, ker imajo seniki in vasi ugodno lego. Ime Krn so spravili nekateri v zvezo s starimi Karni, drugi pa ga izvajajo od besede kar , ker, čer = pečina. Verjetnejše pa je izvajanje od pridevnika krn (krnav , krnast), torej je Krn odkrhnjen ali odlomljen vrh.
 
Med strmimi krnskimi stenami sta dve duplini, v vzhodni je Krnsko jezero , ki je okoli štiri orali veliko. Od škrbine vodi kozja pot do tega jezera. Ob njegovem bregu je planina Duplje , kjer še rastejo smreke in stari macesni. Tukaj so baje nekdaj bili obširni jelovi gozdi; sedaj pa nahajamo tod serratula Ehaponticum, campanula thyrsoidea, campanula Zoysii i. dr. S te planine vodi ozek pot v vas Sočo v Trenti in v Črezsočo pri Bolcu. Ob severni strani Krna je samo skalovje, razpokano in razorano od dežja, snega in zmrzali. Razpoke so dolge in precej široke, in na dnu prepadov vidiš večni sneg. Po tleli ne vidiš drugega kakor sam pesek in sicer še precej debel pesek, po katerem so raztresene debele skale. A tudi na drugih straneh je Krn posut s sličnimi skalami. Le redko najdeš kako gorsko cvetko ali borno travico, le malo niže je še nekaj osamljenih macesnov.
 
Svet okrog Krnskega jezera nazivljejo „Zakrn" ; semkaj vodi kozja pot s prej omenjene škrbine. Zakrn je postal tudi nekako zgodovinsko znamenit. Najmogočnejši goriški grof Henrik (II.) III., ki je vladal od leta 1304.—1324. in ljubil nad vse svečanosti in veselice, se je ponašal kaj rad s svojo radodarnostjo in razsipnostjo. Večkrat je obiskal svojo priljubljene ministerialce, kadar so imeli kako veselico. Pri takih prilikah jih je iznenadil z nenavadnimi darovi. Tako je poslal leta 1312. Viljemu Vogrskemu (Hungerspach) k njegovemu pirovanju za hladilne pijače dvajset ledenih plošč, ki so bile ulomljene „Za Krnom".
 
 
'''(Konec prihodnjič)'''